Poznavalci politike pričakujejo lansiranje še ene stranke po znanem modelu. Kdo bi lahko bil njen “nov obraz”?

Rok Čakš
33

Lahko v času do volitev ponovno pričakujemo novo stranko, peto po vrsti po že znanem modelu, s spremljajočo podporo političnega zaledja in medijev? In kdo so kandidati za njen prvi obraz?

Tudi to nas je zanimalo ob boku našega rednega mesečnega projekta ocenjevanja uspešnosti delovanja politikov, v katerem sodelujejo gostujoči poznavalci političnega dogajanja pri nas. 

Sodelujoči so skoraj soglasno izrazili pričakovanje, da bo takšna stranka nastala. Izpostavili so tudi nekaj najverjetnejših kandidatov ter ocenili njen volilni doseg. 

Sodelujoči poznavalci politike: dr. Miro Haček, Igor Vovk, Ivan Puc, dr. Žiga Turk, Aljuš Pertinač, Luka Lisjak Gabrijelčič, Sebastjan Jeretič, dr. Matevž Tomšič, Sašo Ornik, Bojan Požar, Marko Pavličič, Marko Balažic, Rok Čakš

“Ali pred naslednjimi volitvami pričakujete ustanovitev nove stranke “novega obraza” po znanem modelu (PS, SAB, SMC, LMŠ) in s primerljivo podporo politično-medijskega aparata?” Takšno je bilo naše vprašanje poznavalcem slovenske politike iz našega projekta, na katerega je 12 od 13 sodelujočih odgovorilo pritrdilno.

“Nove stranke so politična realnost vsakih volitev. Ker je antijanša tabor na zadnjih treh volitvah stavil na “nov obraz”, pričakujem, da bo tako tudi tokrat,” meni voditelj Faktorja na TV3, Aljuš Pertinač.

Da smo v histeriji boja za oblast zopet zapadli v mantro iskanja obraza in ne rešitve, ocenjuje komentator Domovine in podcasta Peto kolo Marko Balažic. “Kot da se iz preteklih izkušenj ne bi naučili, da je koncept izrazito netrajnosten, saj omogoča tistim, ki se iz ozadja radi postavljajo v vlogo, da vedo bolje kot volivci, ohranjanje interesnih omrežij.”

S kom in koliko?

In kdo bi bil še en novi obraz slovenske politike in kakšen delež volivcev bi mu uspelo pridobiti?

Večina sodelujočih poudarja, da je ta trenutek še preuranjeno z zanesljivostjo trditi, kdo bi tokrat prevzel štafetno palico novega političnega obraza. Vseeno so navedli nekaj najverjetnejših imen (povabljeni so bili, da izpostavijo največ 3 morebitne kandidate), pri čemer so predvsem pri Aleksandru Čeferinu, ki je bil največkrat omenjen, poudarili, da je sicer najbolj zaželen obraz, a ga v parlamentarno politiko, vsaj dokler bo imel možnost predsedovati UEFA, še ne bo. Takoj za njim je največkrat naplavilo ime Tomaža Vesela, izpostavljeni pa so bili še Igor Zorčič, Nataša Pirc Musar, Marta Kos, Milan Cvikl, Jože Damijan in Mario Fafangel. 

Ocene potencialnega dometa te stranke se gibajo od 10 do 36 odstotkov (povprečna vrednost 23 odstotkov), pri čemer je realno odvisen od več še neznanih dejavnikov – kdo bi ta obraz bil in kako bi se znašel v predvolilnem obdobju, ali bi z obstoječimi strankami levo od sredine sklenil sodelovanje ali bi šlo na nož, kakšna bi bila volilna udeležba itd.

Profesor politologije s FDV dr. Miro Haček meni, da se potencialna nova stranka še enega novega obraza na levi-sredini, ki bo sicer gotovo javnomnenjsko predstavljena kot sredinska, v resnici pa bo seveda levo-sredinska, če ne celo povsem levo usmerjena, lahko zavihti v parlament zgolj in samo na račun obstoječih levih in levo-sredinskih strank, še posebej DeSUS-a in LMŠ ter tudi oslabljene SMC.

Ob tem pa se mu zdi pomembneje, kako bodo dejanske in resnične sredinske politične sile (ostanki SMC, stranka A. Pivec, Zeleni) s potencialnimi desno-sredinskimi (SLS, NLS) in levo-sredinskimi zavezniki (Pirati, Dobra država) peljale projekt Povežimo Slovenijo in ali bodo za ta projekt uspele pridobiti tudi nekaj medijske podpore ob pričakovanem stampedu večine MSM, ki bodo seveda, kot že nekajkrat doslej, nekritično podpirali “novi novi obraz”.

dr. Žiga Turk opozarja na razliko v izhodiščni poziciji: “domet nove stranke je manjši, če levica ne vlada, saj glavnino nezadovoljstva z vlado lahko prestrežejo opozicijske stranke.”
Kot ugotavlja Turk, manjka sredinska liberalna stranka, za katero pa dediči socializma niso zainteresirani in zato ni zagonskega kapitala.

Dr. Matevž Tomšič ugotavlja, da imajo režiserji iz ozadja težave, saj zmanjkuje prepričljivih kandidatov za ‘nove obraze’.

Najbolj zaželjeni kandidat je vsekakor Aleksander Čeferin, pravi Bojan Požar, in dodaja, da še vedno, kot že precej časa, močno dvomi, da se bo šel strankarsko politiko.

“Še vedno namreč ocenjujem, da bo Čeferin kandidiral za predsednika države, kjer so volitve samo 5 mesecev do konca njegovega mandata na Uefi. Sicer sem pa tudi prepričan, da bi/bo Čeferin dal svoj javni blagoslov novemu izbranemu obrazu levice, če mu bo ta ustrezal. Tak primer, na primer, bi bil njegov prijatelj Tomaž Vesel.”

A obenem Požar opozarja, da po drugi strani znotraj dela omrežja tranzicijske levice pred Čeferinom vlada tudi – upravičen – strah. “Vedo namreč, nedavna kriza z Superligo pa je to še enkrat dokazala, da s Čeferinom in njegovim značajem pride model avtokratskega vladanja – primerljivega z Jankovićem, kjer bi vse odločal Čeferin, najbolj pomembna pa bi bila njegova družina.”

“Nov obraz, ki ni Čeferin, pa bi verjetno dosegel zgolj 10 do 15 odstotkov, podobno kot Šarec, pri čemer bi te glasove dobil tako, da bi jih pobral Šarcu, Bratuškovi, pa malo Desusu in SMC-ju,” še dodaja Požar.

Tudi Marko Pavlišič poudarja, da bo domet v glavnem odvisen od tega, kdo bo “novo ime”, pa tudi od tega, koliko in kako se bo ta uspel dogovoriti z obstoječimi akterji. “Ali bo šlo za predvolilno koalicijo ali bo šlo bolj na nož.”

Aljuš Pertinač pa, podobno kot še nekateri, pravi, da kdo to bo, nima pojma. “Verjetno bi si v tej vlogi najbolj želeli predsednika UEFA, ampak ne verjamem, da je za to veliko možnosti. Drugih očitnih kandidatov ta hip ne vidim.”  Po njegovem je politični domet takšnega projekta vse od 15 pa do 35 odstotkov. “Odvisno od nosilca projekta, volilne udeležbe, dogajanja do volitev, itd.”

33 KOMENTARJI

  1. Aleksander Čeferin je po dolgoletnem zagovarjanju najpodlejših slovenskih
    barab ter druženju z njimi izgubil občutek za moralo:
    .
    Agnellija je zmerjal z zlobno kačo,
    pogoltno si je v krizi dvignil plačo;
    katarskemu mogotcu vdano služi,
    s tiranom Lukašenkom rad se druži.

  2. Kdorkoli bo novi obraz, bo general brez vojske.
    Novi obraz bo seveda obsijal levo srenijo.
    Običajno je, da ima general vojsko, s katero osvoji trdnjavo.
    V Sloveniji so nam strici v zadnjih desetih, dvanajstih letih ponudili kar nekaj generalov in celo generalico, pa so žal vsi bili brez vojske.
    Če želiš osvojiti vlado, potem je potrebna poleg generala še vojska, saj je potrebno zasesti ministraska mesta, pa mesta sekretarjev pa mesta direkrorjev in tako dalje.
    General sam ne pomeni nič. Če ima vsaj malo pojma o vojskovanju ve, da na tak način ne more zmagati.
    Vsi dosedanji generali z genaralico vred so po zmagi kmalu nasedli in pripeljali vojsko v poraz.
    Enako se obeta tudi na prihodnih volitvah, če bodo strici ponudili naivnim volivcem generala brez vojske.
    Generala je še lahko ustvariti. Enega, ki nima morale in se proda, pač nabildaš in ga prehvališ, zavedeš volivce in ga ustoličiš. Težko, nemogoče pa je ustvariti vojsko, ki naj takšnega generala podpre. Tukaj je problem.
    Predpostavimo, da se bo vojska formirala iz sedanjih poslancev opozicije. Ali si sploh kateri poslanec opozicija zasluži mesto ministra?
    Zalo pomembno bo tudi kakšna bo kolaicija.
    Nova stranka, ki jo bo vodili ponujeni general, bo morala zajeti nekaj eksemplarjev iz sedanje levičarske baze, recimo Moedendoreferja in Trčka. Kljub vsemu bo vodilna struja nove koalicija delovala na osi Levica – SD, kar pomeni, da bo vlada skrajno leva. General, kakršen že bo, se bo moral temu pokoriti, če tudi se bo volicvem predstavil kot goreč vernik.
    Program, ki ga lahko tak povzpetnik pripravi je lahko samo pot nazaj v samoupravni socializem po tisti znani: “druže Tito mi ti se kunem, da sa tvoga puta ne skrenemo”.
    In kaj lahko pričakujemo?
    Ali popolno diktaturo in pot Venezuele, ali pa predčsani razpad druščine, kateri že, in še nekaj izgubljenih let za Slovenijo.
    Kdaj bo prišel čas, ko se mafija ne bo več mogla poigravatai z naivnimi volivci?

  3. spoštovani komentatorji,
    hipotetično:
    če bi slučajno kandidiral Čeferin za predsednika vlade, me zanima, kako se bo po njegovi hipotetični izvolitvi, imenovala politična ureditev Slovenije? Monarhija, Kraljevina, diktatura?
    Glede na to, da bo hipotetično Aleksander predsednik, Rok Čeferin bo imel hipotetično v rokah sodstvo, fotr je realno na ”ti” s Kučanom, familija pa ima (bo imela še naprej) močan (še bolj močan) vpliv na pravne postopke tistih, ki so že danes kot ”stranke v postopku na sodišču” zelo nenavadne stranke?

    • Hipotetično lahko v demokratičnih sistemih kandidira vsak in je hipotetično lahko tudi izvoljen. Tako je. Od mehanizmov delovanja pravne države, in ta v Sloveniji ne deluje niti približno zadostno, ter demokratičnega nadzora, pa je nato odvisno, kaj izvoljeni v praksi lahko počne in kako. Se pravi, po pameti in Božji previdnosti je potrebno razdeljevati glasove, ni druge.

  4. Levičarji imajo res vrhunske ideje, naprimer da bi vzpostavili levi Demos iz totalnih luzerjev in bleferjev kot so Fajonka, Šarec, Bratuškova in Mesec, kar je naravnost abotno. Naj se raje zgledujejo po desnici, kjer se ena od strank imenuje Za otroke gre. Ker “levičarji” (levaki) sploh ne znajo sestaviti programa svojih novih strank (razen spiska floskul in puhlic), bi lahko sestavili novo, novo stranko nadpoštenjakov, ki bi uradno priznala za kaj se zavzemajo, torej, Za milijone gre ali na kratko ZMG in potem se ne rabijo mučiti s programom. Tudi politkolesarjem ne bo potrebno pisati bedastih transparentov, ker tudi lenuhom, parazitom in pristašem kulturnega marksizma gre izključno samo za milijone, vse drugo je le njihova pritlehna folklora.

  5. MSM pomeni točno kaj? Opažam, da je kratica v zadnjem času precej v uporabi, nikomur pa se ne zdi potrebno razložiti, na kaj se nanaša. Domnevam, da zadeva novibarske in socialne medije, ali pa sploh ne?

  6. Politični komentatorji, ki ste jih nabrali pri Domovini so pa res briljantni analitiki.
    ” Ugotavljajo, da se nova stranka lahko zavihti v parlament zgolj in samo na račun obstoječih levih in levo-sredinskih strank, še posebej DeSUS-a in LMŠ ter tudi oslabljene SMC.
    V resnici je največji prazen prostor volilni prostor za novo stranko prepustila SMC in ne LMŠ.
    To je samo ena od cvetk nekorektnosti, češ ne smemo škoditi SMC saj je vendar v našem krogu.

    • Peter, boj bo predvsem za glasove DESUS, ki je razpadla in stranke, ki so nastopile na zadnjih treh volitvah z novimi obrazi. In to so SMC, LMŠ, SAB.
      Ostale imajo stabilno bazo in lahko pridobijo kvečjemu nekaj procentov.
      Je pa dejstvo, da se bo poleg tega odvil boj za še nekatere stranke, ki bi se rade prebile v parlament in tako vplivale na sestavo vlade. Tukaj vidim predvsem Nacionalno stranko in bivšo SLS. Če njima dvema uspe priti v parlament, zna desno sredinska opcija dobiti dovolj za sestavo nove vlade. In to je zdaj glavna debata na levi, kako to preprečiti. Levica in Tanja Fajon sta se izpeli in zato iščejo rešitve kot na zadnjih volitvah – stranko z novim obrazom in še enim poskusom preslepitve volilcev. Problem je, da je zdaj to težje, ker je vzorec že preveč poznan. Poleg tega pro-levi mediji izgubljajo na moči zaradi konkurence in družbenih medijev.

  7. Mojemu razmišljanju o zagatah levice v primeru stranke “novi obraz, stari interesi globoke države” je še najbližje Požarjevo. Res je, če bi se čeferin odločil, pa se ne bo, bi ves levi pol dobil novega brezkompromisnega gazdo, kateremu bi se bilo treba v celoti ukloniti, kar jim sploh ne diši. Glasovi zanj pa bi pomenili smrt za SAB, LMŠ in DESUS, ki je itak že preč. In vsak nov obtaz pomeni smrt za te satelite Levice. Po druvi strani pa Čefedin ne bi funkcioniral kot satelit Levice niti SD. Temveč kot absolutni monarh levice, ki pa dvomim, da bi tako goreče zagovarjal nekatere najbolj neustavne in radikalne zahteve Mesečnikov. Čeferin bi tako Levici kot stranki tako ali drugače pristrigel krila skladno z interesi svoje družine in kriminalno-korupcijskega ozadja, s katerim domnevno sodeluje, saj niti Levici niti SD ne bi dovolil gospodarjenja na svojem terenu. Ki pa je sedaj njihov. Zato dvomim, da so tisti, ki opletajo z njegovim imenom, dobro premislili, kaj to pomeni zanje in se ne bi čudila, če zanj v resnici vseeno ni takšnega navdušenja, kot se kaže navzven. Če si bo seveda Kučan Čeferina izbral za formalnega dediča svojega imperija, pa itak ne bodo imeli prav nobene izbire. Ampak vlada pravniškega lobija Čeferin-Senica? Ne vem no, če si tega res želijo. Ostala našteta imena pa po moji oceni nimajo dometa za 10 ali 15 %, niti približno ne. Primerki a la Pirc Musar 5 % morda ob hudem medijskem bildanju, pa še to ne.

  8. Skratka dobri rezultati novih obrazov in ali strank, so posledica dejstva da v Sloveniji prevladuje zmerno sredinsko volilno telo, kar se sicer jasno ne odrazi na volitvah saj večji del tega telesa sploh ne gre na volitve. Manjši del tega sredinskega telesa je bolj levosredinski in še manjši desnosredinski. LDS, Zares, Pozitivna Slovenija, SAB , SMC in LMŠ so in še nabirajo volivce iz vedno istega zgoraj omenjenega volilnega telesa zlasti levosredinskega.
    Levica ima boljše raziskave in je bolj analitična od desnice. Levica za razliko od desnice ve, da sama brez sredine ne more sestaviti vlade. Zato ni nestrpna do novih strank, ki jim kot navidezno izgleda pobirajo volivce . V resnici velik del sredine , če bi imel izbiro npr. samo SD, Levico in SDS sploh ne bi šel na volitve. Tudi geslo samo, da ni Janša ( ni zgolj trenutni modni vzgib) je rezultat poglobljene analize mentalitete tega dela volilnega telesa, ki sovpada z interesi Levice. Dejstvo je, da zaradi močne medijske propagande pa tudi dejanskega karakterja in napak samega Janše večino volivce Janše ne mara. Če bi bilo nasprotno bi bilo geslo ”samo da ni Janša neproduktivno”. V čem torej vidim problem: najprej v dejstvu, da smo Slovenci upoštevaje da nikoli v zgodovini razen zadnjih 30 let nismo imeli dejansko svoje države. Posledično smo tipično nedržavotvoren narod in obenem kot posledica več stoletij zatiranja smo tudi povsem nevešči vladanja vključno z glavnim problemom finančno gospodarske nepismenosti in to tako na levi kot na desni.
    Izhajam iz teze, da bi bilo za Slovenijo najbolje če bi bili volivci tako ozaveščeni in izobraženi, da bi ne volili na podlagi čustev in všečnosti ampak programov.
    Za razvoj in blaginjo Slovenci moramo vzpostaviti fleksibilno omogočujočo državo , kar pa zahteva temeljite in učinkovite reforme začenši z debirokratizacijo, decentralizacijo, zlasti fiskalno in de ideologizacijo, ki po privedla do depolitizacijo, ter razvoja svobodne podjetniške pobude..
    Razlik med tem ciljem in stanjem obstoječega sistema in zlasti mentalitete, politične kulture in izobraženosti volilnega telesa lahko merimo v desetletjih. (Ključni problem pa je družbeni položaj status volilnega telesa)
    Večina volivce je porabnikov in ne ustvarjalcev nove vrednosti, če seštejemo upokojence, javne in državne uslužbence, zaposlene v javni upravi, državnih podjetjih in javno vzgojno izobraževalnih ustanovah in javnemu zdravstvu potem je jasno, da bi stranka s klasičnim liberalno konservativnim programom težko zbrala več kot 5 do največ 10% glasov.
    Tu pa vidim priložnost za desno sredinsko vlado. SDS kot vodilna stranka na desnici bi morala v osnovi spremeniti strategijo svojega odnosa do omenjene sredine volilnega telesa in podpreti tak ne ideološki programski tip stranke, (kot poudarja Rokc je bila npr. Virantova lista) , pa četudi bi se pozicionirala kot levosredinska, kar bi ravno zaradi opisane levosredinske mentalitete sredine morala. Taka stranka bi pobirala na levi sredini torej bi zmanjševala potencial levosredinske vlade in bi lahko prišla na cca 15 % kar je dovolj za sestavo desnosredinske vlade. Je pa v tem prostor še za eno desnosredinsko stranko, ki bi lahko že z vstopom v parlament zagotovila desnosredinsko vlado.
    Ta stranka, če bi hotela dobiti navedeno število glasov, bi se morala pred in v času volitev jasno opredeliti proti Levici kot skrajnežem na levi pa tudi vsaj navidezno proti SDS kot skrajnežem na desni. Resnični sredinski stranki volivci ne bodo zamerili, da sodeluje z vladi po potrebi z levico ali desnico saj sredina (za razliko od NSI) razume, da lahko uresničiš program le, če si v vladi in imaš dovolj moči ali pa si vsak jeziček na tehtnici.
    Namesto brezplodnega pljuvanja po levici , ki ga večina sredine niti ne sliši oz. ima celo nasprotni učinek raje poiščimo karizmatično ideološko nevtralno sredinsko osebnost, (najraje uspešen gospodarstvenika ali bančnika) ki bi lahko ob ustrezni medijski podpori izvedel omenjeno strategijo.

    • Saj desni volimo na podlagi programov. In ni res, da Janše večina volilcev ne podpira. Je razen Cerarja edini politik v Sloveniji, ki mu je doslej uspelo pridobiti cca. 30 % vseh volilcev oz. nekaj % manj. Tega razen Cerarja v Slo noben ni dosegel, Peter.

    • Zakaj si tako prizadevate, da bi se NSI oddaljila od SDS.
      Ko si izbiraš zakonskega partnerja, vedno iščeš SORODNO DUŠO, kajti z drugače mislečim, si težko kaj dobrega USTVARIŠ.

      Tako je tudi v državnem smislu.
      Sami pravite, da je najpomembnejši PROGRAM stranke.
      Toda program na papirju prenese vse, drugače pa je URESNIČEVANJE tega programa.
      Kako mislite, da bi NSi lahko dobro usklajevala program z Levico? Vsak je le to, kar je. Jaz ne vidim prav nič sorodnega med Levico in Nsi.
      Peter vidva z Novakovo mislita drugače. Pozabljata pa, da vas Levica ne bo volila. Konservativni volilci NSI, tudi ne.

      Komur je Levica všeč, na se ji svobodno pridruži. Vsak naj ostane to kar je.
      In kakšen je kdo, nas je naučil, že Kristusov rek :
      “Po njih delih, jih boste spoznali”.
      Pametni lažnim obetom ne verjamemo. Štejejo le dejanja. Nabor DEJANJ “izpod rok” Levice, pa je majhen.

      Zato svetujem, da se po volitvah povezujemo taki, ki imamo podoben program in smo ga tudi sposobni med seboj usklajevati.

  9. Mene pa zanima, kakšni ljudje volijo te nove obraze in njihove stranke ustanovljene 5 minut pred volitvami? Sam osebno lahko za naše sorodstvo zatrdim, da večinoma volijo desne etablirane stranke (kjer se večinoma prelivajo glasovi). V službi pa poznam sodelavce za katere sumim, da verjetno volijo vedno nove, najprej Jankovića, nato Cerarja, nato Šarca. V bistvu osebno poznam manj ljudi, ki bi bili prepričani levičarji in redni volivci denimo SD-ja zadnjih 20 let. Ti ljudje, ki volijo nove obraze se mi osebno zdijo velikokrat nezainteresirani za politiko; v bistvu je ironično, da nasedajo na te novonastale populiste brez vsebine, ker jim pogosto v življenju ”laufa”, eni imajo firme, ne delujejo kot da bi jim primanjkovalo denarja. Ampak politiko gledajo kot nekaj kjer vsake 4 leta obkrožiš tistega voditelja, ki je najbolj ”kul” in ti ga servirajo mediji (in izvoliš posledično kar neke ‘X’ poslance). Po neki logiki bi to množico ljudi morala privabiti ena stranka v stilu libertarizma oz. Državljanske liste in ne lažno-sredinske ”nove” stranke. Veliko ljudi v Sloveniji je je mentalno lenih.

    • 5ako, Rok, zato pa pravim, da desni volimo. programe, vemo, kakšni smo in kaj od desnih strank pričakujemo Peter zmotno trdi, da temu ni tako. Pri levosučnih pa je del volilnega telesa, ki je skorajda zabetoniran trenutno v glavnem znotraj dveh levih strank, to sta SD in Levica, tak, ki podpira programe teh strank, pri velikem (zlasti statejšem delu) njihovega volilnega sistema vre za zvestobo naslednici KPS, preostali levi glasovi, ki niso zabetonirani, pa se selijo od enega k drugemu obrahu, gre pa v glavnem za volilce, ki se odzivajo na medijsko promovirano ponudbo z keve in te obraze volijo, ker so levi, vsebina pa nih ne zanima. Potem je pa tu še sredinsko volilno telo, ki bi lahko odločalo na volitvah, pa se raje ne odločajo, ker jim obstoječa ponudba ni všeč, njihovega prostora pa dejansko še ni zasedla nobena obstoječa stranka in ga verjetno tako kmalu (uspešno) niti ne bo, bodo pa ribarile proti tej sredini. Kako te pridobiti na svojo stran, pa je 1 million dollars baby. Gre za ljudi, ki so bodisi dvignili roke nad Slovenijo, ker nimajo ponudbe strank, ki bi jih podprli, ali pa so v celoti apatični do slehernih volitev in strankarskih prizadevanj in so jim volitve španska vas, nekaj, s čimer se ne ubadajo.

  10. Rokc na kratko, ti lahko opišem kateri ljudje volijo nove obraze, ker je med njimi tudi večina od mojih znancev, ki jih ne uspem prepričati, da je treba gledati programe in ne ideologijo.
    Medijem (Kraševka bi dejala Levici) je uspelo doseči za blaginjo najbolj boleč mentalni rezultat to je kot bi dejali desničarji ”vsegliharstvo” povprečnega Slovenskega volivca v odnosu do etabliranih političnih strank.
    Večini ljudi je ”priskutila politiko”. Večina ljudi iz mojega kroga zato celo zahteva, da se na druženjih ne govori o politiki. Pri enem prijatelju ”znanem pravičniku disidentu tako za leve kot desne” pa se celo umaknemo v poseben prostor, da želimo malo predebatirati aktualno politično in gospodarsko situacijo, ki pa je za ”obravnavano večino” tudi politika.
    Posledično ta ”večina” sovraži politiko in posledično etablirane stranke tako leve kot desne.
    Ker imajo vseeno nekaj državljanske zavesti (mladi vse manj) se jim zdi prav, da vseeno gredo na volitve pa četudi oddajo neveljavno glasovnico. V tem kontekstu in upoštevanju, da večina ne bere programov strank ali pa jim ne verjame , ker je tudi to politika, volijo nekaj drugega kot etablirane stranke o katerih imajo negativno mnenje.
    Delež zgoraj opisanih je bistveno večji v urbanih okoljih in so dejansko tako ali drugače vezani na javne oz. državne službe. Medijem (levici) je uspelo te ljudi prepričati, da če zmaga Janša bo v Sloveniji uvedena diktatura oz. se bo zmanjšal delež državnega oz. javnega , kar pomeni, da bi bila ogrožena njihova eksistenca (služba), zato gredo volit že zaradi strahu, da ne bi zmagal Janša.

    • Do 30% je posamični rezultat ene stranke in to je dovolj zgovorna matematika že samo po sebi, odločujoča do te mere, da se na podlagi takšnega rezultata podeli mandat za sestavo vlade. Takšni sta matematika in statistika na volitvah v peoporcionalnih volulnih sistemih, kakršen je naš, Peter. Večino. pa ima ta, ki sestavi vlado. Vse vlade so koalicijske. Brez manjšincev do zadostne “večine”, na katero ste vi mislili, Peter, pa tudi levosučni ne pridejo.

  11. Peter, Kraševka reče medijem, kot je RTV Levica, kot praviš. Ali ni to resnica?

    Jaz se z Levičarji prav lahko pogovarjam in me nisram, da volim konservativno Desnico. Razložim večkrat tudi Levici, da sem prepričana, da konservativno pomeni NAPREDNO.

    Peter misli nasprotno, da je napredno NE-Levo in Ne-Desno. To pa je status “naj ostane vse tako, kot je bilo za časa Tita”.
    Kar pomeni, naj zmaguje Levica. In tako propagira tudi RTV in večinski mediji.

    Niso mi všeč “novi obrazi”.
    Jaz zberem tistega, ki je s svojo PREVDARNOSTJO in ugledom, pokončno zagovarjal SLOVENSKO KULTURO in GOSPODARSTVO.

  12. Poleg tega sem govoril o večini t.i, sredinskih volivcev in ne o vas ljubiteljih dela in lika JJ. Pa tudi to, da desnica voli na podlagi programa za večino volivcev desnice tako kot za večino volivcev desnice ne bo držalo. Poglejte samo zvesto volivko NSI ”Kraševko” , ki ne samo, da niti v enem komentarju še ni omenila programa NSI ampak je celo nasprotovala mojim tezam in me določila, da sem levičar ko sem navajal program NSI brez da bi to posebej poudaril.

    • G Peter, čemu se hudujete, če vas je Kraševka pravilno ocenila. Kdor bere vaše pisanje mu, če ne v prvem stavku, pa malce kasneje lahko postane jasno, da ste levičar. Ne sicer skrajni levičar, kakršni so v stranki Levica, pa vendar levičar. In naj si ne nihče domišlja, da je v politiki sploh mogoče biti resnično na sredini. Že iz geometrije vemo, da je srednjica neskončno tanka črta, celotna površina lika pa je na obeh straneh srednjice. Pri raznih glasovanjih, ostane največkrat le možnost biti za ali proti. Pa tudi vzdržanost, ali odsotnost oz. zapuščanje prostora pogosto praktično pomeni biti za, ali proti.
      Po dolgih desetletjih absolutnega enoumja in nadaljnjih tridesetih letih prevladujoče levičarske indoktrinacije, je volilno telo pohabljeno, ukrivljeno v levo. V tej pohabi se jemlje desnico že za skrajno desnico, Levico s protiustavnim programom pa za normalno namesto skrajno, veliko levičarjev pa se ima za nekakšne leve liberalce.

  13. Tele mesečne populistično politične “prerokbe” priložnostno najetih ter razglašenih “poznavalcev politike” me vse bolj spominjajo na klub čvekljivih diletantskih vedeževalk iz kavne usedline, ki tekmujejo med seboj, katera bo imela več fantazije ter katera bo zmogla več dramatičnega suspenza pri svojih skrajno subjektivnih in ekstravagantnih interpretacijah nečitljivih likov in sledi na dnu kavnih skodelic.
    Če vsi mediji in vsi medijski dreserji javnega mnenja že od zadnjih volitev naprej vestno iščejo “nov obraz” in ga tu in tam tudi bučno in “stručno” pripišejo kateremu od trenutnih “medijskih zvezdnikov” zadnjega dne , tedna ali meseca, potem se ni treba čutiti, da začenja v stare in že večkrat uporabljene trike in finte permanentnega boja za oblast verjeti tudi tista polovica potencialnega volilnega telesa, ki je sploh še pripravljena zaupati v demokratični politični sistem in politične stranke ter aktivno oddati svoj glas v volilno skrinjico.
    Namesto da bi profesionalni politologi, sociologi, ustavni pravniki, mojstri komuniciranja ter agitacije in propagande skušali kakovostno analizirati porazno družbeno stanje in pošteno ter kakovostno in etično izobraziti potencialno volilno telo in potencialne politične protagoniste, namesto, da bi postavili v ospredje programsko jasnost, verodostojnost, etično premočrtnost ter komunikacijsko dostojnost ter dobronamernost posameznih političnih strank in njihovih predstavnikov, se kar naprej prepuščajo in celo sami s svojo strokovnostjo strežejo in služijo populističnim navideznim “igram brez meja!” z “novimi obrazi”, “novimi programi” in novimi “politikami”, ki se vselej znova v praksi izkažejo kot vse slabše in slabše, vse manj zaupanja vredne ter vse bolj otipljivo škodljive za politične interese in socialno blaginjo večine državljanov v RS.
    “Novi obrazi”, njihovi nekritični in neodgovorni politični ter medijski promotorji ter čredni sledilci koristijo zgolj in samo nedotakljivim protagonistom iz politično-kriminalnega podzemlja “ugrabljene države” oz. krčevitemu ohranjanju “statusa quo” za tisto družbeno manjšino, ki je bila “pri koritu” že v totalitarizmu SFRJ in je še vedno živo navzoča “pri koritu” tudi v ustavno-pravno demokratični, svobodni, politično pluralni RS.
    Ni naključje, da je tudi še po treh desetletjih demokratičnega razvoja v RS strankarstvo vztrajno razglašano za nekaj meščanskega, zastarelega, konservativnega. Da je profitoljubno izdajstvo lastne politične stranke, njenega programa, njenega vodstva, članstva in volivcev celo za izvoljene poslance nekaj vsakdanjega, rutinskega, nemara komu celo junaškega.
    Ni naključje, da strankarskih programov ne berejo in ne poznajo niti prvaki posameznih političnih strank niti njihovi kandidati na listah, kaj šele, da bi jih brali in temeljito poznali samooklicani “politični analitiki”, “poznavalci politike” ter ljubiteljski politični “vremenarji”.
    Ni naključje, da se strankarskim prvakom in “ideologom” ne zdi več vredno iskati pomenljivih imen za nove stranke, s katerimi bi izražali cilje, metode delovanja stranke. Ne; brez-idejnim in miselno lenim “ideologom” ter celo od zunaj izbranim političnim “izboljševalcem sveta” vse bolj zadoščajo za imena strank kar imena strankarskih prvakov (Zoran Janković, dr. Miro Cerar, Alenka Bratušek, Marijan Šarec …) pod spektakularno kričavimi plakati in video-spoti, s katerimi zavestno nadomeščajo neberljive in nikoli prebrane programe po načelu da vešče ponarejena fotka/video (prvaka) pove več kot sto strani čim daljših, čim bolj nerazumljivih in čim bolj neobvezujočih političnih obetov.
    Brezupno porazno je za zaupanje v svobodo, demokracijo, politični pluralizem ter v veljavno ustavno ureditev v RS, če k vsesplošnemu siromašenju ter sistematičnemu spodjedanju demokratične ustavne ureditve in ključnih institucij ter političnih poti v RS prostovoljno in servilno prispevajo tudi množični mediji , njihovi uredniki, komentatorji, poročevalci in politični analitiki, ki se samoljubno štejejo in ki jih nekritično štejete za “poznavalce politike”.

  14. Peter – saj po mojem se v veliko primerih strinjamo, je pa res, da se mogoče komentatorjem zdi, da ste morda po ”krivici” kritični do ”desnih”, ker na nek način podcenjujete politično situacijo oz. to kako težko je v takšnih koalicijskih vladah kot jih imamo, karkoli racionalnega spraviti skozi DZ.
    No recimo, Vlada vseeno spravlja skozi spremembe:
    https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/sircelj-o-davcnih-spremembah-ob-istih-bruto-placah-se-bodo-povecali-neto-dohodki/579251
    https://podjetnik.finance.si/8974840/Koncno-Oprosceni-prispevki-normirancem-ne-dvigujejo-davcne-osnove
    To gre na plus tako SDS-u kot NSI-ju. V danih razmerah je boljše kot nič, kajne Peter?

  15. Res je Rokc, a pa glej kolko je komentarjev na programsko vsebinske teme. Nic ali skoraj nic, poglej le link o davcnih spremebah, na tem portalu sem kot pozitiven komentiral in ostal pri komentarju sam. Ravno to hocem povedati, da se desni komentatorji in mediji ukvarjajo sami s seboj in pretirano hvalijo svojo ideologijo in nic program, to pretirano kritizirajo sredino , ki se enaci, po sveti preproscini kar z levico desni strani ne bo prineslo novih glasov, ki pa jih krvavo rabi. JJ bi ze na Trstenjakovo moral zaposliti nekaj novih ljudi, ki se razumejo na gospodarstvo in finance, ki bi dali vec povdarka vsebinam in manj ideologiji, ki ocitno ne zdruzuje temvec locuje in s tem dela desnico sama sebi skodo, nehote pa tudi programu.

  16. Stari rek pravi:«osel gre samo enkrat na led!«
    Brž pa je k temu dodal nekdo:« Slovenci pa prav tolikokrat, kolikokrat jih zajezdi bivši partijski šef CK-ja in šef zloglasne Udbe, Nickname: Godfather in to s t.i. » novimi obrazi«!

    Vse, kar so zapisali odlični politični komentatorji, vse to popolnoma drži!

    Vendar pa je sedaj najbolj pomembno to, kako se zoperstaviti »novemu političnemu obrazu« z njegovo stranko načelu?

    V bistvu je to zelo preprosto: ja, pa madonca, naj se že enkrat medsebojno poveže desna sredina ali t.i. majhne desne politične stranke ali strančice – s silno majhnim številom njihovih volilcev in z njihovo zelo slabo lokalno politično infrastrukturo, tudi na terenu.

    Zato naj se pred volitvami same stehtajo, koliko političnih glasov premorejo in naj jim pri tem pomaga kakšen odličen matematik, da jim bo z verjetnostnim računom izračunal verjetnost, da dejansko sploh lahko prestopijo prag Parlamenta oz. ali je to sploh gotov dogodek /G/ ali pa je to nemogoč dogodek /N/ oz. razpon oz. izračun mogočega dogodka, da sploh pridejo v Parlament.

    Zato naj nikar ne ponavljajo večletnih starih političnih napak s celo množico malih desnih oz. desnosredinskih strank ali strančic, pa če imajo še tako glasnega in ‘superpametnega’ predsednika strančice, ker bodo na dan volitev odleteli »kot gumb od hlač«, nato pa bodo vse druge krivili in ‘jokali’ kako grdo so jim baje nagajali.

    Največji problem pri teh strančicah so največkrat prav njihovi t.i. Liderji – težki EGOTRIPI!
    Ker, tako kot velja pri vse resnih dejavnosti, JE NA VRHU NEKE VELIKE RESNE STRANKE – PROSTOR SAMO ZA ENEGA!!!

    In, prosim, naj si niče ne domišlja, predvsem pri teh majnih strankah ali strančicah, da jih bodo mainstream media enako obravnavali in kar sami klicali v predvolilne studije – v medsebojne dvoboje s političnimi nasprotniki. Sploh pa naj nihče niti ne pomisli na to, da se bo vsaj RTV, ki jo mimogrede plačujemo vsi državljani, ne glede na našo politično opredelitev postavila – v neko normalno politično uravnoteženo stanje. Zapomnite si: PRAV NASPROTNO BO RES!: Še bolj udarno bodo levičarsko pristranski! oz. bodo nastopali – kar kot še neka radikalno politična stranka. Da o POP TV-ju sploh ne govorimo!

    Ker, tudi če dobi SDS recimo kar 30% glasov, pa kljub temu ne bo mogla sestaviti vlade, zaradi že tega proporcionalnega volilnega sistema in z »anti-Janša« refleksom, torej temu političnemu levičarskemu kretenastemu norenju!;

    in zato nujno potrebuje ob sebi vsaj še dve (2 ) močni desnosredinski stranki za sestavo neke stabilne in normalne desnosredinske vlade.

    Zato še enkrat apel vsem dobrim desnim oz. desnosredinskim majhnim strankam ali strančicam /e.g.: Dobra država, »Lista Bojana Požarja«, »DOM« itn., s sicer z odličnimi programi, naj se že enkrat – za božjo voljo – usedejo skupaj in naj vsaka od teh strank ponudi najbolje, kar premore in nato sestavijo nek skupen celovit volilni program in nato bodo gotovo prestopili parlamentarni prag in vstopil kot neka močna stranka, povezana v trdno desno-sredinsko koalicijo, ki bo lahko in v polni meri – tudi vsem normalnim Slovencem omogočila neko normalno življenje in blaginjo za vse!

    Na vse to je že večrat opozorila tudi odlična pravnica in finančnica, cenjena gospa Vera Mejak – v svojih intervjujih- na Nova 24 TV; kar oglejte si katerega od teh intervjujev, marsikaj koristnega boste izvedeli iz njene dolgoletne pravne in finančne dejavnosti in njenih bogatih izkušenj.

    Tako tudi »Gibanje povežimo Slovenijo« mora nujno napolno zaživeti, pri tem pa upajmo samo to, da bo dovolj politične modrosti in politične spretnosti ter absolutno nobenega medsebojnega rivalstva, zlasti v smislu – KDO BO PRVI!?. Prvega se izbere samo s političnim konsenzom absolutne večine vseh članov.

    Ker v obratnem primeru, bo to samo še ena – sicer odlična pobuda, ki bo končala na ‘smetišču parlamentarne demokracije’.

    Tudi za to je potrebno vložiti vse politične napore in okrepiti desnico oz. desno sredino, pa se čim manj ukvarjati se s bebavo raztreščeno levico in novimi obrazi, ki bodo gotovo prišli. In nikar si pri tem ne delajte nobenih iluzij!

    Ker kot so že stari rekli: politika je pač tudi ena izmed zelo zahtevnih obrti, ki se jo je potrebno naučiti in tudi z dolgoletno prakso – izučiti.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime