Drugi tir v javno-zasebnem partnerstvu je blef. Ali pa izraz nesposobnosti.

V našem parlamentu smo bili lahko te dni priča nadaljevanju sage slovenske produkcije »Politika proti zdravi pameti«, kjer na žalost kljub dolgometražnosti serije še nismo bili priča kakšni prepričljivi zmagi zdrave pameti.

V tokratni epizodi smo lahko spremljali boj vizionarskega junaka ministra Gašperšiča, ki se je pred svojimi rojaki ritualno zaklel, da bo zgradil velepomembni drugi tir, ki bo osiromašeni deželici prinesel blagostanje, in to na najcenejši in najbolj pregleden način – s pomočjo javno-zasebnega partnerstva (JZP).

Na prvi pogled zveni vztrajanje ministra za infrastrukturo, da bo zgradil drugi tir preko JZP, za zelo dobrodošlo potezo. V teoriji so namreč javno-zasebna partnerstva pravi protistrup za slovenske razmere: zaradi sodelovanja javnih in zasebnih investitorjev se zmanjša zadolžitev države, deli se  odgovornosti in tveganje, pri izvajanju del lahko tudi pričakujemo večjo učinkovitost in preglednost ter večjo skrb pri porabi denarja (ker ne gre zgolj za javno malho brez dna).

V resnici pa je promoviranje JZP zgolj slikanje gradu v oblakih, kar že nekaj časa opozarjajo ekonomisti različnih političnih barv.

Minister namreč do sedaj še ni odgovoril na vprašanje, kdo bo tako drzen, da bo v partnerstvu z državo vložil silne denarje v 27 kilometrov zahtevne proge, ki bi ob najbolj optimističnih napovedih vrnila vloženo v 100 letih.

Ko se bo izkazalo, da njihovega projekta noben vlagatelj ne povoha, bo lahko vlada kot rešitev iz žepa potegnila združitev Slovenskih železnic in Luke Koper v logistični holding, kjer se bodo lahko odvijali že neštetokrat videni kadrovski boji in ropanje državne lastnine.

Ozadja nerealnih načrtov

Vztrajanje vlade, da bo drugi tir zgradila z JZP, vodijo v ugibanja o zakulisnih igricah oziroma o ukani preusmerjanja pozornosti – ko se bo izkazalo, da njihovega projekta noben vlagatelj ne povoha, bo lahko vlada kot rešitev iz žepa potegnila združitev Slovenskih železnic in Luke Koper v logistični holding, kjer se bodo lahko odvijali že neštetokrat videni kadrovski boji in ropanje državne lastnine.

Kako torej presekati ta gordijski vozel? Očitke Združene levice, da gre za prikrito privatizacijo, bi lahko minister obrnil in oznanil zaresno privatizacijo skozi podelitev koncesije tujemu podjetju za upravljanje celotnega pristanišča –  in če je razširitev tretjega pomola in izgradnja drugega tira res takšna dobra ekonomska odločitev, potem ni razloga, da za to priložnost ne bi zagrabil zasebni vlagatelj z vizijo.

S tem bi lahko preprečili rak rano slovenskega gospodarstva – zloraba javnega dobrega v lastne sebične interese (kar se vidi v Luki Koper pri katastrofah po imenu Časar in Gašpar na kvadrat) ter nekontrolirana poraba davkoplačevalskega denarja pri gradbenih blamažah kot sta TEŠ 6 in predor Šentvid.

Tragikomično in neresno je, da minister na začetku svojega delovanja zaradi političnega preživetja spremeni mnenje o nujnosti gradnje in začne zagovarjati ukrepe, ki so po mnenju številnih ekonomistov in njihovih izračunov enaki temu, da mnenja sploh ne bi spreminjal, saj je rezultat enak – drugi tir na način JZP ne bo zgrajen.

Sedaj je na mestu vprašanje, ki običajno spremlja vsakega Slovenca ob misli na vlado: ali gre za prefinjeno politično igro, vredno Franka Underwooda iz Hiše kart ali zgolj  za preprosto pomanjkanje vizije in nesposobnost.

V obeh primerih se lahko davkoplačevalci samo držimo za denarnice.