Pesticidi v slovenski praksi: Veliki pridelovalci jih uporabljamo pametno, težava nastane pri vrtičkarjih

Uredba, ki bi v Evropski uniji zahtevala prepolovitev uporabe pesticidov do leta 2030, ne razburja le politikov v Bruslju, ampak tudi konkretne slovenske kmete. Obiskali smo enega izmed njih, Žana Brica s kmetije Frlan na Vogrskem, ki pravi, da bi dodatno zaostrovanje omejitev za Slovenijo lahko pomenilo smrt celotnih kmetijskih panog.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je napovedala umik spornega zakona, katerega cilj je bil zmanjšati uporabo pesticidov v Evropski uniji. Več o problematiki na evropski ravni smo pisali v članku: »Von der Leynova umaknila sporni zakon o pesticidih. »Omejitve so bile nedopustne, saj niso omejevale le konkurenčnosti, temveč kmetovanje kot celoto,« pravijo mladi slovenski kmetje«

Bolje znana zgodovina Frlanove kmetije, ki stoji na ravnici zahodnega dela Vipavske doline, na robu vasi Vogrsko, sega v leto 1853, ko je v te kraje prišel priimek Furlan. Najstarejša stavba šteje čez štiristo let, od nekdaj pa so se tu ukvarjali predvsem z vinogradništvom, a tudi živinorejo. Kot nam razloži mladi gospodar Žan Bric, ki je kmetijo prevzel od staršev, je vinogradništvo še danes njihova osrednja dejavnost – vina tržijo pod znamko Bric –, gojijo pa tudi prašiče in od leta 2007 se ukvarjajo s turizmom. Poleg tega pridelujejo namizno grozdje, s čimer predstavljajo novost v slovenskem prostoru. »Sama rastlina ni novost, od nekdaj je bila prisotna, vendar je bila posajena le nekje na koncu vinograda, novost pa je neka resna pridelava za svež konzum,« pravi Bric. Namizno grozdje so izbrali kot alternativo breskvam – velike sadovnjake teh so morali pred časom skrčiti zaradi bolezni – in ker trte za vino zaradi kakovosti niso želeli saditi v dolini, so ta prostor, ki je že imel potreben namakalni sistem, namenili namiznemu grozdju.

Čeprav gre za zelo perspektivno panogo, pridelovalec hitro trči na ovire prav pri uporabi fitofarmacevtskih sredstev (FFS), pove Bric. Ker je namizno grozdje svež konzum in pri pridelavi ne pride do denimo fermentacije tako kot pri vinu, je pri nas že več let prepovedana uporaba pripravkov na osnovi snovi folpet, ukinili so tudi nekatere druge aktivne snovi, zaradi česar je pridelek težko zaščititi. Na kmetiji Frlan so problem zgodaj zaznali, zato danes testirajo različne sorte trte, trenutno jih imajo čez 60, in preverjajo njihovo odpornost na najpogostejše bolezni v vinogradu. Iz teh 60 bi radi dobili 4 ali 5 sort, ki bi bile primerne za nadaljnjo masovno pridelavo.

A kako škodljivi za človeško zdravje so v resnici prepovedani pesticidi?

Slovenija je na tem področju bolj papeška od papeža, meni Bric, nekatere snovi so pri nas prepovedali že pred ostalimi članicami, nekatere po ukazu EU. Vendar je šlo v zadnjih letih za aktivne snovi, ki pri pametni uporabi človeku ne škodujejo. »Veliki pridelovalci jih uporabljamo pametno, gledamo na vsak mililiter, vsak gram,« pravi, težava nastane pri vrtičkarjih, ki s pripravki delajo bolj »na počez«.

Podobno se je s pripravki pretiravalo nekoč, v časih nekdanje Jugoslavije, denimo ko so nekatere aktivne snovi malodane »mejile na bojne strupe«, slikovito pove sogovornik. A zaradi odsotnosti pripravkov, ki so jih umaknili iz prodaje v zadnjih 15 letih, se kakovost ni bistveno izboljšala. Tudi stroji za nanos teh sredstev so danes izjemno dodelani, rastlin se s FFS-ji nič več ne »pere« in pripravki z njih ne odtekajo, ampak so zelo natančno nanešeni.

Če mnogi znanstveni članki dokazujejo, da je gonja proti tovrstnim pesticidom pretirana, se po drugi strani z njihovo ukinitvijo pojavljajo škodljivci, ki jih prej ni bilo. »Nekateri insekti, ki so prej morda obstajali v neki literaturi, so se zdaj tako razmnožili, da povzročajo gromozanske škode. Eden od najhujših je marmorirana smrdljivka, na katero je prej očitno deloval neki insekticid, danes pa je iz Italije prišla sem in se širi,« izvemo. Ni vse enostransko – za namizno grozdje, ki ga v Sloveniji glede na porabo pridelamo manj kot en odstotek, vse ostalo pa uvozimo, obstaja perspektiva. Imamo površine in potencialne pridelovalce, a če pridelka ni mogoče zaščititi, je to škoda za vse, pravi kmet in doda, da je uvožena hrana lahko pridelana po predpisih, kakršni so pri nas veljali pred 30 leti.

Predlog nove uredbe EU naj bi kmete spodbujal k uporabi alternativnih, ekoloških pripravkov – vendar ali alternativa res obstaja? Kot pravi Žan Bric, v sadjarstvu in vinogradništvu razen sajenja sort, ki so že naravno odporne, in uporabe hranil, s katerimi rastlino spravijo v dobro kondicijo, ne preostane veliko drugega. Trto lahko s pravimi gnojili vzgojijo tako, da je odporna na glivične bolezni, proti insektom pa to ne pomaga, obstajajo določena odvračala, vendar realnih in učinkovitih alternativ zaenkrat na trgu ni.

Če bi bila uredba z vrha EU sprejeta, bi to za Slovenijo pomenilo praktično smrt določenih panog, saj je naša država pri uporabi FFS-jev že zdaj tako nizko: »Težava je, da ostane dovoljenih tako malo pripravkov, da jih ne moreš menjati, kadar rastlina razvije določeno naravno odpornost, in tako neka snov sploh ne deluje več.«

Kakšne pripravke torej uporabljajo pri Bricevih?

Odvisno od pojava, količine padavin in drugih dejavnikov. Zaenkrat se niso odločili za ekološko pridelavo, delajo po načelu integrirane, ker imajo veliko mladih in zato bolj občutljivih vinogradov. Ali ima slovensko kmetijstvo s takšnimi omejitvami sploh še prihodnost? S trenutnimi ob pametni in še bolj smotrni uporabi gnojil in FFS-jev še gre, pravi Bric, ob zaostritvi pa niti optimizacija ne bi pomagala več, tudi zaradi vse bolj ekstremnih sezon v zadnjih letih, ki so med drugim posledica podnebnih sprememb.

Gospodarja smo povprašali tudi o problemu domače kmetijske politike, pri kateri po njegovem opažanju ne manjka protislovij: po eni strani želijo povečati rastlinsko pridelavo, po drugi pa še bolj omejiti fitofarmacevtska sredstva za rastline. »To dvoje ne gre skupaj. Problem je strokovno znanje, znanje nasploh, širina. Že pri osnovnih stvareh se pogosto zatakne,« pravi in doda, da imajo kmetje organizacije, s katerimi pridejo bliže odločevalcem, vendar je tega posluha na vseh področjih bistveno premalo.

V ozadju so cilji t. i. zelenega prehoda, ki so postavljeni bistveno previsoko, in »če se nekateri uresničijo, bo to na meji z lakoto«, meni Bric in izpostavi absurde držav, kot je Francija, v kateri »se želijo približati zelenemu prehodu, istočasno pa v drugih državah izven EU na veliko kupujejo zemljo, da bodo lahko prehranili narod«.