Psihoterapevti spodbujajo poslance, predlogu zakona nasprotujejo še pedagogi

Dan pred glasovanjem o primernosti Zakona o psihoterapiji v DZ vse povezane organizacije psihoterapevtov in pacientov množično spodbujajo poslance, da izrazijo podporo čimprejšnjemu nadaljevanju postopka sprejema zakona o psihoterapevtski dejavnosti. Poziv še posebej namenjajo poslancem, ki so v včerajšnji razpravi zavzeli neopredeljena ali negativna stališča do predloga zakona. Na strani nasprotnikov predloga zakona pa so se oglasili še iz pedagoške stroke – menijo, da je psihoterapija lahko pomemben del nudenja pomoči otrokom in mladostnikom z motnjami, vendar ne znotraj vrtcev in šol.

Organizacije psihoterapevtov in pacientov opozarjajo, da ne gre za zakon o skupni politični usmerjenosti, ampak za podporo najranljivejšim ljudem, ki so v najhujših stiskah in potrebujejo pomoč, ki jim ta trenutek žal ni na voljo. Po njihovem mnenju vzdržanje ali nasprotovanje zakonu pomeni direktno podporo nadaljnjemu kaosu in vsem nevarnostim, s katerimi se soočajo uporabniki. »Pri Zakonu o psihoterapiji ne gre za politično ali ideološko ali cehovsko pripadnost, ampak za to, da lahko izključno z nadaljevanjem postopka sprejemanja zakon naredijo boljši ali bolj ustrezen. Vsakršno zaustavljanje in onemogočanje zakona bi pomenilo direktno podporo lobijem, ki so ga uspešno blokirali desetletja,« so poudarili in dodali, da povezana psihoterapevtska stroka zato spodbuja vse poslance, da v petek na glasovanju izrazijo močno podporo nadaljevanju iskanja pravih rešitev za strokovne pomoči potrebne uporabnike.

V odprtem pismu poslancem so med drugim zapisali, da lahko prav poslanci prvič po dvajsetih letih prekinejo blokade interesnih skupin in poskrbijo za to, da bo dolgotrajna psihoterapija prvič dostopna uporabnikom, predvsem tistim, ki si psihoterapije ne morejo privoščiti. »Samo s podporo zakonu lahko ljudem omogočimo varno, strokovno in čim hitrejšo psihoterapevtsko pomoč in posledično uspešneje preprečujemo samomore, depresije, alkoholizem, nasilje, spolne zlorabe, trpljenje otrok in najhujše stiske, ki zdaj premnogokrat ostajajo v predolgih čakalnih vrstah in se včasih ravno zaradi tega končajo tragično,« so izpostavili. Pojasnili so, da je psihoterapija ena najboljših preventivnih ukrepov, ki lahko uspešno preprečuje prej omenjena najhujša stanja in s tem direktno skrajšuje čakalne vrste pri drugih strokovnjakih, ki farmakološko in kurativno zdravijo pogosto takrat, ko je že prepozno. »Podpora zakonu je v resnici podpora ljudem, da bi čimprej prišli do preventivne oblike pomoči. Duševno zdravje ni neka želja enega ceha, ampak je univerzalna pravica vseh ljudi, pravica do storitve psihoterapije pa pomeni, da bi ta storitev morala biti na voljo vsem. Ne gre torej za želje, niti samo za potrebe, ampak gre za prepotrebno pravno regulacijo osnovne človekove pravice do zdravja,« so zatrdili.

Psihoterapevtska stroka ocenjuje, da bi nepodpora zakona lahko pomenila kritično in usodno situacijo za uporabnike. Če zakon v teh dneh ne dobi podpore, se bo po njihovem mnenju namreč uspešno ponovno blokiral še desetletja, največ škode pa bodo utrpele najranljivejše skupine. »Ste pred veliko, izjemno odgovorno in pomembno odločitvijo, da lahko končno prvič v DZ začnete pogovore in končno z zakonom uredite to področje, ali pa zakon pospravite v predal,« so zapisali poslancem in jim sporočili, da v teh dneh nosijo v rokah odgovornost za duševno zdravje vseh Slovencev. 

So v ozadju ekonomski interesi?

Na plusportal.si so v članku izpostavili, da so v ospredju razprav o ureditvi psihoterapevtske dejavnosti v Sloveniji resda vprašanja strokovne usposobljenosti, dostopnosti in zaščite uporabnikov, a jih vse pogosteje v resnici spremljajo tudi ozki ekonomski interesi vpletenih. »Javno dostopni podatki razkrivajo pomembne razlike v povprečnih prihodkih, razpršenosti in institucionalnih privilegijih, ki posameznim poklicem – zlasti kliničnim psihologom in psihiatrom – omogočajo kumulativne zaslužke,« so navedli in opozorili, da se ob razpravah o sprejemanju zakona o psihoterapiji odpirajo vprašanja interesov različnih poklicnih skupin. »Eklatanten primer koncentracije javnih sredstev in simbolnega kapitala predstavlja primer psihiatra dr. Petra Preglja,« so navedli primer, ki se je v preteklosti že pojavljal v medijih. Po podatkih iz analize porabe javnih sredstev je v obdobju med januarjem 2014 in novembrom 2018 iz različnih javnih virov – vključno s sodstvom, ZPIZ ter drugimi državnimi institucijami – prejel skupno več kot 1.258.000 evrov. Samo na podlagi izvedenskih mnenj za sodišča naj bi v tem obdobju izdal približno 913 poročil, kar pomeni skoraj 200 primerov letno. Tudi v oddaji Tarča so pred časom poročali, da je psihiatrinja Bojana Avguštin Avčin v letu 2023 (do septembra) zaslužila 317.000 evrov z izvedenskimi mnenji, kar znese kar 35.000 evrov mesečno. 

Proti predlogu zakona o psihoterapiji tudi pedagoška stroka

Včeraj smo poročali, da celotna zdravstvena stroka in številni predstavniki bolnikov soglasno in javno zavračajo zakon kot strokovno nesprejemljiv – tako so sporočili na Zdravniški zbornici Slovenije. Zapisali so, da najširši nabor strokovnjakov slovenskega zdravstvenega sistema skupaj z največjimi univerzami in predstavniki bolnikov poziva Vlado Republike Slovenije in Državni zbor k takojšnji ustavitvi obravnave predloga Zakona o psihoterapevtski dejavnosti v njegovi trenutni obliki, saj predstavlja resno varnostno tveganje za zdravje bolnikov in razgradnjo strokovnih standardov v zdravstvu. Predlog zakona o psihoterapevtski dejavnosti, ki čaka na nadaljnjo obravnavo v DZ, pa med drugim tudi določa, da se lahko psihoterapevtska dejavnost opravlja v javnem vzgojno-izobraževalnem sistemu.

Pedagoška stroka je tako danes v izjavi, ki so jo med drugim podpisali dekani vseh treh pedagoških fakultet, Pedagoški inštitut, Združenje ravnateljev in pomočnikov ravnateljev in več pedagogov, izrazila nasprotovanje predlogu zakona. V sporočilu za javnost so zapisali, da bi zaposlovanje psihoterapevtov v vzgojno-izobraževalne sisteme vnašalo patologizacijo običajnih, razvojno pogojenih težav. »Verjetno je, da bi bil v želji po najbolj intenzivni obravnavi vsak otrok oziroma mladostnik s stiskami ali težavami napoten k psihoterapevtu, ne glede na to, ali res potrebuje psihoterapevtsko obravnavo,« so opozorili. Izpostavili so tudi, da zahtevana usposabljanja za psihoterapevte ne predvidevajo osnovnih kvalifikacij iz razvojne, pedagoške in socialne psihologije, učnih procesov in težav, povezanih z učenjem, teorije vzgoje, družinskega in sistemskega delovanja tako razredov kot vzgojno-izobraževalnih institucij. »Menimo, da je psihoterapija lahko pomemben del nudenja pomoči otrokom in mladostnikom z motnjami, vendar ne znotraj vrtcev in šol, ampak v okviru že vzpostavljenih drugih institucij in če so psihoterapevti tudi ustrezno usposobljeni,« so ocenili.