Vir foto: Pixabay

Prav boleče je v teh dneh poslušati vse te lahkotne, politično ali z osebno komoditeto motivirane pozive k odprtju šol.

Otrokom se baje dogaja strašna škoda. Nekateri so predebeli, drugi so lačni, nekateri vse dneve zijajo v ekrane, drugi jih sploh nimajo … govorijo o, baje, izgubljeni generaciji. Dramatično in populistično do skrajnosti. Osrednji mediji pri tem seveda zelo veselo in pristransko sodelujejo.

Posnetek komentarja Andreje Barat je na voljo na koncu prispevka.

Večini otrok se ne dogaja prav nič hudega, šolanje na daljavo bo zanje zanimiva izkušnja in tudi šola samostojnosti.

Glede otrok iz ogroženih skupin pa ni nobenega razloga, da se ne bi šolstvo organiziralo, pripravilo primeren (tudi epidemiološko ustrezen) predlog, ki bi zajel te učence in jim čisto lokalno in osebno nudil bolj učinkovito pomoč. Gotovo pristojni ne bi ovirali smiselne rešitve tega problema.

Grdo pa je vlačiti naprej te učence kot izgovor, da se morajo šole nujno odpreti ta trenutek. In tako ti otroci, ob svojih že siceršnjih stiskah, postanejo še sredstvo za politične ali osebne manipulacije.

Večini otrok se ne dogaja prav nič hudega, šolanje na daljavo bo zanje zanimiva izkušnja in tudi šola samostojnosti.

Politično motivirana manipulacija

Seveda je razumljivo pričakovati, da če bomo to dovolj dolgo ponavljali, bo imel povprečen Slovenec vtis, da je za to, da jaz zjutraj ne morem v miru spiti kave, ampak se moram ukvarjati s poštevanko, kriv Janez Janša. Jasno je tudi, da šol tako dolgo ne odpre, ker v svojem avtoritarno fašističnem srcu uživa, ker smo zaprti med štirimi stenami in se lahko družimo le v ilegali. Zato je skrajni čas, da ta vlada pade in da jo nadomestijo demokratični in svobodomiselni ljudje. Virus pa naj Janša kar lepo odnese s seboj, še najboljše na Dob.*

Prav bizarno je opazovati opozicijo, ki ob obilni pomoči medijev histerično in na slepo tipa, da bi našla kamen, ki bi zadel in po možnosti sklatil vladno tarčo. Sredstva niso važna, kolateralna škoda tudi ne. Kakšen teden so to seznami za odpisane ali naključne sorodstvene vezi vladnih predstavnikov z državnimi dobavitelji, kašen teden je to pismo, ki ga očitno sploh nihče ni prebral, ta teden so to prepoceni hitri testi od »ne-naših« dobaviteljev in izgubljena, na daljavo šolajoča se generacija otrok.

Z osebno komoditeto motivirana manipulacija

Staršem gotovo ni lahko. Ampak, da ni lahko, ne pomeni, da je hudo. Vsak starš kdaj pride do točke, ko bi otroke najraje poslal na tabor za teden dni. Pridejo trenutki, ko ti gredo lastni otroci na živce (seveda, ker so naše ogledalo). In če si skupaj 24 ur na dan, je možnost za take trenutke seveda tudi večja. Ampak ti trenutki niso celotna slika, so le oblaki na nebu, ki pridejo in grejo.

Žalostno je brati in poslušati v teh karantenskih mesecih, koliko je nestrpnosti do lastnih otrok. In to pod krinko »njihovega dobrega«. Kot bi se vrnili v neke druge, mračne čase, ko so morali otroci, čim so zmogli, za pestrne in pastirce, ker ni bilo zanje kruha na domači mizi. Danes izgleda kot da morajo nujno v šolo, ker zanje doma ni odprtega srca.

Bes na vlado, na ukrepe, na epidemijo, na ves svet … zakaj? Ker moram biti s svojimi otroki?

Kam bežiš pred njimi? Tvoji so. Tvoje ogledalo. Bežiš pred sabo.

Vse to govoričenje o veliki škodi, ki se dogaja otrokom zaradi šolanja na daljavo, je prazno. Dolgoročno se povprečnemu otroku zagotovo ne dogaja nobena škoda. Gotovo pa je škoda in morda tudi travma, da bo marsikateri otrok v tej epidemiji spoznal, da je svojim staršem v resnici odveč.

Žalostno je brati in poslušati v teh karantenskih mesecih, koliko je nestrpnosti do lastnih otrok.

Malo razuma in solidarnosti …

Hvala Bogu, da o odprtju šol odločajo modrejši ljudje kot so fb strokovnjaki in vsega naveličani starši.

Če pogledamo številke in vklopimo malo razuma, je jasno, da še ni čas za odprtje šol, ne glede na vse te luštne okvirje profilnih slik, ki pravijo, da odprimo šole. Nenazadnje je veliko učiteljev iz rizične skupine, tudi nekateri učenci, mnogi starši in stari starši učencev.

Človeku, ki ne vidi samo svojega praga, je jasno, da je smiselno počakati še kak teden ali dva ali tri, da se cepijo vsaj najbolj ogrožene skupine. Če pogledamo znanstvene parametre, je jasno, da se ob tolikšnem povečanju kontaktov v šoli (distanca je, vsaj v nižjih razredih, zgolj farsa), zgodilo toliko in toliko več okužb in posledično tudi toliko in toliko smrti.

Tisti, ki vidijo samo svoj prag, pa naj se nehajo sklicevati na strašno škodo, ki se baje dogaja otrokom zaradi šolanja na daljavo in naj se vprašajo po pravih razlogih, zakaj jim je vse to tako zelo nevzdržno.

Če so razlogi politični, si naj, če ne zmorejo dovolj dostojnosti, da bi postavili skupno dobro pred individualni boj za oblast, za manipulacijo izberejo drugo, manj občutljivo tarčo kot so otroci.

Če so razlogi osebni, pa se naj pogledajo v svoje ogledalo – v svoje otroke – in se vprašajo, na kateri točki so z njimi izgubili stik in naredijo vse, da ga spet vzpostavijo. Bolj dragocene stvari namreč nikoli ne bodo imeli in bolj vredne stvari kot sta prisotnost in ljubezen, svojim otrokom ne bodo nikoli mogli dati.

*pojasnilo za preveč zategnjene desničarje s pomanjkanjem smisla za humor: gre za parodijo.

 

25 KOMENTARJI

  1. Hvala avtorici za ta pogled z druge strani. Predvsem zato, ker odkriva licemerstvo, ki, se mi zdi, je glavna bolezen korona situacije. Seveda ima vsak svoje težave, lahko so diametralno nasprotne od težav, ki jih ima sosed, a razumen človek bi moral videti tudi preko plota. Tudi jaz doživljam dvojnost: po eni strani totalno razvrednotenje mojega predmeta, ki spada med “manj pomembne”, popoln kolaps dejavnosti, ki sem ji mentor. Po drugi strani pa skušam ohranjati smisel v hvaležnosti, da imam plačo, da je poskrbljeno za osnovne dobrine in da zmorem ob tem še “šolati” svojega otroka. Vse to s sočutjem do tistih, ki so jezni, ker jim je slabše kot meni.

  2. Nekaj poudarkov iz ‘mnenja neke mame’, ki sem ga kot protiutež ‘javnemu mnenju’ poslala na ministrstvo:
    – V naši družini imamo šolarje na vseh treh stopnjah izobraževanja, od tega štiri osnovnošolce. V primerjavi s spomladanskim šolanjem od doma je način poučevanja in posredovanja snovi zelo napredoval, otroci so se privadili rokovanju z računalniki in le najmlajša osnovnošolca potrebujeta še nekaj starševske pomoči, ostali sledijo in delajo brez težav. Gotovo ni isto kot učenje v šoli (a tudi v šolskih razredih ni vse idealno: v obeh primerih so plusi in minusi …), toda v teh razmerah sem lahko kvečjemu hvaležna za možnosti, ki nam jih sodobna tehnika nudi in se nam pred enim letom ni niti sanjalo, da omogoča vsaj približek rednega izobraževanja.
    – Družinsko dinamiko smo prilagodili situaciji (»zdaj je pač tako«) in postavili šolanje na prvo mesto med prioritetami, pri čemer kot mama (ali nadzornik?) poskušam biti v pomoč učiteljem.
    – Seveda si tudi sama želim, da bi ta situacija čim prej minila in bi se vrnili v ‘normalno’ življenje, toda nesmiselno in celo neumno se mi zdi ‘riniti z glavo v zid’. Vsakršno vračanje otrok v šolo v tako rizičnih razmerah pomeni ‘razpok domačega mehurčka’ in znatno povečano tveganje za okužbo – vseh šolajočih, zaposlenih ter vseh njihovih domačih. Bumerang je lahko prav hiter in silovit. Če bo izsiljeno prezgodnje (ne-varno) vračanje v izobraževalne ustanove, si želim, da bi imela možnost odločitve za nadaljevanje ‘na daljavo’ (od doma), dokler se razmere ne stabilizirajo.
    – Nisem prepričana, da bo pouk ob vrnitvi v šole na enakem nivoju, kot bi bil brez vpliva epidemije, in ne prepričajo me navajanja, da bi bil v šolah kvalitetnejši, kot je na daljavo: morda za kratek čas – do prvih prehladov in virozic, ki se bodo ob srečevanju sošolcev in učiteljev slej ko prej pojavile. (Pa še v to dvomim, saj bi ob povratku v šolske prostore prvi teden ali več namenili ponovnemu privajanju na delo v šoli …) In takrat bo slabše, kot je zdaj, ko imamo reden vpogled v obravnavano vsebino in jo lahko otrok spremlja, tudi če je prehlajen ali gre k zobozdravniku: ničesar ‘ne zamudi’. V primeru šolanja v šolskih prostorih pa moramo za čas otrokove odsotnosti od pouka (starši, seveda) iskati zamujeno obravnavano snov pri sošolcih, kar je marsikdaj precej zoprno in obenem pomanjkljivo – zlasti če je treba ‘loviti zvezke’ za več otrok hkrati.
    – Živimo pač v izrednih razmerah – torej ne moremo po nojevsko zahtevati in pričakovati, da bo vse tako, kot ‘bi moralo biti’, ampak se poskušamo prilagoditi in sprejeti tisto, česar ne moremo spremeniti.

    Kaj pa nam je hudega, ko lahko za premagovanje epidemije največ naredimo, da smo – doma! To pa res ni nikakršna drama ali tragedija ! Pa tudi ne ‘katastrofalni primanjkljaj’ in ‘nenadomestljiva škoda’, o čemer govorijo vneti zagovorniki čimprejšnjega vračanja v šole. (Škoda in žalost pa je, da se marsikdo slabo počuti tam, kjer bi mu moralo biti najlepše: med svojimi domačimi …).

  3. Pri nas ta srenja ( res ne vem kako bi jih imenoval, levičarji, neomarksisti, naprednjaki…) spolitizira vse kar se da in , kar se ne bi smelo. Vse od seksa, otrok, vzgoje, športa, rekreacije, vremena…manjkajo še čevlji in gospodinjski aparati. A nič se bat, v stiski bodo še ti slednji prišli na vrsto.
    Inteligenten človek – to je razpoznavni znak inteligence – se prilagodi danim objektivnim okoliščinam. V Slo nameto tega jamranje, iskanje krivca in nekoga, ki bi nas odrešil lastne odgovornosti. Iz naših MSM nič drugega, kot nekakšna socialna pornografija: kako so ti in oni “bogi” itd. Da bi kdaj slišali koga, ki pove, da se je prilagodil danim okoliščinam in mu gre sorazmerno dobro, ne tega ne boste slišali na RTVju in drugih jamrajočih medijih.

  4. Upam, da vam bo gume menjal avtomehanik, ki se je tega učil na daljavo.
    Upam, da vam bo cevi na centralni spajal inštalater, ki se je tega učil na daljavo.
    Upam, da vas bo operiral kirurg, ki se je tega učil na daljavo.

    Sem dovolj zloben? 😠

    • Kako da ni zloben, AlojzZ, pa še kako!!?? Vedno išče napake, sitnari, ne gleda pozitivno na stvari! Nergač skratka!
      Razveselili so me prispevki, ki govorijo kako dobro obvladujejo situacijo s šolarji doma. To je spodbudno! Zakaj!? Ker “še gori ljubezen” v naših domovih! Ne tista, ki te spomni na spolno privlačnost ali telesno potešenost, kot je dandanašnji pojem razumljen in opevan….!! Ljubezen spremlja potrpljenje s sočlovekom! Taka ljubezen nagradi darovalca in prejemnika z zadovoljstvom! Vidite, za to gre danes, ko smo vsebolj pripravljeni za nekaj “plačat, da mi le ni treba” narediti.
      Madona, kam smo zašli z našim čisto previsokim standardom !?? Kar vse dobrine so postale samoumevne in če jih ni, o, groza!?? Zmeda, panika in iskanje krivca! ( Še dobro, da imamo sedaj Janšo, da nam vsaj malo odleže!!)
      Trenutno berem knjigo Jožeta Dežmana, ki govori o zgodbah slovenskih beguncev iz Avstrije v času po drugi vojni. Lakota, vsakršno pomanjkanje, negotovost, strah in vendar, med ljudmi se spletajo ganljive vezi, podpirajo eden drugega, se presegajo na iznajdljive načine…Ganljivo branje! Tudi v tujini, preko luže, ostanejo povezani! Narodna zavest in vera jih druži in drži pokonci!
      Mene pač taki zgledi navdušujejo! Tudi med nami, danes! Tudi če smo manjšina! Sol? Kvas? Morda pa res!….Upam, da res!

      • Za otroke kovid bolezen ni nič strašna. S primernimi ukrepi in žrtvovanjem učiteljev, nekateri učitelji so resnični psihopati, bi lahko šla šola dalje. Torej! Šola dalje, učitelje … tudi tiste s psihopatskim profilom … pa ščititi z D vitaminom, C vitaminom, cinkom, sprehodi po smrekovem gozdu brez mask, kratkotrajno lakoto po Aljoši Rojacu in še kaj bi se našlo.

        Ampak JJ tega noče. Hoče poškodovane ljudi, po psihi poškodovane. Hoče vzgojitelje otrok, ki jim manjka učenja komunikacije, komunikacije preko obraznega stika in podobno. Zato pravi šoli: “NEEEEEEE! Naj živijo zombiji, ki me častijo in volijo!”

        Sem krut, kajne gospa Šalotka?! Ampak tako je življenje pač … ko spodiš Boga.

      • Težko se je pogovarjati z ljudmi, ki jim možgani ne dopuščajo sarkazma. Sicer pa je lepo, da ste potrdili neumnost šolanja na daljavo.

  5. Danes sem na Valu 202 slišal komentarje učencev.
    Katastrofa.
    Med poukom izklopijo kamero igrajo igrice, preslišijo ves dopoldan, po drugi strani se bojijo kaj bo z ocenjevanjem. Nisem mogel verjeti, da nekateri pogrešajo učitelja/učiteljico.
    Po drugi strani slišim, da večini staršev situacija ugaja.

    Imeli smo dovolj časa, da bi razvili programe, kjer se prvo nebi dogajalo.

    Starši, ki si ne želijo imeti otrok doma, so ali ‘nestarši’, ali so pa (bolj verjetno) po službah in ne utegnejo delati z otroki in jih nadzirati.
    Dejstvo je, da šola na nek način staršem ‘odnaša rit’, drugo dejstvo pa je, da starši morajo v službo.
    Tudi, če so doma, na on-line, trpita oba segmenta.
    Edino možnost rešitve vidim v dobri programski opremi in opremljenosti (jaz npr. gedam udeležence na enem ekranu, predavanja projiciram iz drugega).
    Prisotnost študentov je zgledna!
    Priložnost, da bi to zagotovili tudi na nižjih stopnjah so pristojni žal zamudili.
    Odgovorni so pa tudi ravnatelji, saj so prav oni tisti, ki bi morali dobro organizirati delo. Žal, če so le računalniško pismeni.
    Pa ne le oni.
    Marsikdo se mora znajti, imam pa občutek, da učitelji le čakajo direktive in, da jim bo računalniško znanje nekdo vlil v glavo. Pa brez zamere.

    • Gospod Dare, vi niste učitelj. Vi ste predavatelj. Vi odpredavate in greste ven, študentje pa začnejo študirati. Vam o pedagogiki ni treba nič vedeti, pojdite učiti “skrajšane” in potem delite vaše pripombe. Pa brez zamere.

  6. Gre za prioritete in vrednote, ki kraljujejo v družbi. Popolno zaprtje šol in univerz je katastrofa, ki kaže, da nam zares ni sveto nič več, kar ne bi bilo povsem racionalno utemeljeno in pri čemer bi se takoj videli rezultati. Berite Agambna, berite Kocijančiča itn. Prestaviti vse te procese na virtualno spletno raven je strašljivo in slabo.

    • Vam je morda zanimivo, meni ni. Ginekolog, podpovprečni internist, okulist in psihiater razpravljajo o epidemiologiji. Jaz kot zdravnik si nikoli ne bi privoščil razpravljati v javnosti o temi, ki ni moja specialnost. To se preprosto ne dela in ni strokovno. Smo pa številni zdravniki drugačnega mnenja kot tile na posnetku, le da se s tem ne izpostavljamo, ker so specialisti epidemiologi, pa tudi mikrobiologi in infektologi tisti, ki vejo več. Več tudi o vseh na posnetku. Ti zdravniki lahko razpravljajo le o oftalmologiji, psihiatriji in interni.

      • Klap! Klap! Klap!
        👏

        Manjka pa bistvo: vas zdravnikov je dvoje vrst:
        – človekoljubi z izredno visoko postavljenimi etičnimi standardi in
        – psihopati ali morilci po gospe Mili Alečković

        Oni iz prve skupine prenašajo mnenje svetovno priznane stroke, oni drugi pa uživajo v trpljenju in umiranju soljudi, medtem se pa skrivajo za navodili politikov istega psihološkega značaja.

  7. Stiska otrok, staršev, učiteljev in šolskih oblasti je brez dvoma huda in večplastna ter nikomur v veselje.
    A, kot je videti, je ravno javno šolstvo s trenutno pristojno ministrico prednostna politična tarča parlamentarne in izven-parlamentarne opozicije ter njenega populističnega in aktivističnega proti-janšističnega medijskega agit-propa.
    Gre namreč za neposredno prizadetost velikega dela prebivalstva, ki je neposredno zainteresirano za kolikor mogoče kakovostno varstvo, vzgojo in izobraževanje svojih otrok. In gre za velik in vpliven delež zaposlenih v javnem sektorju, ki si je s permanentnim sindikalnim bojem zagotovil nesorazmerno močno in vplivno pogajalsko pozicijo med zaposlenimi v javnem sektorju in med vsemi delojemalci v RS.
    Poleg nenehoma očitanega “vojnega dobičkarstva” pri nabavah zaščitne medicinske opreme, sredstev za testiranje in cepiv, ki ga medijski lovci na človeške glave ob asistenci nekaterih paradržavnih preiskovalnih organov (KPK, Računsko sodišče RS) vztrajno očitajo ministrstvu za gospodarstvo, za obrambo in zdravje z organi v njihovi sestavi, nezadovoljni hujskači in rušitelji legalne in legitimne vlade iz podzemlja “ugrabljene države” vse bolj v ospredje postavljajo še domnevno trpljenje otrok in mladine ter staršev zaradi dolgotrajnega preventivnega šolanja na daljavo. Najbrž ni naključje da sta najbolj vztrajno in neposredno sovražno napadana in kritizirana ministra iz iste vladne stranke, iz SMC (Počivalšek, Kustec), ki je tudi glavna linčna tarča destruktivne koalicije KUL s Karlom Erjavcem in Luko Mescem na čelu.
    Po nezaslišani politični zlorabi najbolj ranljive generacije starih, posebej tistih v domovih za starejše državljane, smo zadnje čase še priče enako etično nezaslišane politične zlorabe otrok in mladine, in sicer ponovno s strani opozicijskih strank destruktivne koalicije KUL (LMŠ, SD, Levica, SAB in Desus), a tudi s strani njihovih animatorjev iz politično-kriminalnega podzemlja “globoke/ugrabljene države” ter njihovih medijskih dreserjev in hujskačev javnega mnenja.

    • Povedano vse.
      Žal pa mi je, da se je tej histeriji pridružil upokojeni dolgoletni ravnatelj osnovne šole v Ljubljani gospod Merc (intervju v Reporterju). Sem ga visoko cenil, pa vidim, da sem se zmotil. Tudi on udriha čez vlado, ministrico Kustečevo bi pa kar nagnal. Kot da je ona v teh par mesecih, pa še v pandemiji, zavozila naš šolski sistem, kjer je res dosti stvari narobe, kar pa se je kopičilo trideset let na 45 let podlage. In učitelji so še najmanj krivi.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime