Poznavalci politike pričakujejo lansiranje še ene stranke po znanem modelu. Kdo bi lahko bil njen "nov obraz"?

POSLUŠAJ ČLANEK
Lahko v času do volitev ponovno pričakujemo novo stranko, peto po vrsti po že znanem modelu, s spremljajočo podporo političnega zaledja in medijev? In kdo so kandidati za njen prvi obraz?

Tudi to nas je zanimalo ob boku našega rednega mesečnega projekta ocenjevanja uspešnosti delovanja politikov, v katerem sodelujejo gostujoči poznavalci političnega dogajanja pri nas. 

Sodelujoči so skoraj soglasno izrazili pričakovanje, da bo takšna stranka nastala. Izpostavili so tudi nekaj najverjetnejših kandidatov ter ocenili njen volilni doseg. 

Sodelujoči poznavalci politike: dr. Miro Haček, Igor Vovk, Ivan Puc, dr. Žiga Turk, Aljuš Pertinač, Luka Lisjak Gabrijelčič, Sebastjan Jeretič, dr. Matevž Tomšič, Sašo Ornik, Bojan Požar, Marko Pavličič, Marko Balažic, Rok Čakš


"Ali pred naslednjimi volitvami pričakujete ustanovitev nove stranke "novega obraza" po znanem modelu (PS, SAB, SMC, LMŠ) in s primerljivo podporo politično-medijskega aparata?" Takšno je bilo naše vprašanje poznavalcem slovenske politike iz našega projekta, na katerega je 12 od 13 sodelujočih odgovorilo pritrdilno.

"Nove stranke so politična realnost vsakih volitev. Ker je antijanša tabor na zadnjih treh volitvah stavil na "nov obraz", pričakujem, da bo tako tudi tokrat," meni voditelj Faktorja na TV3, Aljuš Pertinač.

Da smo v histeriji boja za oblast zopet zapadli v mantro iskanja obraza in ne rešitve, ocenjuje komentator Domovine in podcasta Peto kolo Marko Balažic. "Kot da se iz preteklih izkušenj ne bi naučili, da je koncept izrazito netrajnosten, saj omogoča tistim, ki se iz ozadja radi postavljajo v vlogo, da vedo bolje kot volivci, ohranjanje interesnih omrežij."

S kom in koliko?


In kdo bi bil še en novi obraz slovenske politike in kakšen delež volivcev bi mu uspelo pridobiti?

Večina sodelujočih poudarja, da je ta trenutek še preuranjeno z zanesljivostjo trditi, kdo bi tokrat prevzel štafetno palico novega političnega obraza. Vseeno so navedli nekaj najverjetnejših imen (povabljeni so bili, da izpostavijo največ 3 morebitne kandidate), pri čemer so predvsem pri Aleksandru Čeferinu, ki je bil največkrat omenjen, poudarili, da je sicer najbolj zaželen obraz, a ga v parlamentarno politiko, vsaj dokler bo imel možnost predsedovati UEFA, še ne bo. Takoj za njim je največkrat naplavilo ime Tomaža Vesela, izpostavljeni pa so bili še Igor Zorčič, Nataša Pirc Musar, Marta Kos, Milan Cvikl, Jože Damijan in Mario Fafangel. 



Ocene potencialnega dometa te stranke se gibajo od 10 do 36 odstotkov (povprečna vrednost 23 odstotkov), pri čemer je realno odvisen od več še neznanih dejavnikov - kdo bi ta obraz bil in kako bi se znašel v predvolilnem obdobju, ali bi z obstoječimi strankami levo od sredine sklenil sodelovanje ali bi šlo na nož, kakšna bi bila volilna udeležba itd.

Profesor politologije s FDV dr. Miro Haček meni, da se potencialna nova stranka še enega novega obraza na levi-sredini, ki bo sicer gotovo javnomnenjsko predstavljena kot sredinska, v resnici pa bo seveda levo-sredinska, če ne celo povsem levo usmerjena, lahko zavihti v parlament zgolj in samo na račun obstoječih levih in levo-sredinskih strank, še posebej DeSUS-a in LMŠ ter tudi oslabljene SMC.

Ob tem pa se mu zdi pomembneje, kako bodo dejanske in resnične sredinske politične sile (ostanki SMC, stranka A. Pivec, Zeleni) s potencialnimi desno-sredinskimi (SLS, NLS) in levo-sredinskimi zavezniki (Pirati, Dobra država) peljale projekt Povežimo Slovenijo in ali bodo za ta projekt uspele pridobiti tudi nekaj medijske podpore ob pričakovanem stampedu večine MSM, ki bodo seveda, kot že nekajkrat doslej, nekritično podpirali "novi novi obraz".

dr. Žiga Turk opozarja na razliko v izhodiščni poziciji: "domet nove stranke je manjši, če levica ne vlada, saj glavnino nezadovoljstva z vlado lahko prestrežejo opozicijske stranke."
Kot ugotavlja Turk, manjka sredinska liberalna stranka, za katero pa dediči socializma niso zainteresirani in zato ni zagonskega kapitala.

Dr. Matevž Tomšič ugotavlja, da imajo režiserji iz ozadja težave, saj zmanjkuje prepričljivih kandidatov za 'nove obraze'.

Najbolj zaželjeni kandidat je vsekakor Aleksander Čeferin, pravi Bojan Požar, in dodaja, da še vedno, kot že precej časa, močno dvomi, da se bo šel strankarsko politiko.

"Še vedno namreč ocenjujem, da bo Čeferin kandidiral za predsednika države, kjer so volitve samo 5 mesecev do konca njegovega mandata na Uefi. Sicer sem pa tudi prepričan, da bi/bo Čeferin dal svoj javni blagoslov novemu izbranemu obrazu levice, če mu bo ta ustrezal. Tak primer, na primer, bi bil njegov prijatelj Tomaž Vesel."

A obenem Požar opozarja, da po drugi strani znotraj dela omrežja tranzicijske levice pred Čeferinom vlada tudi - upravičen - strah. "Vedo namreč, nedavna kriza z Superligo pa je to še enkrat dokazala, da s Čeferinom in njegovim značajem pride model avtokratskega vladanja - primerljivega z Jankovićem, kjer bi vse odločal Čeferin, najbolj pomembna pa bi bila njegova družina."

"Nov obraz, ki ni Čeferin, pa bi verjetno dosegel zgolj 10 do 15 odstotkov, podobno kot Šarec, pri čemer bi te glasove dobil tako, da bi jih pobral Šarcu, Bratuškovi, pa malo Desusu in SMC-ju," še dodaja Požar.

Tudi Marko Pavlišič poudarja, da bo domet v glavnem odvisen od tega, kdo bo "novo ime", pa tudi od tega, koliko in kako se bo ta uspel dogovoriti z obstoječimi akterji. "Ali bo šlo za predvolilno koalicijo ali bo šlo bolj na nož."

Aljuš Pertinač pa, podobno kot še nekateri, pravi, da kdo to bo, nima pojma. "Verjetno bi si v tej vlogi najbolj želeli predsednika UEFA, ampak ne verjamem, da je za to veliko možnosti. Drugih očitnih kandidatov ta hip ne vidim."  Po njegovem je politični domet takšnega projekta vse od 15 pa do 35 odstotkov. "Odvisno od nosilca projekta, volilne udeležbe, dogajanja do volitev, itd."
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike