Prostoživeče živali pri nas pozimi – boj za preživetje

Zima sledi s hrano najbolj radodarni sezoni – jeseni. Živali obilje hrane, ki dozori jeseni v obliki različnih plodov, izkoristijo, da preživijo zimo, ko je hrane zelo malo, ko so temperature nizke in otežujejo preživetje. Glavne tegobe in značilnosti, kako zime preživljajo prostoživeče živali v Sloveniji, nam je približal, biolog, prvi doktor znanosti s področja ornitologije na Ljubljanski univerzi in v Sloveniji, dr. Davorin Tome. Moramo se zavedati, da se je pozimi vselej dogajala najhujša naravna selekcija.

Dr. Davorin Tome, biolog, ornitolog: »Pozimi v naravi vidimo bistveno manj živali kakor v drugih letnih časih – nekatere odidejo, druge se poskrijejo, le nekaj jih ostane aktivnih, da jih lahko vidimo.«

Pozimi odletijo

Predvsem ptice selivke si jeseni naberejo telesne zaloge energije, da lahko pred zimo odletijo do Sredozemlja ali Afrike, kjer lažje preživijo zimo. Značilne ptice selivke so bele štorklje in kmečke lastovke. Teh vrst pri nas pozimi ne vidimo, ker jih ni. Odletijo zato, ker pri nas pozimi primanjkuje hrane. Ptice imajo toplokrvne organizme. Načeloma jim nizke temperature ne morejo do živega, saj s pomočjo metabolizma same grejejo svoje telo. Toda zato, da metabolizem lahko proizvaja toploto, potrebuje dovolj hrane. Če te ni, se ne morejo greti in poginejo, je pojasnil dr. Davorin Tome.

V tleh je bolj toplo ...

Nekateri sesalci, dvoživke, plazilci (zelena žaba, želva močvirska sklednica, v hribih svizec) si čez poletje in jesen naberejo telesne zaloge in se umaknejo v brloge v tleh, med skalami ali se zakopljejo v blato. Teh vrst pri nas pozimi ne vidimo, ker so poskrite in neaktivne. V zimskih zatočiščih temperatura načeloma ne pade tako zelo kakor na prostem.

Dr. Davorin Tome, biolog, pove: »V zimskem zatočišču si zmanjšajo metabolizem, da imajo manjšo porabo energije in v takšnem stanju počakajo na pomlad. Zmanjša se jim frekvenca dihanja, utrip srca, vsi organi v telesu delujejo počasneje, da na ta način varčujejo z energijo, pri toplokrvnih živalih se zniža telesna temperatura. To je zelo učinkovit način za prezimovanje v zimskem zatočišču. Toplota vedno prehaja iz objekta z višjo temperaturo na objekt z nižjo temperaturo. Če uspe toplokrvna žival svojo telesno temperaturo znižati do temperature, ki je v njenem zatočišču, toplote ne bo več izgubljala. Če so si živali izbrale napačna prezimovališča, ki se ohladijo bolj kakor je njena znižana telesna temperatura, bodo toploto izgubljale celo zimo in tam zaradi mraza običajno poginile. Ob tako zmanjšanem metabolizmu, kakor ga imajo, se ne morejo premikati, da bi si sredi zime poiskale boljše zatočišče. Zato je zelo pomembno, da si znajo poiskati primerno zimsko skrivališče.«

Skrb za zimo se začne jeseni

Ptice in nekateri sesalci hrano, ki je na voljo jeseni, naberejo in si jo skrijejo, da jo lahko izkoriščajo pozimi. To so vrste, ki jih lahko vsaj občasno pozimi vidimo, na primer veverice, ki jih tudi v mestih lahko pogosto vidimo pozimi.

Ravno njih je hitro izpostavil naš sogovornik dr. Davorin Tome in povedal: Veverice se sicer pozimi skrijejo v brloge, ob nekoliko toplejših dneh pa pridejo na plano in se najejo iz zalog, ki so jih jeseni poskrile po gozdu. Podobno tudi ptice, ki prihajajo pozimi na krmilnice (na primer sinice) – poberejo več semen, kolikor jih lahko pojejo, ker jih nekaj vedno poskrijejo za čase, ko bo krmilnica prazna.«

Nekateri so se prilagodili

So pa tudi vrste, ki so razvile strategije, da tudi pozimi najdejo dovolj hrane za preživetje. Dr. Tome nadaljuje zgodbo o zimah ter kako jih preživljajo najbolj pogosti prebivalci naših gozdov, polj, travnikov itn. Nekatere vrste so se prilagodile in celo evolucijsko spremenile, da lahko preživijo vse spremembe klime, letnih časov in dostopa do prepotrebne hrane:

»Večinoma so to telesno večje vrste, med sesalci na primer srne, divji prašiči, lisice, pa tudi nekatere ptice, kot so vrane, srake, kanje ipd. To so vrste, ki jih pozimi vidimo najbolj pogosto. Veliko telo bolj počasi izgublja toploto kakor manjše, zato velike vrste lažje preživijo zimo pri nas. Del njihove strategije je tudi, da jim čez zimo zraste bolj gost kožuh ter zraste več perja, ki bolje izolira telo. Med temi vrstami pa sta tudi dve naši najmanjši ptici – stržek in kraljiček. Ker sta tako majhna, se morata prehranjevati cel dan, da zadostita metabolizmu, ki ju greje. Celo zimo sta aktivna in v razpokah v drevesnem lubju ali na tleh (če ni snega) iščeta otrple žuželke, ki tam prezimujejo. Če se sprehajamo po gozdu pozimi, teh otrplih živali nikoli ne vidimo. A očitno tam so, če te ptice na račun njih preživijo zimo.«

V Sloveniji zime niso niti približno tako hude kakor kje na severu Evrope. Tako se nekatere ptice selivke, ki sicer živijo na severu Evrope, za čez zimo priselijo v naše kraje in pri nas preživijo zimo. Tu jim je bolje kot na severu. Dr. Tome je razložil: »Ni jih tako malo; med bolj značilnimi sta na primer pepelasti lunj, veliki srakoper.«

Nekatere vrste k nam priletijo v velikih jatah – to so na primer gosi, še posebej spektakularne pa so pinože, ki vsakih 5 do 10 let pozimi k nam pridejo v več milijonov velikih jatah. Čez dan se sicer razpršijo pa gozdovih in iščejo hrano, zvečer pa se vse zberejo na istem mestu in tam preživijo noč. Spomladi, ko se zima poslovi, se vrnejo na sever Evrope.

Kljub različnim strategijam preživetja je zima sezona največje selekcije med živalmi. Največ jih pogine pozimi. V preživetje morajo živali vložiti vse svoje znanje in spretnosti, zato moramo biti tudi ljudje do teh vrst pozimi še posebej uvidevni, da jim z našimi aktivnostmi ne povzročamo preveč dodatnega stresa ali dodatnih težav pri iskanju hrane. Na ta način jim lahko najbolj pomagamo, da lažje preživijo do pomladi. Vsako zrno v krmilnicah in košček hrane je lahko v veliko pomoč našim sostanovalcem v naravi.