Saj imajo vendar socializem, ki je že stoletje in pol ideal vseh menda pametnih ljudi!

Foto: pixabay

Gotovo je bralec v preteklih dneh opazil neverjetno novico, ki je prišla na dan po različnih medijih, tudi slovenskih. Novica je bila pod naslovom: »Kuba kliče na pomoč svetovni program za hrano«. Govori o katastrofalnem stanju na Kubi, za kar smo  vedeli že dolgo, celo desetletja, a sedaj je kubanska vlada sama uradno zaprosila za pomoč Združene narode in s tem priznala in evidentirala, kar so že vrabci po strehah čivkali: da se država cvetočega socializma v Latinski Ameriki spopada s pomanjkanjem hrane! Tega kubanski mediji svojemu prebivalstvu še niso sporočili, a ljudje na cesti niso slepi, saj doživljajo (čakalne) vrste pred pekarnami z vse slabšim kruhom. Mleka, niti svežega niti v prahu, otroci že dolgo nimajo. Pomanjkanje električnega toka več ur na dan je vsakdanji pojav. Da je bencin postal petkrat dražji, skoraj ni važen podatek, saj je na Kubi za povprečnega prebivalca avto nekaj nedosegljivega.

To stanje je za slovenskega človeka evidentiral najbolj primeren medij, in sicer Delo, 2. marca letos. Najbolj primeren medij je zato, ker je desetletja bil uradno glasilo »socialističnega« sistema, ki mu je vladala KP oz. ZKS(J), po letu 1991 pa se je spremenil v postsocialistično tranzicijsko sredstvo za ohranjanje »vrednot« iz polpreteklih lepih časov. To je očitno za vse, ki občasno obiskujemo njegove strani. Ta medij je torej slovenskega državljana obvestil o tem, da je Kuba žrtev »dolgotrajnih zgrešenih potez in dejstva, da je /…/ prenehala proizvajati že pred pol stoletja … Običajno kmetijsko proizvodnjo so ustavili v začetku obdobja 'revolucije', takrat so zagnali proizvodnjo sladkornega trsa. Po odhodu Rusov je zaradi pomanjkanja nafte vse ugasnilo. Kubanci zdaj sladkor uvažajo /…/ Sesula se je bleščeča zgodba o zdravstvu in šolstvu, o sila uspešnih zdravnikih in učiteljih, ki so jih izvažali v druge države, ki pa se domov nočejo več vrniti. Zgodba o razvoju farmacije in proizvodnji zdravil, ki je dolgo veljala za še eno uspešnico, se je prav tako sesula v prah.« Takó Delo, da ne bi kdo očital, da citiram kako zadrto ultrakonzervativno trobilo. Po 65 letih »grajenja socializma«, ko bi ta moral biti že zdavnaj uspešno dograjen, je nastopila lakota in vsestransko pomanjkanje.

Saj imajo vendar socializem, ki je že stoletje in pol ideal vseh menda pametnih ljudi!

Kuba je 65 let bila za vse marksiste, neomarksiste, socialiste, socialdemokrate, »svobodne razumnike« in mnoge »kulturnike« po vsem svetu model in ideal uspešne ljudske vladavine. A ta popoln ideal se je »sesul« kot hišica iz kart. Kako je to mogoče? Saj imajo vendar socializem, ki je že stoletje in pol ideal vseh menda pametnih ljudi!

Težava je v tem, da socializem sam od sebe ne more stati, še manj obstati. Vedno je odvisen od nekih proizvajalcev ali intelektualnih poklicev (npr. zdravnikov), ki ustvarjajo dobrine oz. prispevajo storitve. Potem pa  socializem te dobrine razdeli in s storitvami upravlja, kot da bi oboje prispeval sam. Socializem naj bi bil odličen sistem za delitev, a delitev tistega, kar ustvarijo drugi v zdravih gospodarskih pogojih svobodnega trga. Socializem je lahko družbena doktrina, nikoli gospodarski sistem. Zato je velika zmota misliti, da je socializem sam po sebi formula za gospodarsko proizvajanje. Če ima neka država šibko proizvodnjo, ji ne bo nič pomagalo preiti v socialistični sistem. Revna država s prehodom v socializem ne bo prav nič na boljšem. Lahko bo s politično voljo, tudi z revolucijo, postala socialistična, a s tem ne bo dosegla drugega, kot da bo socializirala revščino. Socializem je le doktrinarna parodija brez gospodarske in družbene podlage. Socializmu je lahko kritizirati svobodni trg in njegove napake, toda če ta trg ne ustvari dobrin, jih bo socializem še manj. Spomnimo se kreditov na kredite, ki smo jih prejemali iz kapitalističnih Združenih držav Amerike, ki so minimalno reševali, če sploh, rajnko SFRJ, pa sezonskih delavcev, ki so manjšali število brezposelnih doma in iz kapitalistične Nemčije pošiljali domov marke, oboji pa so tako s cevkami ohranjali pri življenju socialistično debilno ekonomijo. Da ne govorimo o svoboščinah, katerih brezpogojni branilec naj bi bil socializem, pa se povsod kaže ravno nasprotno. Tako je bilo pri nas, tako je že 65 let na Kubi, zdaj očitno.  

Zato je velika zmota misliti, da je socializem sam po sebi formula za gospodarsko proizvajanje.   

Zdravstvo na Kubi so še pred dvema desetletjema hvalili kot odlično. Seveda je to zdravstvo javno, tako kot v vseh socialističnih sistemih. Danes je očitno »sesuto«. Tudi pri nas smo imeli v dobi SFRJ takega. Današnje težave izhajajo prav iz teh mnogih temeljnih ostalin. Nostalgiki, ki jih zagovarjajo, hočejo, da bi čim več tega ostalo.

Kuba nam je vsem, predvsem pa mladim, ki realsocializma niso doživljali in imajo o njem v najboljšem primeru idealizirano predstavo, primer, kako naj se ne dela. Noben sistem, ki ne upošteva svobodnega trga v proizvodnji ali storitvah, ne more uspevati. Demokratična država mora z zakoni uvajati korekture tam in takrat, kjer oz. ko je trg nezadosten ali zlorabljen.

Tistega, ki bi se pa s tem ne strinjal, vabim, naj gre vsaj za kratko dobo na Kubo, v Venezuelo, v Severno Korejo, na Kitajsko in morda še kam, pa bo tam spoznal, kako se gre »za domovino s socializmom … naprej!«, v prepad.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike