Slovenski božič na Tržaškem

Ko te naprosijo, da napišeš, kako v teh naših krajih doživljamo božič, te spomini takoj zapeljejo v otroštvo ali vsaj do zrele mladosti. Takoj se zamisliš v tisti tako občuteni božič v družinskem krogu, poln topline in pričakovanja, brez vsakega razkošja ob jaslicah in smreki. Na žalost ga je zamenjal tisti razkošni, poln obilja in lučk, ki v mnoga srca vnaša le brezbrižnost in praznino.

Lepo je bilo, ko je bil naš božič res praznik Jezusovega rojstva s papirnatimi jaslicami, ki so jih s časoma nadomestile živobarvne figurice iz krede, na katere je bilo treba nujno paziti, da ti ne padejo z rok. Iz severnih dežel so nam prinesli še božično drevo, ki je bilo prvotno okrašeno z jabolki, pomarančami, domačimi piškoti, predvsem pa s pravimi voščenimi svečkami, ki so se pod večer prižigale z lesenimi vžigalicami. Seveda ni bilo jaslic brez pravega svežega mahu. Nabirali smo ga na planoti nad vasjo, v vlažnih dolinah, in ga počasi polagali v pletene košarice. Za otroke je bil to pravi obred, predvsem če je bil mah lepe, svetlozelene barve in v velikih »plakah« (kosih), kot smo jim pravili.

Nekoč in danes

Božični prazniki so se začeli že v adventu, z zgodnjimi jutranjimi mašami »zornicami«. Ta navada se je porazgubila v šestdesetih letih. Zornic so se udeleževali predvsem šolski otroci, saj jim je župnik ob vsaki prisotnosti odtisnil križec na podobico z božičnim motivom. V sedemdesetih letih so v naše kraje prihrumeli v živordečih oblačilih bradati Božički brez jaslic. Spodili naj bi našega svetega Miklavža, ki je vsakega šestega decembra obdaroval pridne otroke, izgleda pa, da jim to vendarle ni uspelo.

Tudi danes skušajo naše družine na Tržaškem ohranjati navade iz preteklosti. Pridne gospodinje v tem času pečejo »presenc«, potico z orehovim in čokoladnim nadevom, in »pinco«, sladek kvašen kruh. Na sveti večer so bile seveda ribe, tedaj predvsem morske plošče (»pasere«) in sardele, danes tudi bogatejše vrste. Še vedno ne smejo manjkati sladki »fanclji«, dušene »vrzote« s slanimi ribami – vsaj v našem predelu predmestja, v Lonjerju, je tako. Na sam božič – juha, pečen pršut s hrenom in pražen krompir.

Pa še koledovanji bi rada omenila, in sicer 28. decembra, na dan nedolžnih otročičev – tepežnico, in pa na svete tri kralje 6. januarja. Obe navadi sta šli popolnoma v pozabo. Na sam dan Jezusovega rojstva sta bili pri nas, v cerkvi pri Sveti Trojici na Katinari, dve slovenski sveti maši: v zgodnjih jutranjih urah predvsem za gospodinje, pozneje pa slovesnejša za vse farane iz Lonjerja, s Katinare, iz Rocola in Rovt. Danes imamo zaradi manjšega števila faranov in pomanjkanja duhovnikov eno samo mašo v slovenščini.

Božični prazniki so se začeli že v adventu, z zgodnjimi jutranjimi mašami »zornicami«. Udeleževali so se jih predvsem šolski otroci, saj jim je župnik ob vsaki prisotnosti odtisnil križec na podobico z božičnim motivom.

Sveti večer

Časi se spreminjajo, z njimi seveda tudi navade, toda Slovenci tako iz mesta kot s podeželja skušamo ohranjati božične šege, pa čeprav v spremenjeni in okrnjeni obliki, saj so se ohranile skozi desetletja.

Tudi družine se spreminjajo, mnogi so se izselili, v naše vasi vdirajo novi prebivalci, ki se težko vključujejo v skupnost. Hvala Bogu, da domačini in mnogi mladi še čutijo praznično vzdušje, ki ga prinaša božič. Po svetem Miklavžu se na polovici decembra sredi vasi mladina in osnovnošolski otroci zberejo pod okrašeno jelko in ob prižigu lučk pojejo priložnostne pesmi. Na sam sveti večer pa se z lučkami odpravijo k polnočnici, ki je v obeh jezikih, v slovenščini in italijanščini. Pri nas na Katinari, na skrajnem robu mesta, dvojezične maše potekajo trikrat v letu, in sicer na božično vigilijo, na svečnico, 2. februarja, in za vstajenjsko mašo na veliko noč, saj bi bilo težko ob teh praznikih imeti dvojna bogoslužja. Obredi pa še vedno vsebujejo predvsem slovensko petje ob zavzetosti mladih.

Pa še to: v katinarski cerkvi, ki jo danes oblegajo stolpnice velike mestne bolnišnice, v objemu čudovite mogočne poslikave križevega pota Toneta Kralja v tem prazničnem času potekajo mnogi koncerti z božičnimi napevi, ki nam vlivajo upanja in poguma na tem ogroženem delu slovenskega predmestja.

Naj bo letošnji božič občuten, miren in strpen, predvsem pa blagoslovljen.

(D180: 22-23)