Quo vadis, Bližnji vzhod?

Gaza - brigada Al Kasam, vojaško krilo Hamasa, se predstavlja prebivalcem. Vir: Depositphotos
POSLUŠAJ ČLANEK

Mineva eno leto od terorističnega napada Hamasa na Izrael. Napada, ki je spremenil Bližnji vzhod in ki je vplival na celotno geopolitiko.

Ni namen, da bi v tem članku opisovali sosledje dogodkov, vendar pa je potrebno opozoriti, kakšne razsežnosti je dobil teroristični napad. Kljub temu, da teroristi Hamasa pripadajo sunitskemu delu Muslimanov, je bilo že od vsega začetka jasno, da za Hamasom dejansko stoji Iran. Po številnih indicih je bil ravno Iran tisti, ki je Hamasu dal dovoljenje za napad. Sodelovanje sunitskega Hamasa s šiitskim režimom Irana je daleč od samoumevnega. Spomnimo se samo velikega sovraštva med sunitsko Islamsko državo in šiiti v Iraku. Islamska država ni ločevala med šiiti in drugimi »neverniki« in je likvidirala veliko število šiitov, ti pa so se izdatno maščevali po padcu Islamske države.

Teroristični napadi

Po odločnem in nekompromisnem odgovoru Izraela na teroristični napad, zasedbi dela Gaze in obračunu z vsemi, ki so na kakršenkoli način sodelovali pri terorističnem napadu, je bil Iran nekaj časa zadržan, saj mu direkten spopad z Izraelom ni in mu še vedno ne ustreza. Je pa Iran takoj aktiviral svojo »Os odpora«, kakor imenuje šiitski polmesec na Bližnjem vzhodu. Šiitski polmesec so namreč države in skupine, ki tvorijo iransko koalicijo. Gre za Hutije v Jemnu, Alavite v Siriji, šiite v Iraku in seveda šiite v Libanonu, zbrane pod zastavo Hezbollaha.

Izrael se je začel soočati s specialno vojno »Osi odpora«. Napade večinoma na sever Izraela je začel izvajati Hezbollah, Hutiji so direktno na Izrael izstrelili okoli 160 projektilov in začeli napadati ladijski promet v Sueškem prekopu. Ravno Hutijevski napadi na tovorne ladje in tankerje so izzvali reakcijo izraelskih zahodnih zaveznikov, ki so v Sueški prekop poslali svoje vojaške ladje za zaščito tovornega prometa. Vendar pa zaščita ni bila ravno uspešna. Gledano v celoti je promet preko Sueškega prekopa padel več kot za polovico, kar seveda vpliva na draginjo dobrin, ki prihajajo v Evropo. Zanimivo je tudi, da bi tudi Rusi »uporabili« Hutije za maščevanje Zahodu zaradi dobav orožja Ukrajini. Po sicer nepreverjenih podatkih se Rusi preko Irana dogovarjajo, da bi Hutijem dostavili najnovejše protiladijske rakete, s katerimi bi Hutiji lahko napadli bojne ladje Zahodne koalicije, kar pa bi dodatno zaostrilo razmere. Delovanje Hutijev seveda ni potekalo nekaznovano. Izrael jim je močno poškodoval pristaniško infrastrukturo in uničil glavne tri elektrarne, ZDA pa so izvedle več napadov na raketna skladišča in izstrelišča.

Hezbollah se je v konflikt vključeval postopoma. Bolj kot so se stopnjevali napadi Izraela v Gazi, pogosteje je Hezbollah raketiral sever Izraela. V zadnjem letu je Hezbollah na Izrael izstrelil čez 12.000 projektilov. Izrael deluje postopno. Takoj ko je uničil vojaško moč Hamasa, se je odločil oslabiti Hezbollah. Izraelski premier Netanjahu je poudaril, da so se s Hezbollahom poskusili dogovoriti, a to ni bilo mogoče.

Izraelski obveščevalni prodor

Podlaga za napad na Hezbollah je bila ena od najbolje izpeljanih obveščevalnih operacij v novejši zgodovini. Izraelu je uspel globok obveščevalni prodor v strukture Hezbollaha. Kako jim je to uspelo? Analize kažejo, da je Hezbollah dolgo časa ohranjal čvrsto zaprtost lastne organizacije, to pa se je končalo z udeležbo v sirski vojni. Hezbollah se je namreč moral povezati tako s sirskimi strukturami, ki veljajo za skrajno skorumpirane, kot tudi z iranskimi strukturami. Ravno preko teh kontaktov je Izraelu uspel prodor v Hezbollah. Po nepreverjenih podatkih je veliko večino strateških podatkov o bunkerjih in raketnih skladiščih Izrael pridobil ravno preko iranskih agentov. Tudi gibanje ubitega dolgoletnega vodje Hezbollaha Nasralaha naj bi izdal iranski agent.

Izrael je napad na Hezbollah začel skrajno nenavadno, z detonacijami pozivnikov in radijskih postaj. Tako pozivnike kot radijske postaje so nosili le pomembnejši člani organizacije. Po uradnih podatkih je v eksplozijah umrlo okoli 20 pripadnikov, po neuradnih podatkih okoli 800, od tega skoraj 300 iz poveljniške strukture. Trajno onesposobljenih naj bi bilo še čez 2000 pripadnikov. Napadu s pozivniki je sledil močan udar po raketnih izstreliščih in skladiščih ter po vodilnem kadru Hezbollaha. Večina poveljujočih prve ravni je bila likvidirana v nekaj dneh, skupaj z dolgoletnim voditeljem. Začelo se je tudi kopno posredovanje, ki pa ni potekalo po izraelskih načrtih. Hezbollah se je namreč dolga leta pripravljal na obrambo Libanona in izraelskim elitnim enotam ob prvem napadu prizadejal relativno visoke izgube.

Napad Irana na Izrael

Iran je boj proti Izraelu ves čas direktno usmerjal, uradno pa je razmere le »spremljal iz distance«. Zaradi pritiskov iranskih zaveznikov, neposrednih napadov na svoje pripadnike in zaradi napada izraelskih agentov v srcu Teherana, kjer je bil ubit vodja Hamasa, se je odločil dvakrat raketirati Izrael. Obakrat je uporabil veliko število projektilov, a povzročil le minimalno škodo, saj Izraelcem pri zračni obrambi pomagajo tudi ZDA. Iran sicer uporablja skrajno zaostreno retoriko, kljub temu pa sporoča, da si širše vojne ne želi.

Izrael je na prvi napad odgovoril zelo omejeno, odgovor na drugi napad pa se še pripravlja. Pri pripravi napada na Iran se Izrael dogovarja z ZDA, ki pa zahtevajo od Izraela »recipročen« odgovor, kar pomeni, da tudi izraelski napad ne sme povzročiti prevelike škode in žrtev. Kot možne cilje se navaja iranska jedrska infrastruktura, objekti republikanske garde (IRCG) ali celo naftna infrastruktura. Izrael bo zanesljivo odgovoril, kako, je pa vprašanje, ki presega interese Izraela.

Strateško gledano sta v konflikt vpleteni tudi Rusija in Kitajska. Rusi Irancem dobavljajo sisteme za protizračno obrambo in drugo napredno orožje, po nekaterih podatkih celo tehnologijo za izdelavo jedrskega orožja. Iran 90% nafte izvozi na Kitajsko. Kitajska zato s tiho diplomacijo opozarja zahodne zaveznike, naj iransko naftno infrastrukturo pustijo pri miru.

Kam gre bližnji vzhod?

Po vsem povedanem se lahko vprašamo, kam gre bližnji vzhod? Miru in pomiritve ni na vidiku. Trenutno je vprašanje, ali se bo nadaljeval dolgotrajen konflikt ali bo prišlo do totalne vojne. Glavna »igralca« sta Izrael in Iran, dejansko pa sta obadva močno odvisna od »velikih« zaveznikov. Izrael bo še naprej uničeval Hamas in Hezbollah, a strateškega načrta za končno ureditev razmer nima. Vse večje breme je tudi veliko število civilnih žrtev. Izrael opozarja na taktiko »živega ščita«, ki jo uporablja predvsem Hamas, ki se načrtno skriva za civili. A to Izraela ne odvezuje odgovornosti, saj bi nasilje nad civilisti po mednarodnem pravu moral uporabiti »sorazmerno«, česar pa očitno ne počne, zato v mednarodni javnosti hitro izgublja podporo. Bi pa opozoril, da bo Izrael prej ali slej bolj odločno obračunal tudi s Hutiji v Jemnu.

Vojna ali mir na Bližnjem vzhodu sta dejansko v rokah ZDA, Rusije in delno Kitajske. Če bi ZDA Izraelu prepovedale delovanje in ga prisilile v pogajanja, Izrael ne bi imel druge možnosti, kot da se pogaja. Prav tako bi lahko Rusi in Kitajci Iran prisilili k pogajanjem in umiritvi nasilja do Izraela. Ampak nič ne kaže, da bi si »veliki« želeli miru. Rusom odgovarja konflikt zaradi »razbremenitve« vojne v Ukrajini, ZDA pa so, verjetno tudi zaradi močnega židovskega lobija in predsedniških volitev, zelo neodločne in mlačne. Kitajska bi si želela stabilnosti, a ji vse večje obremenjevanje ZDA s konfliktom ustreza zaradi razmer v Kitajskem morju. Na koncu se lahko vprašamo, ali si sploh kdo želi mir na Bližnjem vzhodu? Mir si želi le velika večina običajnih ljudi na vseh straneh, njih pa nihče nič ne vpraša. In oni so tisti, ki plačujejo resnično ceno obračuna med velikimi.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike