Pet stereotipov o "nunah", ki ste jim morda nasedli

»Nune«, kot poljudno poimenujemo vse posvečene ženske v Katoliški cerkvi, nas kljub sekularizaciji še vedno obkrožajo. Čeprav je za marsikaterega nevernika srečati nuno na ulici skorajda senzacija, se jih vseeno zavedajo. Če ne drugače, se pojavljajo v filmih in medijih.

Tako kot glede Katoliške cerkve na splošno so se jih zadnja stoletja, nasičena z negativno propagando proti Cerkvi, oprijeli razni stereotipi, negativna prepričanja o skupinah ljudi, ki pa ne držijo. Nekatere od njih povzamejo celo nekateri verniki.

Izpostavljamo pet najpopularnejših splošnih prepričanj o »nunah«, ki so napačna in potrebujejo luč, pod katero se jasneje vidi, kaj drži in kaj ne.

1) Vse ženske v "duhovniški" obleki so nune

»Poglej, nuna!« To pogosto slišimo od prijatelja, ali pa to vzkliknemo sami, ko se z njim nahajamo na ulici, mimo pa pride ženska v redovni obleki. Vendar je tovrstno poimenovanje problematično, saj posplošuje mnogo širši poklic, za katerega je dosti primernejše poimenovanje redovnica, torej ženska oseba, ki pripada (cerkvenemu) redu.

Vse nune so redovnice, vendar pa niso vse redovnice nune.  Nune na ulici skoraj zagotovo ne vidimo. Izraz namreč pomeni redovnico, ki pripada kateremu od strožjih, kontemplativnih redov. Kot pove že ime, so to redovi, ki se osredotočajo na kontemplacijo, ki zajema velik del časa, preživetega v tišini, molitvi in meditaciji za zidovi samostana. Delno je odvisno od reda, vendar načeloma samostanska vrata prestopijo le izjemoma, ali pa nikoli.

Najbolj znan tovrsten red so Klarise, ki danes domujejo v Nazarjah, Turnišču ter Podutiku v Ljubljani. Navzven so prepoznavne po tem, da je njihova oprava dosti bolj podobna tistim, ki jih vidimo v filmih. Bolj strogo zakriva nunino telo, obleke je pa tudi dodatno več in je v javnosti ne slečejo nikoli. Ostale redovnice imajo skromnejše obleke, pogosto zgolj znano naglavno pokrivalo, nekatere pa celo ničesar specifičnega.

2) Nune so stroge, nesramne, sramežljive in ne zabavne

Verjetno smo že vsi večkrat opazili like nun v filmih, še posebej hollywoodskih. Neupoštevajoč nekatere izjeme z izrazito katoliško tematiko, kot je znamenita uspešnica »Nune pojejo«, domala vsi sledijo istemu vzorcu: zamorjena ženica, dostikrat stara, ki s strogostjo, zajedljivostjo, ali pa na kakšen drug grob in nepotreben način, protagonistu, ali kateremu drugemu liku, pokvarijo dan, kvarijo življenje ali pa jih celo ovirajo pri delanju dobrega. Še posebej »arhetipska« se zdi podoba redovnice učiteljice, ki učence denimo z ravnilom tepe po prstih.

Vendar pa to prepričanje ni zasidrano v osebnih izkušnjah, ki kažejo drugačno realnost. Seveda, tudi »nune« so ljudje, zato so si med seboj karakterno zelo različne. A v praksi so v vsakdanjem življenju večinoma blage osebe, iskreno pobožne in prijazne do vsakogar. Vedno so pripravljene storiti dobro delo, kar je tudi njihova služba.

Tiste, ki so učiteljice tudi danes, imajo v razredu vse prej kot lahko delo, saj si lahko učenci in dijaki, ki so že tako vse manj »pridni«, »tisto nuno« še posebej privoščijo.

Odsevajo tudi veliko veselje do življenja in so redno nasmejane, tako tiste »prave nune« kot ostale redovnice. Med časom pandemije je dublinska redovniška skupnost to dokazala in svet nasmejala z viralnim videom plesa »Jerusalema«, ki se je takrat širil po internetu. Takih primerov je še več. Slednje odplakne še ostale predsodke iz filmov, kot je njihova domnevna nadpovprečna sramežljivost in pomanjkanje smisla za zabavo.

3) Ženska, ki gre v samostan, tja le beži iz obupa

Neželena samskost in nesamozavest zaradi domnevno nemikavnega izgleda nikakor ni glavni, če sploh kakršenkoli dejavnik pri odločitvi za duhovni poklic. Že sam obisk redovne skupnosti lahko človeku s takšnim predsodkom odpre oči. Redovnice po izgledu z ničemer ne odstopajo od ostalih deklet in žensk, razen morda v skromnosti. Mnoge med njimi dodatno krasi dobra volja in trajni iskren nasmeh na obrazu. Zaradi tega pogosto izgledajo še lepše.

Lani je zaobšel video 31-letne Avstrijke Bernadette Lang, ki je v salzburški stolnici na zaobljubah večne deviškosti v obleki, tako fizični kot duhovni, presunila mnoge, na kar so se ozrli tudi mnogi mediji. Nekatere pa so tudi čisto prave lepotice zvezdniških razsežnosti.

Dvomljivci naj v Google vtipkajo imena Dolores Hart, Olalla Del Si De Maria ter Chin-Chin Guttierez. To so zvezdnice velikega kova in »seks simboli« svojega časa. Prva je denimo zaigrala v filmu z Elvisom Presleyjem, druga pa je bila celo manekenka. Danes so vse tri nune. Vsaka po svoji poti je zaslišala Božji klic, ki mu je sledila, s tem pa so zavrnile denar, slavo, priljubljenost množic, moške in celo zaročenca. Božji klic in ne obup privedeta dekleta v redovno življenje.

4) Gre za fanatične osebe

Kot velja tudi za duhovnike in nekoliko bolj zavzete vernike so tudi redovnice s strani mnogih videne kot fanatične osebe. Ta stereotip je v današnjem svetu, polnem resničnega fanatizma vseh vrst, še posebej škodoželjen. Tako kot fanatičnost več kot očitno ni vezana na pobožnost, tako tudi posvečeno življenje z ničemer ne nakazuje na fanatizem. Res je, nekatere se zdijo kar dobesedno zaljubljene v Jezusa in goreče zanj, a zaljubljenim dekletom ne pravimo fanatiki.

Pravzaprav gre v veliki meri za dobro izobražene ženske, ki tako s študijem kot samim verskim življenjem iz leta v leto pridobivajo na modrosti. V nasprotju s pričakovanji pa niso, tako kot duhovniki, vse izobražene v teologiji. Izobrazijo se za svoje poslanstvo.

Veliko ima izobrazbo medicinske sestre, ki je poklicu dal ime. Redovnice namreč po navadi kličemo z nazivom sestra. Druge so pedagoginje, zdravnice, filozofinje, najde pa se tudi kakšna inženirka ali pravnica, vse je odvisno od tega, kaj je ženska morda že študirala pred vstopom v red, še bolj pa, kaj je njeno poslanstvo kasneje.

Tudi proti »navadnim grešnicam« niso tako nastrojene, kakor bi kdo hitro pripomnil. Mnoge imajo ta seboj svojo »grešno zgodbo« izpred samostanskih let, vsekakor pa ni nobena padla z neba, zato so običajno povsem razumevajoče. Nenazadnje so nemalokrat ravno nune tiste, ki se posvečajo posvetnimi problemom deklet, kot so nezaželena nosečnost ali odvisnost.

5) Nun je vse manj - izumirajo

Ta stereotip delno drži. V Sloveniji in Evropi število nun upada, prav tako v svetu, a manj radikalno. Vendar pa trenutni trend ni vse. V nekaj več kot polovici držav sveta je trend obraten. Te države najdemo praktično povsod, razen na Zahodu.

Število nun se je povečalo v Afriki, na Bližnje vzhodu in zlasti v Aziji. Nekateri trdijo, da tudi na Karibih. Države, kjer število nun narašča, so »na novo krščanske«. Poglobljene oblike duhovnosti religije se lokalno običajno razvijejo v nekaj generacijah, zato porast v teh predelih ne preseneča, razen na Bližnjem vzhodu, kjer je krščanstvo zakoreninjeno, a močno preganjano.

Na zahodu vstopi v redove padajo vzporedno s padcem deleža krščanstva in verske prakse. Hkrati pa to velja le za prave nune. Na drugi strani vznika vse več novih skupnosti in oblik posvečenosti, ki še vedno temeljijo na večnih zaobljubah, a hkrati najjasneje odgovarjajo na potrebe tega sveta.

Tak je primer zgoraj omenjene Bernadette Lang. Te posvečene sestre niso redovnice, a svoje življenje tako kot slednje posvetijo Bogu in deviškosti. Ta obujena oblika posvetitve, ki pa ima korenine že v posvečenih devicah prvega stoletja, je prav na Zahodu v velikem porastu, zato jo je potrebno upoštevati.