Pismo bralca: Stanetu - v spomin, odličnemu kolesarju s Police

V uredništvo smo prejeli zapis našega bralca v spomin nedavno preminulemu prijatelju, zvezano truplo katerega so pred dnevi našli v gozdu v občini Grosuplje.

Prijatelju Stanetu, vrhunskemu kolesarju športniku - želim v spomin napisati nekaj misli, da se bomo njegovega življenja lažje spoštljivo spominjali.

Moteni bi bil spomin na njegovo življenje, ki se je žal končalo zaradi neznanega nasilneža kruto in predčasno v petek. Žalostna vest, da je bil od nasilneža mučen in ubit v svojem domu v gozdu, naravi, kjer si je ustvaril svoj skromen dom, bivališče, se mi zdi enostranska in samo delni kamenček v mozaiku njegovega bogatega in pestrega življenja. Dogovorjen naj bi bil s prijateljem v Grosupljem. Ker ga ni bilo in je bil zanesljiv, je šel prijatelj pogledat, in ga našel umorjenega…  Ko bi vsaj padel s kolesom ali kaj podobnega…
Meni so znani samo delčki mozaika njegovega življenja, drugi pa poznajo in vedo povedati še več dobrega in prijetnega...

Najprej sem se večkrat srečal z Avguštinom, njegovim bratom, ki je tudi živel v naravi, in je umrl naravne smrti lani zaradi bolezni. Tja v gozd sem hodil na sprehode z otroci, ki so se igrali z mačkami, za katere je skrbel Avguštin, midva pa sva se pogovarjala o vidkih življenja.

S Stanetom sva večkrat pri Šparu v Grosupljem, kadar sva se srečala, spila skupaj kako kavo. Stane se je skoraj vsak dan s svojo specialko peljal v Grosuplje. Tako kot tudi mi v družbo.  Da se je malo usedel k mizi na toplo, spil kako kavo, pokramljal s prijatelji in znanci. Enkrat so mu nepridipravi doma v gozdu pred prikolico celo ukradli specialko... In si je moral nabavit drugo kolo. Drugič je spet padel s kolesom, ker mu je spodrsnilo na od olja mastni cesti... V Grosuplje, tudi do prijateljev v Ljubljan in domov na Polico se je vozil tudi pozimo... vse leto...

Odličen vztrajen kolesar! Vse življenje, tudi na zrela leta. Ja, Stane je bil v svoji mladosti odličen kolesar. Bil je verjetno med najboljšimi v Sloveniji, in tudi na dirkah po takratni Jugoslaviji. Mogoče se bo kdo od starejših še kaj spomnil ali pa našel celo kake športne rezultate, m ogoče celo kako sliko zmagoslavja in ponosa. Mogoče je celo, da je bil kdaj kako leto tudi prvak Slovenije... Ne vem več točno... Sam se samo bežno spomnim, kako mi je pripovedoval že o tedaj strogih pravilih, kdaj so smeli vzeti in spiti med vožnjo kak bidon vode da niso bili kaznovani...

Kolikor vem, so družina v Duplicah izgubili svoj dom, hišo, iz katere so se morali izseliti po smrti matere. Domači kmet Rudi je Avguštinu in Stanetu dovolil, da sta si zgradila leseno drevesno hišico v gozdu ob domači vasi. Žal se je neke noči zgodila nesreča in koliba je pogorela. Žalostna zaradi izgube vsega sta se brata pač odtujila, ker nista točno vedela, kaj je bil vzrok požara in kdo je bil mogoče bolj odgovoren.

Občina Grosuplje, župan idr, so nato pomagali Avguštinu in Stanetu tako, da so vsakemu priskrbeli in dali bivalni kontejner, da sta bila ponovno pod streho. Nekaj sto metrov oddaljeno sta bivala kot soseda. Ko je bil Avguštin v bolnici, je seveda Stane poskrbel tudi za njegove muce in mačke in jim dajal hrano. Torej v stiski sta kot dobra zanesljiva človeka poskrbela tudi drug za drugega. Znala sta se pobotati in sodelovati, tako kot se dogaja tudi nam.

Ko sem bil sam otrok, se spomnim, da je tudi v moji rojstni vasi živel posebnež, mislim da mu je bilo ime Bankej... Danes na to gledam širše, drugače, brez teakratnih družbenih predsodkov. Možakar je živel samostojno, trajnostno, imel je svoje koze... samozadostno bi rekli danes moderno... ekološko... Brez velikega nepotrebnega ogljičnega odtisa...

In tako gledam z občudovanjem in spoštovanjem tudi na Staneta in Avguština. Bila sta pogumna in odločna, da sta živela skromno in preprosto, nikogar nista obremenjevala in izkoriščala. Po vodo sta hodila na pokopališče ob cerkvi. Baterije pa sta si polnila pri prijaznih ljudeh, dolgo let pri zdaj že rajni prijazni Štefki. Ker sta v življenju nekaj časa bila tudi aktivno vključena v delo, sta imela zagotovljeno minimalno socialno zaščito in minimalno pokojnino. In od tega sta vsak zase skromno preživela. Za silo sta si lahko kaj toplega skuhala na plin, po zimi v mrzlem gozdu tudi malo pogrela in mogoče posušila...

Spomnim se nekega dne, ko sva se s Stanetom srečala pri Šparu, in mi je zaupal, da si je ogledoval nov jogi, ugodno posteljo s stojalom pri Hoferju... in sem mu ponudil, da jo lahko peljemo z avtom domov. In smo jo šli nabavit in jo peljali domov. Na robu gozda smo parkirali in sin mi je pomagal nesti zapakiran tovor do bivališča v gozdu. Drugi, ki ste bili prijateljsko povezani s Stanetom in Avguštinom, poznate druga srečanja in dogodke in boste lahko o njih kaj povedali. Vsak prijatelj mu je pač stal ob strani in pomagal občasno na svoj način.

Avguštin je napisal tudi svojo knjižico... Stane pa naj nam ostane v spominu kot uspešen športnik, zvest in strasten kolesar...

Vsekakor je bil na svojem področju v mladosti in moči eden izmed najboljših v Sloveniji. Torej enkraten kolesar Stane. In za to mu gre čestitat in je vreden vsega spoštovanja in priznanja. Čestitam ti Stane za uspehe in dosežke v tvojem življenju. Počivaj v Miru v vsej možni božji ljubezni in se sedaj pod božjim varstvom vozi z novo specialko v barvi po želji brez napora, prestav, mrazu, bolečin in muke...

Sin, s katerim sva Stanetu peljala jogi, me je prišel v soboto zjutraj vprašat, če pozam kakega Slavca… o katerm piše na spletu, da je bil včeraj ubit… Ob tej žalostni vesti Stanetove nasilne smrti sem se sprehodil do Stanetovega doma v gozdu. Tam pa sem na robu gozda ob cesti našel nebogljeno ptičko Taščico … Imel sem občutek, da se je od mene prišel poslovit Stane…  in sem ptičko previdno zavil v robček, vezl v roke, dal v žep bunde in varno pred vetrom in mrazom odnesel domov. Tam si je opomogel, malo ogrel in poletel po dnevni sobi in se vsedel na rob sedežne. Nato sva ga s hčerko v vrečki s šipo, postlano s senom, odnesla v bližnji gozd na rob jase… Da si izbere svojo smer…

V nedeljo sem bil v planah na snežnem izletu… V pon. mi je hčerka povedala, da je v ned. prišla Taščica Stane na teraso in se usedla v košarico…  Hvala ti Stane, da si se prišel poslovit kot Taščica …

V spomin napisal Albert Smrečnik, Polica