Slovenska himna na karaokah

Milena Miklavčič

POSLUŠAJ ČLANEK
Zadnje čase vedno bolj ugotavljam, da je v tej prelestno lepi deželi pod Triglavom nekdo pošteno nor. In to nepreklicno nor. Vsak dan se namreč zgodi kaj takšnega, kar jasno priča, da med nami živijo državljani, ki ne počnejo drugega, kot da iščejo načine, kako sfižiti tisto, kar nam predstavlja ne le državo, temveč tudi edino domovino.

Ko razmišljam o več med seboj – na videz – nepovezanih stvareh, me prične močno skrbeti. Sprašujem se, od kod se je vzela ta presneta snežena kepa, ki se že nekaj desetletij vali po pobočju in se nam sploh ne zdi nevarna in to  kljub temu, da nam grozi, da nas bo zdaj zdaj pomendrala pod seboj? Koliko časa bom sploh še lahko bentila nad njo, da mi jezika ne bodo zavezali z nečim, kar bo podobno 133. členu?

''Če bi bili vsaj malo humani, deset odstotkov (200.000) prebivalstva ne bi bil poseben problem,'' je na vprašanje, koliko beguncev lahko sprejme Slovenija, odgovoril eden od poslancev ZL.
Vsak dan se zgodi kaj takšnega, kar jasno priča, da med nami živijo državljani, ki ne počnejo drugega, kot da iščejo načine, kako sfižiti tisto, kar nam predstavlja ne le državo, temveč tudi edino domovino.

''Ja, kam jih bomo pa dali?!'' sem pomislila, ko me je istočasno prešinilo, da smo na Rdečem križu lani zaman čakali na običajne pakete, namenjene lastnim revežem, ki ne zmorejo povezati začetka s koncem meseca.

Zbala sem se, da bodo Slovenci ob takšni grožnji z begunci tiho, pa so se že prvič, ko je šlo zares, hvala Bogu, glasno oglasili v Kidričevem. Drevi so napovedali ostre proteste proti nameri vlade, da jim podtakne več kot 4.000 migrantov, tudi prebivalci iz Šenčurja.

Ko sem že mislila, da huje ne more biti, se je oglasila še ena gospa iz parlamenta. Spregovorila je o nujnem priznanju ustavno zajamčenih pravic pripadnikom narodov in narodnosti nekdanje skupne države. Kako od kod in zakaj jim ta pravica?! Zakaj prav zdaj?!

Vmes, malo prej in malo po tem, se je zgodilo še marsikaj. Tudi napoved, da bo ''treba zamenjati ustavne sodnike''. Na ta izziv je celo Alojz Ude pripomnil, da ''gre za izrazito neprimerno izjavo, saj izbira ustavnih sodnikov po politični pripadnosti ni higienična.''

Čakajoč Zdravljico


Nakar je potrkal na vrata še težko pričakovani dan kulture. Osebno mi zelo veliko pomeni, če ne zaradi drugega, zato da s štiriletnim  vnukom ves dan prepevava Zdravljico, bereva pesmi in se kaj srčnega pogovarjava o  domovini, ki jo je lepo imeti rad.

Mali se mi je zvečer, že malo zaspan usedel na kolena in potem sva nestrpno čakala, da bova slovensko himno, ki proslavi ne bi smela manjkati, še enkrat zapela in to skupaj z nastopajočimi. Najprej se ni zgodilo nič. Le gospod z brado ga je nekaj lomil na odru, češ, da država nima denarja za zakusko in da so zato- podobno kot se dogaja na kakšni gasilski veselici - na pomoč priklicali sponzorja.

No, potem sva pa čakala, in čakala in čakala. Na odru so se vrstili različni popevkarji, ki so našo Zdravljico zapeli kot …kot bi recimo nastopili na karaokah. Poljudno. Po svoje. Tingltongl. Da bi bila mera polna, še v arabščini. To, kar sva z vnukom slišala, ni bila naša himna. Ni bilo slišati kot Zdravljica! Nekaj grenkega se je dotaknilo moje duše, upala sem, da bo vsaj en sam samcat vstal in protestno zapustil dvorano. Ni ga bilo.

''Zakaj si žalostna, babi?'' je rekel Mali in me nežno pobožal po licu.

Zmota o cenzuri


Že kmalu po proslavi je novinarka naše osrednje televizije povabila pred mikrofon vidno razburjenega režiserja tega tingltonglna.

''No,'' sem si rekla, ''še je upanje'', ko sem zaslišala, da ni moglo biti drugače, saj so ubogega, razburjenega reveža drastično cenzurirali tako v odboru, ki je zadolžen za izvedbo proslave, kot nekateri z Ministrstva za kulturo. Krucefiks!

Naivnica sem bila prepričana, da je fant protestiral zato, ker so nastopajoči maličili slovenske državne simbole!  Le ena mičkena malenkost mi pri poslušanju ni in ni dala miru: čudilo me je, kako, za vraga, je naša preljuba televizija kar naenkrat postala tako drzna in predana resnici, tc, tc, tc.

Naslednje jutro pa doživim hladen tuš. Nemo in brez  besed sem obsedela pred računalnikom.  Domala vsi mediji so že pisali o tem, da je bila cenzura na vsak način potrebna, saj je - še zmeraj ne morem verjeti, da je bilo slišano resnično – režiser nameraval oder ozavesiti z bodečo žico, slovenski državni grb izpostaviti v črno beli barvi, v program pa vključiti tudi begunce. Tega pa so se, kot kaže, tudi plačniki proslave mičkeno ustrašili.

Ponoči je  potem nekdo v bodečo žico ujel Prešernov spomenik na Tromostovju in številne krajevne table po vsej Sloveniji. Mi sploh lahko kdo zameri insinuacije, ki so se motale po moji glavi:''Če nam ni uspelo na proslavi, smo se vandalsko maščevali na drugačen način!''

Je bilo tako?!

''Sfu**** ga je treba, popolnoma ga je treba sfu****!'' je menda nekoč nekdo vzkliknil.

Po vsem tem, kar se zadnje čase dogaja, se bojim, da to mantro ponavljajo mnogi, a ne v ednini -temveč v množini.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAR
28
Velikonočna tržnica
14:00 - 18:00
MAR
29
FKK 4: Za post
19:30 - 21:30