Božična nostalgija in dva obraza Božiča
V teh dneh se, medtem ko z vnukom pečeva piškote, spominjam svojih študentskih časov izpred pol stoletja. V mrzli sobi DAČ-a, ki smo jo ogrevali z veliko pečjo, v kateri so se cmarila mokra polena, suhih nikoli ni bilo, nas je bilo petnajst deklet z vseh koncev in krajev.
Božič je bil čisto navaden delovni dan. Bedele smo in si v temi pripovedovale zgodbe, da bi laže dočakale polnoč, ker smo želele iti k polnočnici.
Polnočnica
Najbližja cerkev je bila cerkev svetega Petra. Kako nam je uspelo,
Za ogled se:
Želite prebrati ta članek?
Prijavi se
Naroči se
Vsebina je dostopna našim zvestim naročnikom.
Oglejte si naše naročniške pakete.
Imate težave z dostopom do zaklenjenih vsebin?
Kadarkoli nam lahko pišete na [email protected]. Na telefonski
številki 068 / 191 191 pa smo dosegljivi vsak delovnik od 9h do 15h.
3 komentarjev
helena_3
Nekdo mora začeti.
helena_3
Bi dodala še to: pot, ki jo omenjam, je težka. Ampak daje vsaj možnost za izboljšanje stanja. Z "nažrtjem" in smiljenjem sam sebi pa toneš vse globje v močvirje slabih odnosov. Skupaj s tistimi, ki bi ti morali biti najbližji.
helena_3
* Ej sam nažrla se ga bom, da mi bo slabo od hrane, ne pa od jeze in žalosti, ker mam tak zje**no familijo.« *
Lahko pa deklič malo po malo, z veliko potrpežljivosti in poguma, začne graditi dobre odnose v družini. Pomaga svojim ranjenim staršem. Nekdo mora prekiniti urok in ni nujno, da morajo to narediti izključno starši. Ne gre hitro in ne zlahka , vem iz svojih izkušenj. Ni nujno, da je rezultat po meri osebe, ki se tega loti. Ampak rezultat pride. Pozitiven. Moraš pa biti močan, to pa. So tudi porazi, pogosto. Vendar drži: Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.
"Nažrla se bom" je enostavna "rešitev", a samo poslabša stanje.
Toliko z moje strani.
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.