Pri koalicijski pogodbi gre za ekonomski populizem, ki odstopa celo od socialdemokratskih okvirjev



Koalicijska pogodba bodoče Golobove vlade je veliko razočaranje. Njena nagnjenost v levo je bila sicer pričakovana, ni pa bilo pričakovati tolikšne naklonjenosti ukrepom, ki odstopajo celo od socialdemokratske usmeritve in ki bi jih zlahka označili za ekonomski populizem.

Odtis stranke Levica je v koalicijski pogodbi več kot opazen. Zdi se, kot da je ta stranka ključen člen koalicije, brez katere Gibanju Svoboda ne bi uspelo zbrati večine. Kot je povedal Marjan Trobiš, predsednik združenja delodajalcev: "Trenutno moram reči, da sem pri tej pogodbi malo razočaran, več ali manj smo dali gospodarstvo v kot."

Ukrepi bodoče vlade predvidevajo predvsem večjo vlogo države, nove regulacije in povečevanje potrošnje, na prihodkovni strani pa povečevanje davkov. Kot da ne bi bila osnova za visoke davčne prilive in financiranje socialnih politik močno, zdravo in – kar je ključno – produktivno gospodarstvo.

Bodoči premier je v predvolilni kampanji kot ključno nalogo izpostavljal višanje dodane vrednosti v gospodarstvu, kar edino omogoča višje plače in s tem izboljšanje življenjskega standarda. Od tega ni ostalo kaj dosti.

Dohodninska reforma


Začnimo pri dohodnini. Dohodninska reforma, ki jo je sprejela odhajajoča vlada, bo s 1.1. 2023 skoraj v celoti odpravljena. Odprava reforme naj bi bila nujna zaradi »zagotavljanja javnofinančne stabilnosti«. To spregleda pomembno dejstvo, in sicer da je v Sloveniji delo nadpovprečno obdavčeno. Tako imenovani davčni primež (prispevki delodajalca, zaposlenega in dohodnina) je po podatkih OECD za Slovenijo krepko nadpovprečen. Dohodninska reforma odhajajoče vlade je bila torej korak v smer normalizacije, njena odprava, ki se bo očitno zgodila pod novo vlado, pa bo na tem področju diskrepanco med Slovenijo in državami, s katerimi bi se morali primerjati, spet povečala.

Minimalna plača


Minimalna plača naj bi se zvišala na vsaj 800 evrov neto. Razmerje med minimalno in povprečno plačo je v Sloveniji sicer že zdaj zelo visoko. Kot poroča v svojem poročilu UMAR, je med članicami EU, ki so hkrati članice OECD, po podatkih iz leta 2019 prav pri nas to razmerje najvišje. Pri vzpodbujanju povečevanja povprečne plače, ki odraža resnično razvitost gospodarstva in ni administracijsko odrejena, koalicijska pogodba ne ponuja konkretnosti.

Pokojnine


Zvišala pa se ne bo samo minimalna plača, ampak tudi najnižja zagotovljena pokojnina. Ta bo 10 % nad pragom tveganja revščine in v letu 2023 najmanj 700 evrov. Ob tem naj bi preučili še možnost uvedbe univerzalnega temeljnega dohodka za upokojence z najnižjimi pokojninami. Medtem ko je izdatkovna stran, v tem primeru višina pokojnine, določena zelo konkretno, pa je prihodkovna stran precej bolj medla. Takšne pokojnine naj bi financirali s pomočjo diverzifikacije virov, ki naj bi zmanjšali odvisnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja od prispevkov iz dela (eden od virov naj bi bili donosi iz državnega premoženja).
Želje Levice so bile v koalicijski pogodbi v presenetljivo veliki meri uslišane

Fiskalna politika


Slovenska levica, ki se ji pretirana zadolženost v času dolžniške krize ni zdela prevelik problem, zlato fiskalno pravilo pa je bilo označeno za orodje neoliberalnih politik, se je v zadnjem letu za potrebe kritiziranja vlade prelevila v nekakšnega fiskalnega jastreba. Iz koalicijske pogodbe ni videti, da bo takšno držo ohranila tudi po volitvah.

Kot piše v pogodbi, bodo javnofinančne politike sicer temeljile na javnofinančni vzdržnosti, a tudi na »odmiku od ekonomsko in socialno škodljivih ukrepov varčevanja.« Luknjo v proračunu se bo v glavnem krpalo s spremembami na davčnem področju. Uvedlo se bo »celoviti sistem progresivne obdavčitve premoženja,« kar je skrajno nenavaden ukrep. Prišlo naj bi še do prenove dveh sistemov: sistema davčnih olajšav pri davku od dohodka pravnih oseb ter sistema obdavčitve normiranih samostojnih podjetnikov in gospodarskih družb.

Vedoč, da bo javnofinančna stabilizacija težavna, sploh glede na zastavljeno koalicijsko pogodbo, se bo bodoča vlada zavzela tudi za spremembe fiskalnega pravila – naložbe bi morale biti po njeno tako izvzete iz izračuna strukturnega primanjkljaja.

Stanovanja


Na stanovanjskem področju ima Golobova koalicija sicer velike načrte, a se v skladu s celotno koalicijsko pogodbo tudi tukaj osredotoča samo na en vidik težave. Cilj vlade bo zagotoviti 20.000 javnih najemnih stanovanj do leta 2030, hkrati pa poseči z obilo regulacijami: omenjeni sta regulacija najemnega trga in regulacije najemnin ter celo omejevanje platforme Airbnb.

Krilatica, da trg ne more rešiti vseh težav, gotovo drži. To pa vseeno ne pomeni, da trg ne more rešiti ničesar. Na področju stanovanjske problematike bi bila večja vloga države sicer lahko koristna, a je ob tem vseeno treba upoštevati tudi ekonomske zakonitosti trga in dejstvo, da na nepremičninskem trgu ponudba trenutno ne dohaja povpraševanja. Kot je za oddajo Tarča povedal ekonomist Anže Burger: »Trenutne vrtoglave cene stanovanj lahko zbije samo gradnja novih. Zgolj v Ljubljani in njeni okolici bi jih bilo trba zgraditi kakšnih 50.000. […]. Tu bi bilo potrebno pritisniti na lokalne oblasti, da sprostijo zadostno količini zazidljivih zemljišč.«

Sklep


Kot rečeno, želje Levice so bile v koalicijski pogodbi v presenetljivo veliki meri uslišane. Omeniti velja vsaj še udeležbo zaposlenih pri dobičku in pa možnost prostovoljnega – no, vsaj prostovoljnega – prehoda na 30-urni delovnik.

Slovenija je v zadnjih tridesetih letih zaradi neravnovesja med socialno in tržno naravnanostjo močno zmanjšala naskok, ki ga je imela pred vzhodnoevropskimi državami, kar nazorno kaže spodnja animacija. Zdi se, da se bo z nastopom Golobove vlade slovenski socialno-tržni model še bolj nagnil v eno smer.

https://twitter.com/DavidNovak17/status/1525589810991222785
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike