Struktura volivcev evropske radikalne desnice: stereotip o revnih in neizobraženih ne drži.

Embed from Getty Images

Preostale stranke v Nemčiji na stranko AfD gledajo kot na hud nebodigatreba. Kot na stranko, ki tradicionalnim jemlje volilne glasove zlasti z manipulacijo revnih in neizobraženih. Stranko, ki svoj uspeh gradi na maščevanju levici za njene neuspehe v preteklosti. Pa tudi za maščevanje vzhoda zahodu za njegovo zanemarjanje v letih po združitvi.

Toda kot kažejo zadnje raziskave, je resnica drugačna in tovrstnim stereotipom ne pritrjuje. Kot edina merodajna razlika se vse bolj izkazuje zgolj negativno stališče do priseljevanja in zlasti njegovih posledic na nemško kulturo.

To je dejstvo, ki ga bodo morale preostale stranke, ki si želijo ustaviti padanje volilne podpore, vse bolj upoštevati.

AfD je zaradi neslavne nemške nacistične preteklosti deležna še posebne skrbi in pozornosti. Nedvomno je veliko njenih članov sodelavcev obveščevalnih služb, ki bdijo nad tem, da ne bi njeno članstvo zašlo v preveč radikalne vode. Poleg tega je močno spremljana tudi s strani raziskovalnih institucij in univerz.

V marsikateri državi ne bi bila deležna takšne pozornosti. Sploh ker lahko v evropskih državah zlahka najdemo stranke z bistveno radikalnejšimi cilji. Toda zaradi podrobnega spremljanja AfD sedaj o strankah takšnega tipa vemo bistveno več.

Rezultati analiz so pravzaprav šokantni. Odgovornost za porast stranke AfD bolj kot njenim volivcem lahko pripišemo vladajočim, ki se niso znali soočiti z določenimi težavami in dejstvi. AfD in podobne stranke pa so le zasedle ta politični vakuum. Zato bodo morale preostale stranke bolj kot drugje vzroke iskati pri sebi.

Zgrešen mit o volivcih AfD: moški, revni, neizobraženi in politično razočarani

Na začetni stopnji stranke AfD je kazalo, da je njen uspeh povezan z volilnimi okrožji v vzhodni Nemčiji, slabo izobraženimi in tudi razočaranimi levičarji. Toda raziskavi, opravljeni v zadnjem obdobju, vse bolj kažeta, da so te predpostavke bolj ali manj le še predsodek.

Heiko Giebler in Sven Regel iz Socialnega centra WZB Berlin v svoji raziskavi delno sicer še potrjujeta povedane teze. Toda obenem jasno izpostavita, da nikakor ne moreta reči, da so desničarski populistični volivci slabi, neizobraženi moški iz vzhodne Nemčije, niti ne gre za maščevanje levičarjem. Te razlike najpogosteje statistično niso značilne. Vzroki za porast AfD so bistveno bolj zapleteni.

Do še bolj nedvoumnih zaključkov je prišla študija, izvedena na univerzi v Marburgu v zahodni Nemčiji. Sociolog Martin Schröder pravi, da široko uveljavljena ideja o slabo izobraženih revnih volivcih sploh ne predstavlja resnice. Po njegovem mnenju imajo ti volivci samo eno skupno točko, strah pred tujci oziroma ksenofobijo.

Izpostavlja še, da večina študij ta problem kar zanemarja, čeprav se izkazuje kot daleč najpomembnejši. Dodaja še, da je med razgovori s stotinami volivcev AfD in desničarskimi simpatizerji ugotovil, "med udeleženci z višjo izobrazbo ne obstajajo bistveno večje ali manjše možnosti kot pri ljudeh z nižjo stopnjo izobrazbe, da bi raje izbrali AfD." Prav tako se kaže neodvisnost od prihodkov. Prav tako ni razlike med priviligiranimi in prikrajšanimi, tehnološko naprednejšimi ali zaostalejšimi.

Najmočnejši razlog je zgolj odnos do beguncev in tujcev

Glede volivcev AfD tako drži zlasti, da zanjo s kar 80 % nižjo verjetnostjo ne bodo glasovali tisti, ki menijo, da je v Nemčiji zaradi priseljencev bolje. Tisti z obratnim prepričanjem pa bodo zanjo glasovali s kar za 4,6 kratno verjetnostjo. Pri čemer pa študija še dodaja, da so pri tem gospodarski vzroki sekundarnega pomena. Volivci AfD so namreč po študiji daleč najbolj zaskrbljeni s stališča kulturnih posledic.

Kako pa se s tem soočiti je že vprašanje za njegove politične konkurente.