Pred glasovalno skrinjo je bil sicer vsak Slovenec sam, a bila je z njim tudi vsa zgodovina našega naroda, ki se je zgostila v edinstven in odločilen trenutek

Pred nami je spet državni praznik, ob katerem se spominjamo najvažnejše skupne odločitve, ki je kdaj izšla iz naše globine in iz naše intimnosti. Pred glasovalno skrinjo je bil v tistem trenutku sicer vsak Slovenec sam, a bila je z njim tudi vsa zgodovina našega naroda, ki se je tedaj že drugič v nekaj mesecih, “po trdi, hudi zimi”, zgostila v edinstven in odločilen trenutek. Tedaj je bil občutek tak, kot da vsakega Slovenca navdihujejo pretekla stoletja, pred njim se pa svetlika nejasna, a obetavna prihodnost.

Temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije govori, da je bila ta sprejeta “izhajajoč iz volje slovenskega naroda in prebivalcev Republike Slovenije, izražene na plebiscitu dne 23. decembra 1990”.   

Slovenski narod še nikoli prej ni imel možnosti, da bi se enodušno izrekel v tako temeljni zadevi. To se je paradoksno zgodilo v zadnjih zdihljajih propadajoče in razpadajoče totalitarne združbe SFRJ, v katero smo bili leta 1945 revolucionarno nasilno potegnjeni, ki 46 let “ni delovala kot pravno urejena država” in so se “v njej hudo kršile človekove pravice in nacionalne pravice …” (ista Temeljna ustavna listina).

Ob vsaki pomladi doživljamo lahko še nekaj zime in celo hudega mraza, a na koncu vedno pride otoplitev.

Dne 9. novembra 1989 je padel “berlinski zid”, evfemizem, s katerim poimenujemo padec in implozijo bloka komunističnih držav, posledično pa tudi spremembo mednarodnega reda, ki že ni mogel več obstajati na vsestransko trhlem  komunističnem podstavku. Da je bil ves ta blok resnično trhel, je dokaz tudi v tedanji Jugoslaviji, ki je pokala po šivih in ki je tudi visokoleteče obljube državnega tajnika ZDA Jamesa Bakerja o nadaljnji podpori njeni “celovitosti” niso mogle rešiti. Reševale so jo prejšnja desetletja s kapitalističnimi krediti na kredite. Končno je nenaravna združba zgrmela. Tudi grožnje istega Bakerja, da samostojne Slovenije ZDA nikoli ne bodo priznale, so se razblinile kot milni mehurčki. Velesila nas je priznala samo slabe tri mesece za Evropsko unijo, 7. aprila 1992.

V Sloveniji je pa že meseca maja 1990, vsem "neprijateljem" navkljub, prevladala “volja slovenskega naroda”, izražena najprej na prvih svobodnih volitvah, kjer je bila izvoljena prva demokratično izvoljena slovenska vlada, in pozneje na plebiscitu 23. decembra 1990, kjer je z nedvomno večino 88,5 % vseh volivcev in 95 % udeleženih volivcev bilo odločeno, da “naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država”. Na  podlagi te odločitve in enotnosti smo Slovenci sprejeli in določili današnji praznik. Tedanja enkratna večina pa mnogo pove o tem, katere so tiste vrednote, okoli katerih smo se sposobni zediniti: resnična svoboda in volja naroda ter samobitnost.   

Tedanja enkratna večina pa mnogo pove o tem, katere so tiste vrednote okoli katerih smo se sposobni zediniti: Resnična svoboda in volja naroda, pa samobitnost.   

Če je Republika Slovenija v letih 1990/91/92 dosegla demokracijo in samostojnost, ju je zato, ker je (skoraj) vsem bilo in je jasno, da ima naša država neko politično poslanstvo, notranje in zunanje. Notranje je v tem, da nas Slovence utrjuje v naši demokratičnosti in zavedni samobitnosti, potem ko smo se skozi stoletja ohranili, rasli in se izpopolnjevali na podlagi kulture, ki je bila in je naša temeljna politična kategorija.

Zunanjepolitično poslanstvo je pa v 32 letih nastopilo že večkrat, a posebno izstopajoče dvakrat, ko smo bili izvoljeni za nestalno članico Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. Male države imajo v mednarodnem prostoru in njenih ustanovah tudi kaj povedati. Imajo nadvse važno funkcijo trkanja na vest in spominjanja na vrednote mednarodne skupnosti, ki mednarodno sožitje omogočajo. Daleč od tega, torej, da bi bile le spremljevalke, ki bi capljale za velikimi. Nasprotno, lahko so vir in navdih v mednarodni politiki.

Je pa še druga nič manj važna dimenzija duhovne narave, ki izstopa ob tem prazniku v sozvočju z božičnim in nas navdihuje. Nad nami vedno preletava odločna in istočasno “mehka moč” (soft power) simbolne Bogomile, ki je poraz Črtomira spremenila v zmago. On, ki se je sicer iskreno bojeval »za vero staršev, lepo bog’njo Živo / za črte, za bogove nad oblaki«, je spoznal, da je v Bogomilinih besedah veliko več kot samo to. Prijatelje je pred odločilnim spopadom bodril, rekoč, da »manj strašna noč je v črne zemlje krili / kot so pod svetlim soncem sužni dnovi«. Tudi on, ki je bil pripravljen umreti z njimi, pa mu je bilo usojeno drugače, se je na koncu znašel živ, sam pred svojo prihodnostjo. Bogomila mu je zatem razkrila drugo razsežnost brez meja in mu s tem šele odprla pravo prihodnost. Bogomiline besede so razblinile “sužne dnove”, kot jih je prej videval, in razkrile “svetlo zarjo” v deželi “glave trojne, snežnikov kranjskih siv’ga poglavarja”.  

Današnji praznik nam kljub legitimnim razlikam kaže enotnost v različnosti. Ta enotnost v bistvenem, pa različnost v nebistvenem, se javlja z vedno bolj jasnimi obrisi. Decembra 1990 je sicer nastopila podnebna zima, a za njo je prišla pomlad. Ob vsaki pomladi lahko doživljamo še nekaj zime in celo hudega mraza, a na koncu vedno pride otoplitev.

Ob najturobnejši noči eni menijo, da bomo kljub njej še naprej lahko veselo poplesavali. Drugi, da bomo kmalu videli neke agnostične čudeže, ki jih danes še ni. Tretji pa, da se ob najbolj trdi temi že napoveduje zora novega dne. V pričakovanju te svetlobe danes kličemo:

Bog Te živi – slovenski narod v samostojni Republiki Sloveniji!