Po Arktiki (12. del): Življenje na Arktiki naju je obogatilo

Prehod Inuitov iz njihovega tradicionalnega načina življenja v naše, napredno zahodnjaško življenje je v arktičnih skupnostih zelo očiten in njegove simbole je moč zaznati vsepovsod. Najbolj očiten pokazatelj, ki ga lahko opazi čisto vsak, so hiše in stalni zaselki. To je bil prvi resen korak proti načinu življenja, kot ga poznamo mi. A bolj kot sva navezovala stike z Inuiti in se jim približevala, bolj je postalo očitno, da so hiše le zgornja plast na začetku omenjenega prehoda.

V prejšnji številki sva pisala o pomanjkanju kritičnega razmisleka Inuitov, brez katerega se dandanes zelo težko izogneš vrsti odvisnosti, ki na čisto vsakega izmed nas prežijo na vsakem koraku družbe. Pri Inuitih so te odvisnosti še toliko bolj očitne – ker so bile sprejete brez kritičnega razmisleka o njih, se tudi izražajo veliko močneje. Ne trdiva, da odvisnosti pri nas niso prisotne, a njihove posledice zagotovo niso tako vseobsegajoče kot pri Inuitih.

Samo dejstvo, da v arktičnih skupnostih kadi ali kakorkoli drugače uživa tobak 90 odstotkov prebivalstva, pove zelo veliko. Otroci so v stiku s cigaretami in cigaretnim dimom vsak dan, praktično od rojstva, veliko mamic pa ne doji, saj takoj po nosečnosti ponovno začnejo kaditi. Otrok tako nihče ne ozavešča o škodljivih posledicah za njihovo zdravje, ki jih takšno vedenje povzroča.

Otroško kajenje

Poleti, ko se je sneg stopil in je pokrajina ozelenela, je Jaka pod svojim oknom v Chesterfield Inletu zaslišal otroški smeh. Čudno pri tem je bilo dejstvo, da so bili otroci za misijonom in ne pred njim, kot je bilo to ponavadi. Radovedno je pogledal ven in opazil štiri fante, stare od sedem do 11 let, ki so se zadrževali pod oknom. Zanimalo ga je, kaj počnejo – ti otroci so bili navsezadnje tisti, s katerimi sva se družila vsakodnevno in ki sva jih redko videla izven misijona. Zanimivo je bilo opazovati, kaj počnejo, ko niso pod nadzorom odraslih.

Ker so bili oddaljeni nekaj deset metrov, je bilo težko razbrati, kaj točno se dogaja, a je vseeno hitro postalo očitno – fantje so drug drugemu prižigali cigarete. Jaka je bil zaprepaden – tega od tako majhnih otrok zagotovo ni pričakoval. Ko so si prižgali cigarete in začeli puhati dim, so se počasi odpravili, ob odhodu pa je bilo slišati le njihovo kašljanje, ki ga je povzročilo inhaliranje cigaretnega dima. Moč je bilo videti njihovo skoraj komično (in hkrati tragično) neizkušenost pri kajenju, ki se je mešala s poskusom oponašanja njihovih staršev, ki jih že vse življenje vsak dan opazujejo pri kajenju. Naslednji dan je Jaka fante pri verouku previdno povprašal, ali so že kdaj kadili, in vsi po vrsti so zanikali. Iz tega lahko sklepamo, da očitno nekje v njih prebiva zavedanje, da je kajenje škodljivo zanje, saj drugače tega ne bi poskušali skriti pred svojimi starši ali v tem primeru pred Jako.

Težko je bilo razbrati, kaj točno se dogaja, a je vseeno hitro postalo očitno – fantje, stari od sedem do enajst let, so drug drugemu prižigali cigarete.

Trendi in modne muhe

Kajenje je sicer ena izmed prvih navad, ki so jih Inuiti prevzeli od belcev, ko se je zgodil prvi stik. A ker se na naši strani Zemlje trendi, modne muhe in tehnologija menjajo in napredujejo skoraj dnevno, se podobno (z zamikom) dogaja tudi v arktičnih skupnostih. Internet, družbena omrežja in predvsem njihovi algoritmi nas skoraj neprostovoljno postavljajo pred iste spletne vsebine, iste videe, iste trende.

Kar je moderno v Ljubljani, je moderno v New Yorku in je posledično čez nekaj časa moderno tudi v Chesterfield Inletu in Baker Laku. To se izrazito opazi pri stilu oblačenja in pričeskah. Ko sva pozimi obiskovala telovadnico, je imelo nenavadno veliko dečkov popolnoma potemnele gležnje. Na začetku nisva vedela, kaj je to. V nekem pogovoru z enim izmed najstnikov pa sva izvedela, da so potemneli deli kože na gležnju v resnici ozebline. Kako je do njih prišlo? Takratni modni trend v Chesterfield Inletu je fantom narekoval, da nosijo nizke superge z zavihanimi hlačami, kar razkrije njihove gležnje. Pred nekaj leti se je podoben slog pojavil tudi pri nas, moč ga je seveda zaznati tudi danes. Nisva mogla verjeti, da so fantje zavoljo »lepote« pripravljeni do take mere tvegati svoje zdravje, še bolj pa nama ni šlo v račun precej intuitivno vprašanje – kako sploh zdržijo ob tako neznosni temperaturi z izpostavljeno, nezaščiteno kožo? 

Preko takšnih pojavov je moč opaziti, da Inuiti v našem načinu življenja, v stilu oblačenja, prehranjevanja in drugih vidikih, ki spadajo zraven, prepoznajo vrednost, ki jo želijo ponotranjiti tudi sami. A pomembno je omeniti, da kljub korenitim spremembam, ki jim jih je prinesel kulturni prehod, želja po ohranjanju vsaj nekaterih elementov lastne kulture še vedno ostaja. 

Ker se na naši strani Zemlje trendi, modne muhe in tehnologija menjajo in napredujejo skoraj dnevno, se podobno (z zamikom) dogaja tudi v arktičnih skupnostih.

Pomen skupnosti

Inuiti so vedno živeli v skupnostih, ki so bile sicer v nomadskem načinu življenja precej majhne in so štele dve ali tri družine, ki so skupaj potovale in sledile migracijskim potem živali. Danes, ko zaselki štejejo na desetine raznoraznih stavb, so se te skupnosti sicer drastično povečale, a kljub temu ostaja prisotna miselnost medsebojne odvisnosti, ki je bila v preteklosti ključna za preživetje. A ta medsebojna odvisnost se je s kulturnim prehodom precej spremenila. Če so bili prej fizično odvisni drug od drugega (moški je poskrbel za hrano in iglu, ženska za oblačila in pripravo hrane), je danes drugače – gre za mentalno oziroma duševno podporo. Skupnost se zaveda, da je nujno ohranjati ali celo oživljati socialne stike med prebivalci in s tem do neke mere preprečiti oziroma lajšati duševne tegobe in travme, ki danes tarejo Inuite. Z različnimi prireditvami, ki potekajo celo leto, počnejo točno to – celotna skupnost se zbere v velikem prostoru, skupaj plešejo, imajo pojedine, igre in mnogo drugih aktivnosti.

Predvidevava, da če bi iz skupnosti izvzeli možnost tovrstnih druženj, bi že tako slabo mentalno zdravje samo še upadlo. Prav tako skozi takšne dogodke ohranjajo marsikatere vidike svoje kulture, ki bi bili drugače pozabljeni: grleno petje, square dance, ki je sicer prišel iz Škotske, a je vseeno zelo značilen za Inuite, igre in podobno. 

Inuitska kultura je izjemno bogata. Čeprav je zelo drugačna od naše, v ospredje vedno postavlja skupnost in njeno dobrobit, česar pri nas ni vedno zaznati. Zgoraj omenjene prireditve so se naju najbolj dotaknile ob praznovanju novega leta, ko sva se rajanja udeležila v Baker Laku. Za naju je bilo to hkrati tudi nekakšno slovo, saj sva čez en teden dokončno zapustila Baker Lake. Izbruh čustev ljudi, ki se je zgodil v dvorani, ko je ura odbila polnoč in se je zamenjalo leto, je bil nekaj nepojmljivega in neizmerno lepega. Topli in iskreni objemi, ki so trajali tudi po več minut, krokodilje solze hvaležnosti drug za drugega, ki so tekle po licih domačinov, vzkliki in inuitski poljubi (kunik) so dodobra zaobjeli bit Inuitov. So izjemno čustveni ljudje. Smeh in veselje, ki je sicer nekakšna kratkoročna, a nemalokrat precej učinkovita rešitev za nenormalno število težav, skozi katere gredo vsak dan, sta tako nalezljiva, da naju resnično nista pustila ravnodušnih. Za naju in za vse vas, ki to berete, so Inuiti lahko krasen zgled in navdih, da na življenje v težkih trenutkih pogledamo s pozitivne perspektive.

Inuiti so lahko krasen zgled in navdih, da na življenje v težkih trenutkih pogledamo s pozitivne perspektive.

Iskrenost in volja do življenja

Izkušnja na Arktiki naju je oba izjemno obogatila. Kljub temu da je stanje na Severu lahko večkrat precej temačno, sta inuitska iskrenost in volja do življenja prodrli v najini srci in se naju dotaknili na nama do zdaj neznane načine. Odnosi, ki smo jih spletli med seboj, so nekaj najdragocenejšega v najinih življenjih in trudila se jih bova ohranjati. Hvaležna sva za vsakega, ki je bil tako ali drugače vključen v ta projekt.

Midva se nameravava na Arktiko še vrniti. Ali je to izvedljivo ali ne, zaenkrat ostaja nerešeno vprašanje, a nikakor ne bova vrgla puške v koruzo. Upava, da ste se v tej seriji člankov naučili kaj novega, hvaležna pa sva tudi vsakemu izmed vas, da naju je s prebiranjem na nek način podprl. Zdaj pa novim dogodivščinam naproti!

(D213: 50-52)