Smo generacija, rojena po 1990: Ne jamramo, iščemo rešitve!

Martin Nahtigal

Pred dnevi je nemalo ogorčenja in komentarjev povzročila objava Inštituta 8. marec, kjer so sporočili, da se bodo lotili tudi stanovanjskega problema mladih. V tvitu so zapisali: "Smo generacija, rojena po letu 1990. Generacija prekarstva. Generacija, ki nima stalnih zaposlitev. Generacija, ki lahko samo sanja o lastnem stanovanju." Tudi sam spadam v to generacijo in do pred razmeroma kratkim sem bil tudi sam s.p.-jevec ali zaposlen za določen čas. In strinjam se, da je za te generacije realizacija želje po lastni nepremičnini vedno težje uresničljiva.


https://twitter.com/8Marec/status/1627727103650107396

Parola, da bo pridno delo, iskanje rešitev, spoštovanje trga itd. samo od sebe sčasoma prineslo rešitev tega problema, je podobno sprenevedanje, kot je defitistični pristop Nike Kovač posploševalen in krivičen do marsikoga v omenjenih generacijah. Dejstvo je, da se je razmerje med zaslužki in stroški najemnin porušilo. Da so časi, ko se je dalo s samogradnjo priti do hiše, v bistvu minili. In da priložnosti za nepremičninske kredite, ki bi bili potem razvrednoteni, ne bi bilo brez zgodovinskih in režimskih okoliščin. Kot tudi ne lastninjenja stanovanj, ki so zdaj nesramno draga. Sploh v prestolnici.

Vendar kot ponavadi tudi Nika Kovač in prijatelji vidijo "rešitve" na napačnem koncu. Ne potrebujemo shodov, tiskovnih konferenc, projektov, posvetov, publikacij, srečanj in kar je še pojmov, ki se jih napiše v razne razpise ter prijave za projektna sofinanciranja. Niti ne potrebujemo zadrug ter podobnih eksperimentov. Vse to je zamegljevanje problematike ter se na koncu izkaže za drago rešitev za neko omejeno skupino. Drago pa ponavadi za vse davkoplačevalce. Tudi tiste, rojene v letu 1990.

Namreč, osnovni problem, kot z marsikatero zadevo v naši ljubi domovini, je kartelni dogovor med politiko in določeno interesno skupino. V tem primeru z gradbeniki ter drugimi spremljajočimi se dejavnostmi. Prostorski načrti, gradbena dovoljenja, uporabna dovoljenja ter selektivno pajdaško kreditiranje – vse to so močvirja interesov, ki jih za generacije, rojene v letu 1990, ali katerekoli druge, preprosto briga. In te, večinoma lokalizirane interese bo treba presekati z jasno državno politiko, ki bo hkrati dopustila tujo konkurenco v izvedbi te politike.

Namreč, sanjati o popolni decentralizaciji, tako gospodarski kot šolski oz. univerzitetni, je nikoli dosegljiva utopija. Vendar zato ne smemo nad njo obupati. Je eden izmed absolutno ključnih ciljev, ki bo zmanjšal pritisk na večja mesta. Obenem se zanašati, da bo magična roka trga znotraj dvomilijonskega naroda naredila svoje, pa presega meje samo utopije. Zato je čas za moder in dolgoročno usmerjen državni intervenizem na mestu.
Zanašati se, da bo magična roka trga znotraj dva milijonskega naroda naredila svoje, presega meje samo utopije. Zato je čas za moder in dolgoročno usmerjeni državni intervenizem na mestu.

Toda argumenta za državni dolgoročni poseg na polje nepremičnin, ki je po mojem mnenju zaradi desetletij zavoženih (ne)odločitev nujno potreben, ne gre razumeti kot argumenta, da je državni poseg povsod enako zaželen. Namreč, drža samooklicanih predstavnikov generacij okoli leta 1990 v obliki Nike Kovač in prijateljev hote ali nehote s svojimi akcijami predstavlja pogled na svet, ki spominja na prejšnji režim, kjer je bilo "vse naše" in odgovornost kolektivizirana do nerazpoznavnosti. Opisujejo tisti svet, ki je izvirni greh marsikaterih današnjih težav in je v Slovencu utrdil prepričanje, ki ga še najbolje opisuje Adi Smolar v eni izmed svojih pesmi, ko pravi: "Ko pa naše bogataše gledam, vse bolj se zavedam: to, da priden si, je pravzaprav balast  je moja bla edina hiba, da sem bil premajhna riba! Ne šraufe  je tovarne treba krast!"

Prepričan sem, da cilj generacij, rojenih v samostojni Sloveniji, ni vrnitev v kolektivizacijo ter jim ni svetinja povprečnost. Zato si od države kot prostora urejanja skupnega želijo jasne in učinkovite politike, ki bo urejala točno samo to – to, kar nam je skupno. Ter svoje intervencije prihranila za trenutek, ko je treba popravljati zatečeno stanje ali sprejeti omejitve, ki jih naš trg ima.

Vendar je to mogoče le z dobrim načrtom, na katerega se bo prilepilo čim manj pijavk prej omenjenih močvirij. In je to popolnoma mogoče brez Nike Kovač in prijateljev. Morda pa se vedno bolj uresničuje poved nekdanjega premierja Mira Cerarja – ne jamram, iščem rešitve. Pristop, značilen za marsikoga v generaciji 1990 ter prej in potem. Ter pristop, ki bi si ga želeli za marsikoga v slovenski politiki.

Morda bo pa napovedano nekajmesečno romanje ministrov Levice od enega do drugega regionalnega stanovanjskega sklada prineslo kaj več od le idej za nove "mehke" projekte. Ne, saj ne jamram. Se pa bojim, kdo se je lotil iskati rešitev.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Razlog za vračanje k pralikom je v poplitvenem dojemanju spolnosti, ki postaja resen problem vse več mladih
  • 04. 02. 2024
Mladina vse pogosteje na bolniškem staležu zaradi duševnih težav
  • 14. 03. 2024
Alenka Virant, ravnateljica OŠ Rogatec: Pomembno je, da smo strogi pri ohranjanju in spoštovanju slovenskega jezika (2. del)
  • 15. 04. 2024