Slovo od mladosti Luke Mesca: preobrazba ob trku socialista z realnostjo

Fotomontaža: Domovina, podlaga: oddaja Tarča, RTV SLO.si

Z manj pozornosti, kot bi si zaslužila, je ob prelomu katastrofičnega poletja v jesen mimo javne pozornosti odplavala vest o menjavi na čelu najmanjše parlamentarne stranke, Levice. Namesto Luke Mesca bo leve radikalce nadalje koordinirala njegova dosedanja namestnica, mondena demokratična socialistka Asta Vrečko.

Statistično gledano sprememba ne bi smela biti presenečenje. Levica pod Mescem je namreč vse od zanje izjemnega rezultata na državnozborskih volitvah 2018, ko so z 9,33 odstotki dobili devet poslancev, v nazadovanju. Vrhunec regresije je zanje pomenilo supervolilno leto 2022, iz katerega so, kot smo takrat pisali, izšli kot zamolčani poraženci: z več kot pol nižjo podporo so pristali na petih poslancih, njihov kandidat za predsednika republike je zbral zgolj slabih 24 tisoč glasov, na lokalnih volitvah so ostali brez župana (izvzemši nekdanjega člana Matijo Kovača v Celju) in zgolj z 22 občinskimi oziroma mestnimi svetniki. Odgovornosti za tako porazne rezultate bi se vodstvo katerekoli stranke težko izognilo. A namesto tega so bili nagrajeni z ministrskimi stolčki in črnimi vladnimi BMW-ji. 

Pustimo ob strani, zakaj medijsko, civilnodružbeno in iz starolevičarskih centrov moči tako podprta stranka, za katero se je v s socialistično miselnostjo prežeti Sloveniji svoj čas zdelo, da je nad njo le modro nebo, doživlja takšen zaton. Tega še niso razčistili niti v Levici sami; del njenega intelektualnega jedra, ki jo postopoma zapušča, ji očita, da je zanemarila svojo levičarsko podstat in pragmatično zavija preveč proti (zmernejši) levi sredini. Spet drugi trdijo, da jo navzdol vleče aktivistični radikalizem levega krila že tako najbolj leve slovenske stranke. Uspeh radikalnega krila pri volitvah v svet stranke, a sočasna izvolitev (pogojno rečeno) »zmernejše« Vrečkove za koordinatorko priča, da te notranje shizofrenije še vedno niso razrešili. Dodaten dokaz za to je, da Luka Mesec, znotrajstrankarski nezaupnici navkljub, ostaja podpredsednik Golobove vlade. Levica torej tudi po menjavi vodstva še ni diagnosticirala izvora svojih težav, kar je za stranko in novo koordinatorko izjemno slaba popotnica.

A vrnimo se k maskoti njenega uspeha, ki so ga z vrha stranke zdaj tako nečastno odslovili, Luki Mescu. Levica je praktično edina stranka levo od sredine, ki je bila v zadnjem desetletju sposobna artikulirati svoj politični program in ga, tako v vlogi »nadkoalicijske« stranke v Šarčevem času kot zdaj, ko je k oblasti pristopila tudi uradno, relativno uspešno tudi uveljavlja. Pa vendar je njen dosedanji politični uspeh skoraj izključno posledica izgradnje lika in dela: lika Luke Mesca in dela zaledja stare levice, ki mu je pripravilo izstrelišče za polet v stratosfero. Prepričevanje volivcev, da je Levica zanje prava izbira, je vseskozi temeljilo na pristni sproščenosti, retorični iznajdljivosti in simpatični neobremenjenosti temnolasega fantalina, ki bi ga za zeta imela sleherna slovenska mati. Ne pozabimo, v parlament jih je izstrelil en sam vrhunski medijski nastop, ki so ga Mescu uredili na glavnem soočenju najbolj gledane televizije tri dni pred volitvami 2014.   

Na mestu drznega, samozavestnega nastopača je oder prevzemal rahlo nervozni, slino požirajoči, nohte grizoči ostareli fante.

Slovo od mladosti

Težko je sicer reči, ali je bila prej kura ali jajce, a občutek je, da so glasovi Levice kopneli premosorazmerno s pojenjanjem deške svežine in množenjem sivih pramenov v lasišču njenega prvega obraza. Na mestu drznega, samozavestnega nastopača je oder prevzemal rahlo nervozni, slino požirajoči, nohte grizoči ostareli fante. Retorična spretnost je ostala, a ne tudi vse ostalo, kar je tvorilo zmagovito karizmo, na kateri je Levica surfala do največjih volilnih uspehov.

Za posedanje na terasi mondenega hotela v Opatiji to poletje ni bilo časa ...

A Meščeva preobrazba ni zgolj zunanje narave. O slednjem priča četrtkov nastop v oddaji Tarča, kjer je bil dosedanji utopični socialist antipod samega sebe iz obdobja, ko je vlekel voz Levice. Nekaj takšnega kot: »Denarja v državi ni, stiska in kriza je resna,« je v svoji desetletni politični karieri zagotovo izrekel prvič. Pravzaprav je običajno tovrstne odzive izvabljal od nervoznih političnih tekmecev, ki so se bili primorani soočati s populističnimi idejami neobremenjenih in provokativnih politikov Levice.


Luka Mesec je živi primer tega, da oblast človeka res spremeni. Praviloma na slabše, izjemoma pa lahko tudi na bolje, ko kakšen ne povsem radikaliziran utopični socialist trči z realnostjo fiskalne in politične odgovornosti, ki jo prinaša vladna pozicija (spomnimo se denimo Aleksisa Ciprasa). Pri Luki Mescu sicer še ne vemo, ali je njegova preobrazba na bolje pristna. Ima pa streznitvene indice.  

Nekaj takšnega kot: »denarja v državi ni, stiska in kriza je resna,« je Luka Mesec v svoji desetletni politični karieri zagotovo izrekel prvič.

Ironija tega je, da Luka Mesec šele zdaj, ko na oblasti doživlja streznitev z realnostjo, da pač denar ne raste na drevesu in ima tudi proračunska malha svoje dno, zdaj ko stoka in ječi pod politično odgovornostjo do države in ljudi, ki so ga izvolili, dozoreva kot politik, vreden vodstvene funkcije v politični stranki. Ravno zdaj torej, ko so ga tovariši v Levici s te funkcije odslovili.

Naključje ali ne, dejstvo je, da morda iz istega razloga za vodjo stranke, kakršna je in hoče biti Levica, ni več primeren; stranke političnih utopistov, katerih ideologija v teoriji slika pravičen svet enakosti, bratstva in enotnosti, v praktični izvedbi pa brez izjeme prinaša družbeni in človeški razkroj, ekonomski kolaps, bedo, preganjanje, trpljenje in druge najtemnejše plati organiziranega sobivanja na tem planetu.

Ali takšna Levica brez Luke Mesca lahko preživi, je vabljiva tema za prihodnjič.    

Oglejte si še Odmev tedna: Davek na zdravo pamet

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike