P. Andraž Arko, župnik v Nazarjah: Bog ni tip za računalnikom, ki pritisne gumb za poplavo, da kaznuje ljudi (1. del)

Dobra dva tedna po katastrofalnih poplavah, ki so prizadele velik del Slovenije, posebej hudo Koroško in Zgornjo Savinjsko dolino, smo se pogovarjali s patrom Andražem Arkom, župnikom v Nazarjah. V prvem delu intervjuja smo se dotaknili predvsem soočanja s posledicami poplav. 

Za nami so katastrofalne poplave, Nazarje so bile med bolj prizadetimi kraji. Kako ste frančiškani v Nazarjah doživljali to ujmo?

Sam v tistem trenutku nisem bil doma. Bil sem na romanju v Assisiju. Smo imeli kar stisko, ker smo si želeli biti blizu z ljudmi, pa takoj to ni bilo mogoče. Ampak nimaš kaj, ceste niso bile prevozne in tako smo pač molili v ta namen na teh svetih krajih.

Kot zanimivost pa lahko povem, da me je prav tisto noč, ko je bilo v Sloveniji najhuje, tudi v Assisiju zalilo, ko sem spal v šotoru. Tako da sem tisto noč namesto v šotoru prespal v kombiju.

Iz naše skupnosti pa je takrat ostala doma Tatjana, ki je zdravnica v Velenju. Zjutraj, ko se je odpravila v službo, jo je pri bencinski črpalki v Nazarjah zajela voda in jo je potem skupaj še z nekaterimi, ki so se takrat zataknili tam, pripeljal nazaj v Nazarje poveljnik gasilcev, avto pa je potem odplaknilo.

Samostan in cerkev sta jo dobro odnesla?

Samostan je na hribu, tako da mu ni bilo nič. Ljudje v Nazarjah pa so bili prizadeti, posebej en del kraja, ki je bil v celoti pod vodo. Smo pa takoj ponudili samostan v uporabo, da bi lahko vanj naselili ljudi, ki so ostali brez strehe, vendar so očitno vsi našli prenočišče pri sorodnikih ali sosedih.

Na koncu so v samostanu prespali v glavnem samo prostovoljci, ki so prišli pomagat za več dni, da se niso vmes vozili domov.

Kako hude pa so bile najhujše stiske, s katerimi ste se v kraju soočili, in kakšna je situacija danes, po približno treh tednih, ko je prvi šok mimo?

O kakšnem obsegu škode govoriva samo v Nazarjah? Koliko ljudi se ne bo moglo vrniti na svoje domove?

Pri nas ni nobene take hiše, kamor se ne bi dalo vrniti, je pa veliko takih, ki zdaj hiše sušijo, potem bo pa treba zamenjati tlake in opremo, kar lahko traja vse do zime. Na srečo pa pri nas ni tega, kar se je dogajalo na Ljubnem in Lučah, kjer je vas Struge presekalo na pol.

Tam je res katastrofa. Ko sem govoril z župnikom iz Luč, je rekel, da ga stisne že samo, ko stopi iz hiše, ker dolina enostavno ni več enaka, kaj šele ob misli na opustošenje, ki je nastalo.

Ko sem govoril z župnikom iz Luč, je rekel, da ga stisne že samo, ko stopi iz hiše, ker dolina enostavno ni več enaka, kaj šele ob misli na opustošenje, ki je nastalo.

Za nekaj najhujših primerov, ki so prišli na televizijo in radio, so se odprli posebni transakcijski računi in so se zanje zbirala sredstva. Kaj pa tisti skriti, do katerih kamera ni prišla? Kako ste skrbeli, da je oz. bo pomoč prišla tudi do tistih, ki jo potrebujejo, pa niso tako medijsko izpostavljeni?

Se ljudje obračajo po pomoč tudi na župnijo oz. na brate frančiškane? Kako jim pomagate?

V resnici je bilo obratno. Niso ljudje prihajali na župnijo, ampak smo mi šli prek Karitasa s prijavami škode do teh ljudi, ki so bili prizadeti. Po najbolj prizadetem delu kraja sva šla s patrom Tomažem od hiše do hiše in kdor je želel, je lahko prijavil škodo, zdaj pa bo Karitas njim odobril sredstva, na podlagi tega, koliko so bili prizadeti in koliko sredstev bo na razpolago.

Nismo čakali na hribu, da ljudje pridejo do nas, ampak smo sami stopili med ljudi. Lahko samo pohvalim ekipo sodelavcev Karitasa, ki se je k temu spravila.

Fizične posledice poplave, kot so uničene hiše, mostovi, ceste, oprema, avtomobili, so stvari, ki jih vidimo na prvi pogled. Kaj pa psihične in duhovne posledice? Kako se soočate s temi?

V samostanu imamo dva terapevta, ki sta na razpolago tudi v tem smislu. Mislim, da še ni tisti trenutek, ko bi se te posledice zares pokazale. To bo nastopilo, ko bodo odpeljali bagri, ko bodo nehali brneti sušilci in ko bodo ugasnili visokotlačni čistilci. Takrat se bo zares pokazala ta razsežnost.

Mislim, da je pomembno o tem govoriti, ne moreš pa nikogar prisiliti v to, da poišče pomoč. Ljudje se s tem soočajo različno. Že sicer pa v tej dolini ni ravno v navadi, da bi se s temi stvarmi soočali, kaj šele v takih primerih. Potrebe in stiske pa vsekakor so. Nekateri se tudi obrnejo na nas. Tudi s tem namenom smo šli pogosto obiskovat gasilce, kjer je bil štab, in smo se zvečer prišli pogovarjat. Pa ne mislim to strogo terapevtsko, ampak debata ob pivu, pa je kdo kaj potožil, če je imel kakšno težavo.

Na terapevte se potem ljudje po tej ujmi še ne obračajo?

Zaenkrat še ne. Ve pa se, da je ta možnost. Bomo verjetno morali še malo bolj razširiti to informacijo. Morda kaj o tem zapisati tudi v Savinjske novice, ki jih prejema celotna dolina.

Nekateri imajo res idejo, da je Bog en tip za računalnikom, ki pritisne na gumb in se zgodi poplava, da kaznuje ljudi. To je zelo pravljično pojmovanje Boga kot nekega velikega diktatorja.

Večkrat slišimo, da če bi Bog obstajal, ne bi dovolil, da takšna ujma prizadene dobre ljudi. Kako močna preizkušnja je to za vero?

Nekateri imajo res idejo, da je Bog en tip za računalnikom, ki pritisne na gumb in se zgodi poplava, da kaznuje ljudi. To je zelo pravljično pojmovanje Boga kot nekega velikega diktatorja. V stiski človek rad išče krivca, pa tudi Bog pride prav za ta namen.

V splošnem bi rekel, da taki dogodki okrepijo vero. Kdo bo rekel, kako je mogoče, da pride ujma, pa je celo pater požegnal hišo, potem pa se zave, da je odneslo samo dnevno sobo, cela družina pa je ostala skupaj. Kdor skuša obesiti krivdo na Boga, bo vedno kaj našel. Če pa želiš, pa lahko vidiš tudi, kako Bog deluje, ker se ni nikomur nič zgodilo.

Božje delovanje lahko vidimo tudi v ljudeh, ki so nesebično priskočili na pomoč, od sosedov, ki so vzeli v hišo prizadete sosede, do gasilcev, civilne zaščite, vojske, prostovoljcev. Ali pa ekipa prostovoljcev, ki je iz Ljubljane prišla kuhat in je nadomestila lokalno ekipo, ki je bila po desetih dneh že povsem izčrpana. S sabo so prinesli tudi hrano, ki so jo dobili v dar od ljudi v okolici.

Po teh rokah ljudi prihaja Bog, vprašanje pa je, če znaš to videti. To je kot v tisti šali, ko je poplava in mimo Janezove hiše pride gasilski tovornjak, da bi ga odpeljali, pa reče, saj me bo Bog rešil. Nato pride čoln in na koncu, ko je voda že do strehe še helikopter, ampak Janez zavrne reševanje, ker pravi da ga bo Bog rešil. Voda se še dvigne in Janez umre, sreča Boga in reče: Kako to, da me nisi rešil? Pa reče Bog: Tovornjak, čoln in helikopter sem ti poslal, kaj bi še rad?

Pa ne, da bi se delal norca v teh okoliščinah. Mislim pa, da je prav, da vidimo Boga, ki prihaja na pomoč po srčnih ljudeh, mehanizaciji, gasilcih. Tega je bilo res veliko. Sam kraj se mi zdi, da čisto drugače diha. Naši prostovoljni gasilci so se res izkazali.

Sta se povezanost kraja in vera okrepili po teh poplavah, ali se ne da tega oceniti?

Kako pa ste se pastoralno dotaknili tega vprašanja?

Jasno je, da ko se zgodi nekaj takega, ne pridigaš o nečem povsem nepovezanem. Zanimivo pa je, da je ravno prvo nedeljo po poplavah prišel na vrsto evangelij, ko Jezus hodi po vodi v viharju. Že sama Božja beseda je ponujala to izhodišče. Pater Tomaž je našel ob reki nek kanu, ki ga je naplavilo, in ga je privlekel pred oltar, čisto simbolično, kot okrasitev tistega dne.

Kako pa vidite širše poslanstvo Cerkve ob takšnih dogodkih?

Takoj, ko se je to zgodilo, sta se oba nadškofa izkazala, ko ta se znašla na terenu, in mislim, da je prav, da sta stopila med ljudi. Da se pokaže, da Cerkev ni nekje zaprta. Pa ne v smislu delanja selfijev, ampak izkazovanje bližine ljudem, da daš priložnost, da kdo kaj pove. Tudi ko sva s partom Tomažem hodila popisovati škodo, sva naredila zapisnik v petih minutah, potem smo se pa pogovarjali in vsakdo ti pove kakšno zgodbo. Pomembno je poslušati.

Dobro je, da so takoj v akcijo poslali Karitas, pa tudi Škofovska konferenca je stopila skupaj in zbrala sredstva za pomoč. Bližina na terenu pa se mi res zdi ključna.

Poljska Cerkev je 15. avgusta celotno nabirko namenila za pomoč Sloveniji ob poplavah. Imamo pri nas podobne prakse?

Tudi pri nas imamo kdaj posebne nabirke. Imamo tudi močno razvit čut za misijone in tudi sicer za pomoč. Poznam primer ene slovenske župnije, kjer so zbirali za poplave in se je nabral desetkratnik običajne nedeljske nabirke.

Seveda, vsak je dal po svojih zmožnostih. Eni so pomagali z rokami in lopatami. Drugi so prišli pomagat poslovnim partnerjem, tretji so darovali denar.

Sicer pa se pogosto namesto z nabirkami pomoč izvaja prek položnic Karitasa in direktnih nakazil ter se marsikaj spelje tako. Ko so bile v Bosni poplave so takoj prišle položnice, zbirala se je pa tudi konkretna materialna pomoč.

Po poplavah smo spremljali množice ljudi, tudi vidnih politikov, ki so prišli na pomoč, potem so nekateri veliko objavljali na družbenih omrežjih, spet drugi pa zavestno niso, v duhu evangelijev, naj ne ve tvoja levica, kaj dela tvoja desnica. Kje je prava meja tega deljenja po spletu, da smo še vedno zgled drugim, iskreni, ne pa da iz tega delamo samopromocijo?

Mislim, da se odgovor na to vprašanje vidi že iz samih objav, ki jih nekdo objavi. Takoj vidiš, ali je objava kot ena spodbuda, da še koga navduši, ali pa da se nekdo hvali. Iz same objave je dokaj jasno, ali gre za egotrip ali pa je to neka informativna, vzpodbudna objava. Enako velja tudi za objave na druge teme.

Logično je, da s politiko pride tudi nekaj tega, kdorkoli že to počne. To razumem. Prav se mi zdi tudi, da se je Janša odzval, ko so premieru Golobu očitali, zakaj ne koplje na terenu, da je povedal, da on kot vodja opozicije je prav, da je na terenu, Golob kot premier pa se mora ukvarjati z vodenjem države in bi bilo narobe, če bi čistil jarke.