P. dr. Andraž Arko: Dejstvo, da nekdo v Katoliški cerkvi ne prepozna mesta zase, je najprej vprašanje za nas, kristjane (2. del)

V prvem delu intervjuja s patrom dr. Andražem Arkom, ki ste ga že lahko prebrali v petek, smo spregovorili o razmerah po poplavah v Nazarjah, kjer deluje kot župnik. V drugem delu pa smo spregovorili tudi o razmerah v katolištvu širše.

V Nemčiji se v zadnjem času veliko ljudi izpisuje iz katoliške cerkve. Pri nas je ureditev drugačna, zato teh statistik nimamo, kljub temu pa štejemo nedeljnike in številke upadajo. Kako doživljate to statistiko?

Sam na te številke ne gledam s pesimizmom. Mislim, da smo v nekem procesu prečiščevanja med pojmovanjem krščanstva in vere na eni strani kot nekaj “tradicionalno-kulturno-etnološkega” ter na drugi kot osebno in občestveno živeto vero.  Govorim o veri, kjer se človek odloči, da bo sledil Jezusu Kristusu in gre za odnos z Gospodom na osebni in občestveni ravni. S tem, ko si del občestva, tudi veš, komu pripadaš in zakaj pripadaš. Ne zgolj, ker je to nekaj, kar smo tako navajeni, ker je tako “treba”. 

Je bilo torej v preteklosti, ko je bilo vernikov več, več tudi te “tradicionalno-kulturne vere”? Ali Cerkev ni znala odgovoriti na potrebe ljudi za današnji čas? Ali je morda čas toliko drugačen?

Sicer je težko odgovoriti na takšno vprašanje, ker gre pri tem za resne sociološke študije in premisleke, ki bi lahko dali odgovor na to. 

Lahko pa rečem, da eno in drugo. V devetdesetih letih je bila osrednja pozornost morda res na tem, da se po padcu diktature nekako vzpostavimo nazaj in so potem verjetno kakšne priložnosti bile tudi zamujene. Zanimivo je, da je bilo v osemdesetih in devetdesetih letih izjemno veliko moči vložene v mladinsko pastoralo, danes pa so to generacije, ki so najmanj navzoče v življenju Cerkve. Za tiste, ki pa so navzoči, se zdi, da si resnično prizadevajo za pristen odnos z Bogom.

Gotovo pa je marsikaj tudi družbeno pogojeno. Kadar gre standard navzgor, se človek pomehkuži in tukaj smo se znašli. Iz ne sicer zelo hudega, ampak vendarle pomanjkanja v Jugoslaviji, nas je preplavilo potrošništvo z Zahoda in z veseljem smo ugriznili vanj. Zato je izziv, kako tudi v blagostanju ostati v odnosu z Bogom, v hvaležnosti, zavedanju obdarjenosti in karitativnosti.

Ne smemo tudi pozabiti, da uvajanje v krščanstvo kot v sistem norm, pravil in zapovedi pač ni tisto, kar krščanstvo JE - vera, odnos. Če hočete lahko formuliramo tudi v kontekstu zapovedi in to največje: “Ljubi Gospoda, svojega Boga, ... in svojega bližnjega kakor samega sebe.” Zato je eno z drugim je dalo svoj rezultat. 

Danes je v družbi veliko iskanja duhovnosti. Ljudje iščejo takšne in drugačne oblike v razni jogi, ter takšnih in drugačnih duhovnostih vzhoda in moderne dobe. Zakaj katolištvo ne uspe bolj uspešno nagovoriti te duhovne suše?

Na masovni ravni se ne da narediti veliko ...

Dejstvo, da nekdo v Katoliški cerkvi ne prepozna mesta zase, kjer bi gradil svojo duhovnost, pa je najprej vprašanje za vse nas, kristjane, kako živimo svoje krščansko življenje. Pa ne mislim, da bi morali zganjati nekakšno propagando, tudi ne govorim o brezgrešnosti in moralni popolnosti, ampak mislim predvsem na to, da lahko nekdo iz mojega načina življenja prepozna, da je vera tista, ki me drži pokonci in bi si potem tudi sam želel stopiti na to pot ...

Drugo vprašanje pa je, če vstopamo v prostore, ki so onkraj cerkvenih zidov, onkraj naših krogov ...

Prav zato se na drugi strani srečujemo s pojavom tradicionalizma, kjer se išče varnost v nekih starih oblikah, ki dajejo občutek varnosti, ker so v preteklosti, tako se zdi, stvari boljše tekle. Ampak to je, kot bi se zato, ker imamo težave z zaprtostjo, vrnili k straniščem na štrbunk, ker so včasih funkcionirala.