»Golobova vlada ni pustila le proračunske luknje, ampak tudi večjo populacijo medvedov«

Upravno sodišče je zavrnilo tožbo okoljevarstvenega društva Alpe Adria Green in potrdilo zakonitost dovoljenja za odstrel 206 rjavih medvedov. S pravnomočnostjo sodbe je prenehala veljati začasna prepoved, zaradi katere je bil načrtovani odvzem medvedov ustavljen skoraj leto dni. Dovoljenje se lahko znova izvaja, njegova veljavnost pa je podaljšana do 31. decembra 2026.

Sodba prihaja v času, ko se medvedi vse pogosteje pojavljajo tudi zunaj območij, kjer so jih ljudje vajeni. Pred približno dvema tednoma je član lovske družine mlajšega rjavega medveda posnel na območju Konjiške gore. Medved tam nima stalnega življenjskega prostora, vendar se posamezni osebki proti severovzhodu države pomikajo vse pogosteje.

Na območju Slovenskih Konjic medved za zdaj ni povzročil škode in po podatkih gozdarske stroke ne pomeni večje nevarnosti za ljudi. Njegov pojav pa potrjuje opozorila lovcev in strokovnjakov, da se življenjski prostor medveda širi, mlajši osebki pa zaradi velike gostote v osrednjem območju iščejo prostor drugje. Medtem ko je bil redni odstrel zaradi sodnega postopka zadržan, se je naravna dinamika nadaljevala. Medvedi so se razmnoževali, iskali nova območja in se približevali naseljem, prometnicam, pašnikom in čebelnjakom. Skoraj leto dni pozneje je sodišče ugotovilo, da je bila odločba države zakonita in strokovno utemeljena.

Štiri začasne prepovedi in štiri potrditve zakonitosti

Dovoljenje za odvzem 206 medvedov je maja 2025 izdalo takratno Ministrstvo za naravne vire in prostor. Julija istega leta je Upravno sodišče na predlog društva Alpe Adria Green njegovo izvajanje začasno ustavilo. Do takrat je bilo iz narave odvzetih 22 medvedov. Pristojno ministrstvo je pravnomočno sodbo prejelo 30. junija 2026, javnost pa je o njej obvestilo 9. julija. Sodišče je tožbo v celoti zavrnilo in ugotovilo, da je bilo dovoljenje izdano zakonito, na podlagi ustreznih strokovnih podlag in ob pravilni uporabi predpisov. Odločitev je pomembna tudi zaradi ponavljanja skoraj enakega vzorca. Upravno sodišče je od leta 2020 zaradi vloženih tožb štirikrat začasno ustavilo odvzem rjavega medveda. V vseh štirih primerih je pozneje odločilo, da je bila odločitev pristojnega ministrstva pravilna in zakonita.

Upravno sodišče je od leta 2020 zaradi vloženih tožb štirikrat začasno ustavilo odvzem rjavega medveda. 

Vsaka začasna prepoved je učinkovala takoj. Končna sodba je prišla mesece ali skoraj leto pozneje, ko razmer na terenu ni bilo več mogoče vrniti na izhodišče. Sodišče je 8. julija 2025 izvajanje dovoljenja ustavilo do pravnomočne odločitve. Redni odvzem 206 medvedov je bil tako prekinjen, mogoči pa so ostali le posamezni interventni odstreli v primerih neposrednega ogrožanja ljudi ali nastajanja resne škode. Letos je ministrstvo izdalo enajst ustnih odločb za interventni odstrel. Izvedli so jih upravljavci lovišč na območjih, kjer so posamezni medvedi neposredno ogrožali zdravje in varnost ljudi.

Interventni odstrel pa ni nadomestilo za načrtovano upravljanje celotne populacije. Z njim se odstranjuje posamezna žival, ko je nevarnost že neposredna. Redni odvzem je namenjen temu, da do tako velike gostote in pogostih konfliktov sploh ne bi prišlo.

Konjiška gora ni običajno območje medveda

Medveda, ki se je pojavil na Konjiški gori, je posnel član tamkajšnje lovske družine Slovenske Konjice Jure Petelinek. Vodja krajevne enote Zavoda za gozdove Slovenije v Slovenskih Konjicah Bojan Bračič pojasnjuje, da medved na tem območju običajno ne živi. Njegov prihod gozdarjev vseeno ni povsem presenetil. Posamezni medvedi so bili na širšem Celjskem opaženi že v preteklosti. Pred nekaj leti je eden prav tako zašel na Konjiško goro, vendar se ni zadržal in je območje zapustil. Bračič pričakuje, da bo takšnih prehodov v prihodnje več. Za zdaj ni podatkov, da bi bilo na območju več medvedov ali da bi žival povzročila škodo.

Konjiška gora je priljubljena med pohodniki, rekreativci in domačini, ki medveda v svojem okolju niso vajeni. Prav prihod velikih zveri na območja, kjer jih več generacij skoraj ni bilo, pogosto povzroči največ strahu in nasprotovanja. Po Bračičevih besedah večje nevarnosti za ljudi trenutno ni, obiskovalci Konjiške gore pa morajo kljub temu upoštevati navodila za ravnanje na območjih, kjer se lahko pojavi medved.

Tudi v Zavodu Republike Slovenije za varstvo narave opozarjajo, da ljudje medveda najlažje sprejemajo, ko je daleč od njih ali pa je na njihovem območju prisoten tako dolgo, da so se nanj in na potrebne previdnostne ukrepe že navadili. Na območjih, kamor se velike zveri šele vračajo, negativna stališča običajno naraščajo že pred njihovim prihodom in so najizrazitejša ob prvih dejanskih pojavljanjih. Šele s pridobivanjem izkušenj in ustreznim obveščanjem se del strahu zmanjša. Ljudje morajo vedeti, kako se obnašati v gozdu, kako preprečiti privabljanje živali k hišam in komu sporočiti opažanje.

Medved je bil nekoč prisoten po vsej Sloveniji

Pojav medveda na Celjskem iz biološkega vidika ne pomeni prihoda povsem tuje živalske vrste. Rjavi medved je na območju današnje Slovenije živel že od razvoja vrste v pleistocenu, njegov prvotni življenjski prostor pa je obsegal praktično celotno državo. Zaradi preganjanja, razvoja naselij, krčenja življenjskega prostora in človekovih posegov se je njegova razširjenost močno zmanjšala. Na nekaterih območjih je izginil, drugje pa se je pojavljal le občasno. Danes je glavnina slovenske populacije skoncentrirana v dinarskem delu države, predvsem na Kočevskem in Notranjskem. Prav tam gostota medvedov po navedbah Zavoda za varstvo narave dosega vrednosti, ki sodijo med najvišje znane na svetu. Velika gostota vpliva tudi na vedenje posameznih živali. Več je srečanj med medvedi, tekmovanja za prostor in prehranske vire ter odrivanja mlajših osebkov proti robu osrednjega območja. Ti nato iščejo svoj življenjski prostor proti severu in zahodu države.

Rjavi medved je na območju današnje Slovenije živel že od razvoja vrste v pleistocenu.

Robert Tomazin, starešina Lovske družine Predgrad in nekdanji direktor podjetja Slovenski državni gozdovi, ki desetletja živi in dela v Kočevju, znanem kot območju medveda, opozarja, da se mlajše živali iz osrednjega življenjskega prostora širijo proti Štajerski, Gorenjski in Primorski. Po njegovem opažanju prostora zmanjkuje tudi v hrvaškem Gorskem kotarju. »Življenjski prostor medveda v Sloveniji se širi. Išče prehranske vire, mlajši medvedi pa iščejo svoj prostor. V osrednjem življenjskem prostoru na Kočevskem in Notranjskem ga očitno ni več dovolj, prav tako ne v Gorskem kotarju,« pravi. Širjenje samo po sebi še ne pomeni, da bo vsak medved postal nevaren. Povečuje pa verjetnost srečanj z ljudmi, posebej na območjih, kjer prebivalci njegove prisotnosti niso vajeni in nimajo zaščitenih čebelnjakov, pašnikov, zabojnikov za odpadke in drugih možnih virov hrane.

Uradna ocena 954 medvedov

Zadnja strokovna ocena številčnosti je bila pripravljena spomladi 2025. Ocenjeno je bilo, da je v Sloveniji približno 954 medvedov, pri čemer se je 95 odstotni interval zaupanja gibal med 880 in 1050 osebki.

Monitoring z genetskimi metodami se ne izvaja vsako leto. Zadnji celovit genetski monitoring je bil opravljen leta 2023, v vmesnem obdobju pa se velikost populacije ocenjuje z matematičnimi modeli.

Kako je skoraj enoletno zadržanje odstrela vplivalo na število medvedov, za zdaj še ni znano. Odgovor naj bi dali novi izračuni Zavoda za gozdove Slovenije. Tomazin ocenjuje, da so tudi višje strokovne ocene, ki govorijo o približno 1200 osebkih, nižje od dejanskega stanja na terenu. Opozarja, da se je populacija v zadnjih štirih letih občutno okrepila. Njegova ocena temelji na neposrednem opazovanju živali na območjih, kjer medved stalno živi. Na enem od krmišč, kjer je dan pred pogovorom posnel približno dve leti starega medveda, se po njegovih besedah redno zadržuje okoli pet različnih živali.

Razkorak med modeli in opažanji na terenu ni mogoče rešiti zgolj s političnim prepričevanjem. Potrebni so redni monitoring, genetske analize, podatki o škodah, povoženih živalih, konfliktih, razmnoževanju ter razporeditvi medvedov po posameznih območjih. Ministrstvo navaja, da je bilo varstveno stanje slovenske populacije v poročilu o genetskem monitoringu, pripravljenem leta 2025, ocenjeno kot ugodno. Odstrel 206 osebkov po strokovnih ocenah tega stanja ne ogroža. Medved je zavarovana živalska vrsta, kar pa ne pomeni, da je vsak poseg v populacijo prepovedan. Zakon ga dovoljuje, kadar ni druge zadovoljive možnosti, kadar poseg ne škoduje ugodnemu stanju vrste in kadar je nujen zaradi preprečevanja resne škode ali zagotavljanja zdravja in varnosti ljudi.

Naravovarstvena stroka podpira načrtovani odstrel

Podpora odstrelu ne prihaja le iz lovskih vrst. Potrebnost posega priznava tudi Zavod Republike Slovenije za varstvo narave, ki je pristojen za podajanje pisnega stališča v postopku izdaje dovoljenja. Postopek je razdeljen med več institucij. Zavod za gozdove Slovenije pripravi strokovno mnenje za vsakoletni odstrel. Zavod za varstvo narave poda pisno stališče, pristojno ministrstvo pa na podlagi strokovnih dokumentov izda dovoljenje. Po oceni Zavoda za varstvo narave se populacija medveda v Sloveniji tudi pri zelo velikih gostotah ne uravnava sama.

Zaradi bioloških značilnosti vrste ni mogoče pričakovati, da se bo število živali brez posega zmanjšalo na raven, pri kateri bo konfliktov manj. Velika gostota prinaša več škode na premoženju, pogostejše zahajanje medvedov v naselja, več srečanj z ljudmi in v najhujših primerih tudi napade. Z večanjem števila osebkov se povečujejo tudi stiki med medvedi. Posledica je manjše izogibanje naseljem in postopno navajanje nekaterih živali na bližino človeka. 

Zaradi bioloških značilnosti vrste ni mogoče pričakovati, da se bo število živali brez posega zmanjšalo na raven, pri kateri bo konfliktov manj.

V zavodu izrecno ugotavljajo, da drugi ukrepi pri trenutni gostoti ne zadoščajo več. Strokovno načrtovani odstrel je namenjen zmanjšanju resne škode na premoženju ter varovanju zdravja in varnosti ljudi. Njegov cilj ni iztrebljanje ali ogrožanje vrste. Brez načrtovanega uravnavanja bi lahko sprejemljivost medveda med prebivalci močno upadla. Posledica bi lahko bilo več nezakonitega in nenadzorovanega ubijanja medvedov, kar bi za populacijo pomenilo večjo nevarnost kot strokovno določen odvzem.

Zaščita medveda je zato odvisna tudi od tega, ali ga prebivalci območij z veliko gostoto še sprejemajo. Ljudje, ki jim medved redno uničuje čebelnjake, trga drobnico, prihaja na dvorišča ali se pojavlja ob poteh do šole in službe, sobivanje doživljajo drugače od tistih, ki žival poznajo predvsem s fotografij. Državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo Velislav Žvipelj odločitev sodišča ocenjuje kot pravilno. Poudarja, da je nosilna sposobnost okolja presežena, negativne posledice pa se vse izraziteje kažejo.

Po njegovih besedah čustven pristop pri upravljanju medvedov ni ustrezen. Medved je pomemben del narave, vendar morajo odločitve temeljiti na podatkih o številčnosti, prostoru, škodah in nevarnosti za ljudi. Problematika je posebej izrazita v kmetijstvu. Zaraščanje kmetijskih zemljišč ustvarja več kritja za prostoživeče živali in zmanjšuje razdaljo med gozdom, pašniki, njivami ter naselji.

Na območjih, kjer se obdelovalna zemlja opušča, se rob gozda približuje hišam. Medvedi, divji prašiči, šakali in druge živali dobivajo več možnosti za gibanje v neposredni bližini človeka. Žvipelj opozarja tudi na pojavljanje medvedov ob prometnicah in na naraščanje konfliktnih položajev. Sobivanje ostaja cilj, vendar pogostost dogodkov kaže, da samo splošni pozivi k strpnosti ne zadoščajo. Podobne težave država zaznava pri divjih prašičih, šakalih in kormoranih. Pri vseh se prepletajo varstvo živalskih vrst, kmetijska škoda, varnost in vprašanje, kako hitro se lahko pristojni organi odzovejo.

Lovci niso navdušeni nad ubijanjem medvedov

Lovska zveza Slovenije je sodbo pozdravila. Ocenjuje, da je regulirani odstrel potreben za zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja ter da ne ogroža ugodnega stanja populacije rjavega medveda. V zvezi opozarjajo, da birokratski in sodni postopki ne sledijo naravni dinamiki. Populacija med čakanjem na odločitev raste, živali se premikajo, konfliktov pa ni mogoče začasno ustaviti skupaj z odločbo. Lovska zveza navaja, da so bili v Sloveniji v nekaj mesecih zabeleženi trije primeri, v katerih so medvedi ranili ljudi.

Odstrel je potreben za zagotavljanje varnosti ljudi in premoženja ter ne ogroža ugodnega stanja populacije rjavega medveda.

Po njihovi oceni tako velika gostota povečuje možnost pojavljanja živali v naseljih in v neposredni bližini prebivalcev. Regulirani odstrel po stališču lovcev ohranja tudi naravni strah medveda pred človekom. Ko žival človeško bližino začne povezovati z lahko dostopno hrano, se njeno vedenje lahko spremeni. Medved, ki redno najde hrano v zabojnikih, na kompostih, ob hišah ali nezaščitenih čebelnjakih, se človeku ne izogiba več tako izrazito. Lovska zveza zato zavrača predstavo, da lovci čakajo na dovoljenje zaradi želje po streljanju zaščitene živali. »Lovci nismo rablji, temveč odgovorni upravljavci prostora in izvajalci državnih odločitev,« so zapisali.

Tomazin podobno opozarja, da se lovci pogosto znajdejo med nasprotujočimi si pričakovanji. Ko je odstrel dovoljen, so tarča kritik okoljevarstvenih organizacij in dela javnosti. Ko medved povzroči škodo ali poškoduje človeka, se ljudje obrnejo prav nanje. Če pride do hudega napada, se odgovornost pogosto pripiše lovcem, čeprav ti sami ne določajo kvot, ne izdajajo dovoljenj in ne odločajo o začasnih sodnih prepovedih. Lovske družine prav tako niso proračunski uporabniki, ki bi za izvajanje rednega dela prejemali neomejena javna sredstva. Kljub temu morajo spremljati gibanje živali, sodelovati pri interventnih postopkih ter po izdani odločbi izvesti odstrel.

Sredi poletja celotne kvote ne bo mogoče izvesti

Čeprav se dovoljenje po sodbi lahko znova izvaja, Tomazin opozarja, da sredi poletja ni mogoče preprosto nadaljevati odstrela, kot da do prekinitve ni prišlo. Po njegovem je izvajanje tako velikega odvzema v tem obdobju tudi lovsko neprimerno. Glavni del bo mogoče opraviti šele v pozni jeseni, kar pomeni, da bo med pravnomočno sodbo in dejansko realizacijo minilo še več mesecev. Dovoljenje velja do konca leta 2026. Lovci bodo morali v razmeroma kratkem obdobju izvesti velik del načrtovanega odvzema, pri tem pa upoštevati razporeditev kvot, težo živali, območja z največjo gostoto ter druge strokovne pogoje.

Od prvotno dovoljenih 206 medvedov jih je bilo pred začasno prepovedjo odvzetih 22. Koliko jih bo mogoče odvzeti do konca leta, bo odvisno od razmer na terenu. Sodna odločitev zato ne pomeni, da bo posledica skoraj enoletne prekinitve v nekaj tednih odpravljena.

Tomazin poleg številčnosti opozarja na strukturo populacije. Sedanje načrtovanje odstrela temelji predvsem na težnostnih kategorijah. Medvedi se razvrščajo v skupine do 50 kilogramov, do 150 kilogramov in nad 150 kilogramov. Takšen sistem skuša varovati odrasle samice in reproduktivni del populacije. Tomazin meni, da bo treba ob sedanji številčnosti model nadgraditi in začeti bolj sistematično upoštevati tudi spol živali. Mladiči se po njegovih besedah skotijo približno v enakem razmerju samcev in samic. Podobno razmerje bi bilo treba dolgoročno upoštevati tudi pri odvzemu.

Če se posega predvsem v mlajše in lažje osebke, reproduktivno sposobne samice pa ostajajo večinoma nedotaknjene, se lahko populacija hitro obnavlja tudi ob razmeroma velikem številu odstreljenih živali. Tomazin ocenjuje, da bo treba v naslednjih treh ali štirih letih poseči tudi v fertilni del populacije. Tak ukrep bi moral biti natančno strokovno načrtovan, saj bi napačen pristop lahko povzročil preveliko zmanjšanje števila medvedov.

Prav zato vztraja, da morata imeti glavno besedo gozdarska in lovska stroka, podprti z biologijo, genetiko in rednim spremljanjem populacije.

Sodna odločitev zato ne pomeni, da bo posledica skoraj enoletne prekinitve v nekaj tednih odpravljena.

Sodelovati bo treba s sosedi

Slovenskih medvedov ni mogoče upravljati, kot da se ustavijo na državni meji. Osrednji življenjski prostor je povezan s Hrvaško, zlasti z Gorskim kotarjem. Živali Kolpo prečkajo brez težav in se premikajo po obsežnem čezmejnem območju. Tomazin si želi, da bi bili slovenska in hrvaška strategija glede medvedov usklajeni.  Če ena država populacijo uravnava, druga pa uporablja povsem drugačen pristop, dolgoročnega ravnovesja ni mogoče doseči. Medved lahko v kratkem času prepotuje velike razdalje. Osebek, zaznan v Sloveniji, je lahko pred tem živel na Hrvaškem in se pozneje tja tudi vrne.

Po Tomazinovem mnenju obe državi pogosto prehajata iz ene skrajnosti v drugo. V določenem obdobju se velike zveri varuje skoraj brez posegov, po večjih škodah ali napadu pa se pojavijo zahteve po hitrem in obsežnem odstrelu. Primernejša bi bila stalna zmernost. Populacijo bi bilo treba vsako leto spremljati in vanjo posegati dovolj zgodaj, preden nastanejo razmere, v katerih ljudje zahtevajo radikalne ukrepe. Podoben razvoj je bil v preteklosti viden pri volku. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so volkove zastrupljali in sistematično preganjali, pozneje pa je sledila stroga zaščita. Nobena skrajnost ne zagotavlja dolgoročno stabilnega sobivanja.

Nobena skrajnost ne zagotavlja dolgoročno stabilnega sobivanja.

Kdo bo pokril škodo, ki je nastala med čakanjem na odločitev sodišča?

Po pravnomočni sodbi ostaja odprta odgovornost za posledice skoraj enoletnega zadržanja zakonite odločbe. V času prepovedi so nastajale nove škode, medvedi so se razmnoževali, posamezne živali so se pomikale na nova območja, kmetje, čebelarji in rejci pa so morali še naprej varovati svoje premoženje. Tomazin meni, da pravica do sodnega varstva ne sme biti ukinjena ali omejena.

Okoljevarstvene organizacije morajo imeti možnost izpodbijati odločbe, kadar menijo, da niso zakonite. Toda ponavljajoči se postopki, pri katerih je odstrel najprej zadržan, tožba pa je nato zavrnjena, po njegovem zahtevajo tudi razpravo o finančni odgovornosti. Predlaga ureditev, po kateri bi sodišče ob zavrnitvi tožbe vsaj pavšalno ocenilo škodo, ki je nastala med zadržanjem odločbe. Če bi se izkazalo, da je bila tožba neutemeljena, bi moral tožnik nositi del posledic svojih procesnih dejanj. Najnižji znesek bi bil lahko vezan na uradno priznane škode, nastale od začasne ustavitve do pravnomočne sodbe. Tak predlog bi bil pravno in ustavno občutljiv, saj bi previsoko finančno tveganje lahko okoljevarstvenim in drugim civilnodružbenim organizacijam dejansko onemogočilo dostop do sodišča.

Tomazin kljub temu vztraja, da tudi pravica do sodnega varstva ne more biti popolnoma ločena od odgovornosti za konkretno in dokazljivo škodo, povzročeno drugim. Kritičen je do organizacij, ki jih označuje za navidezno okoljevarstvene. Po njegovem z vložitvijo tožbe izpolnijo del svojega letnega programa, posledice pa nosijo ljudje na podeželju. »Za okoljevarstveno organizacijo je zadeva z vložitvijo tožbe končana, za številne čebelarje, kmete in druge ljudi na podeželju pa se je agonija takrat šele začela,« pravi.

Njegova kritika je usmerjena tudi v prejšnjo vlado. Meni, da so okoljevarstvene organizacije, ki so v zadnjih letih zadrževale odstrel, delovale z roko v roki z oblastjo. Po njegovih besedah odhajajoča Golobova vlada ni zapustila le proračunske luknje, temveč tudi večjo populacijo medveda. Gre za politično oceno sogovornika, saj natančen vpliv zadržanega odstrela na številčnost še ni izračunan.

Kako ravnati ob srečanju

Tudi zagovorniki uravnavanja populacije poudarjajo, da odstrel ne more biti edini ukrep. Zavod za varstvo narave med najpomembnejšimi ukrepi navaja preprečevanje zahajanja medvedov v naselja, predvsem z ustreznim ravnanjem z odpadki. Pomembni so zaščita pašnih živali, električne ograje, varovanje čebelnjakov, izplačevanje odškodnin ter hitro ukrepanje ob neposredni nevarnosti. Učinkovito upravljanje zahteva tudi informiranje, dialog z lokalnimi skupnostmi in sodelovanje javnosti. Medved, ki v bližini naselja ne najde hrane, ima manj razlogov, da bi se vračal. Nezaščiteni smetnjaki, klavniški odpadki, komposti, sadje in hrana za domače živali lahko posameznega medveda hitro navadijo na človekovo okolje. Zaščitni ukrepi so posebej pomembni na območjih, kamor medved prihaja na novo. Ljudje tam pogosto nimajo izkušenj, njihovi čebelnjaki in pašniki pa niso prilagojeni prisotnosti velike zveri.

Nezaščiteni smetnjaki, klavniški odpadki, komposti, sadje in hrana za domače živali lahko posameznega medveda hitro navadijo na človekovo okolje.

Prisotnost človeka v gozdu je prav tako vedno večja. Pohodništvo, kolesarjenje, tek, nabiranje gob in druge dejavnosti povečujejo možnost presenetljivega srečanja. Najnevarnejši so položaji, v katerih se človek medvedu približa na kratko razdaljo, ga preseneti ali se znajde med medvedko in mladiči. Lovska zveza obiskovalcem gozda svetuje, naj ob srečanju poskusijo ostati mirni. Počasi naj se umikajo vzvratno, brez nenadnih gibov. Medvedu ne smejo obrniti hrbta in pred njim ne smejo teči. Žival je bistveno hitrejša od človeka. Tudi plezanje na drevo ni rešitev, saj so medvedi dobri plezalci. Medved lahko izvede tako imenovani strašilni napad. Z njim človeka opozori in poskuša pregnati, ne da bi ga dejansko napadel.

Posebna previdnost je potrebna pri medvedki z mladiči. Če pride do pravega napada, lovci svetujejo, naj se človek uleže na trebuh ali zvije v klobčič. Z rokami naj si zaščiti glavo in tilnik, komolce pa drži ob telesu. Ostati mora čim bolj negiben in tih. Nahrbtnik lahko predstavlja dodatno zaščito pred kremplji in ugrizi. Vstati ne sme takoj, saj je medved lahko še vedno v bližini in opazuje.