Odpadki ogrožajo nas in okolje

Zaradi ogromnih količin netrajnostnih odpadkov, ki jih ustvari človek in prehajajo v okolje, škodljivi učinki onesnaževanja še naprej negativno vplivajo na številne ekosisteme po vsem svetu. Različne vrste odpadkov, kot je mikroplastika, nenehno onesnažujejo naše oceane in odlagališča.

Združeni narodi ocenjujejo, da so svetovni elektronski odpadki leta 2019 dosegli osupljivih 53,6 milijonov ton, od tega je bilo 6,93 milijonov ton mogoče pripisati samo ZDA. Samo 17,4 % elektronskih odpadkov se reciklira, preostalih 82,6 % pa se razgradi na odlagališčih ali sežge v sežigalnicah. 

V dobi, ki jo opredeljuje hiter tehnološki razvoj, eksponentna rast elektronskih naprav ustvarja udobje in izzive brez primere. Medtem ko nove tehnologije in pripomočki spreminjajo naše življenjske sloge, se na obzorju pojavlja tiha kriza: elektronski odpadki ali e-odpadki predstavljajo veliko grožnjo našemu okolju. Olajšanje popravila naprav, tako da bodo zdržale dlje, bi lahko pomagalo zaustaviti val elektronskih smeti. 

A e-odpadki niso le številčni, ampak so tudi nevarni. V elegantnih ohišjih pripomočkov, ki jih uporabimo in zavržemo, se skriva koktajl strupenih snovi. Vanj spadajo rakotvorne težke kovine, kot so svinec, živo srebro, kadmij in arzen, ki lahko prodrejo v tla in vodne vire, onesnažijo ekosisteme in ogrozijo zdravje ljudi, živali in morja. Bromirani zaviralci gorenja in per- in polifluoroalkilne snovi (PFAS), znane kot »večne kemikalije«, se uporabljajo v tiskanih vezjih in zaslonih, v okolju pa vztrajajo stoletja in se kopičijo v živih organizmih, kar predstavlja potencialno tveganje za divje živali in ljudi.

Smrtonosna plastika

Svet proizvede dvakrat več plastičnih odpadkov kot pred dvema desetletjema, pri čemer večina ali konča na odlagališčih ali se jih sežge ali uhajajo v okolje, le 9 % pa jih je uspešno recikliranih, kaže novo poročilo OECD.  

Skoraj polovica vseh plastičnih odpadkov nastane prav v državah OECD. Letno proizvedeni plastični odpadki na osebo se gibljejo od 221 kg v ZDA in 114 kg v evropskih državah OECD do povprečno 69 kg na Japonskem in v Koreji. Večino onesnaževanja s plastiko povzroča neustrezno zbiranje in odlaganje večjih plastičnih odpadkov, znanih kot makroplastika, vendar je resno tveganje tudi uhajanje mikroplastike (sintetičnih polimerov s premerom, manjšim od 5 mm) iz industrijskih plastičnih peletov, sintetičnega tekstila, cestnih oznak in obrabe pnevmatik. 

Večina plastike, ki se danes uporablja, je čista ali primarna plastika, izdelana iz surove nafte ali plina. Svetovna proizvodnja plastike iz reciklirane ali sekundarne plastike se je povečala za več kot štirikrat, in sicer s 6,8 milijonov ton (Mt) leta 2000 na 29,1 Mt leta 2019, vendar je to še vedno le 6 % celotne proizvodnje plastike.

Kaj lahko storimo

Kultura metanja stran (ang. throwaway culture) je praksa, da nekaj zavržemo po enkratni uporabi. Vključuje lahko tudi stvari, ki po nekaj dneh ali tednih uporabe končajo na odlagališčih.  

Naša kultura metanja stran poganja trojno planetarno krizo, s katero se soočamo – ne samo krizo onesnaževanja in odpadkov, ampak tudi krizo podnebnih sprememb ter izgube narave in biotske raznovrstnosti. Kar proizvedemo, prepogosto konča na odlagališčih ali v okolju – neposredno ali zaradi uhajanja in sežiga, je v govoru Združenim narodom dejala okoljevarstvenica Inger Andersen ter predlagala sledeče rešitve. 

Reševanje problema pri izviru 

Trenutno se ukvarjamo z odpadki po njihovem nastanku. To ni pravilno. S prehodom na krožnost moramo odpadke ukiniti pri izvoru. S tem pridobimo številne koristi za ljudi in planet. Če navedemo samo en primer: samo pobude »nič odpadkov« (ang. »zero waste«) pri cementu, aluminiju, jeklu, plastiki in hrani lahko odpravijo skoraj polovico emisij iz proizvodnje blaga, kar je enakovredno zmanjšanju trenutnih emisij iz celotnega prometa na nič. 

Odpadki kot dragocen vir 

Vire, kot so plemenite kovine, minerali in drugi materiali, dobesedno mečemo stran. Manj kot odstotek materiala, uporabljenega za izdelavo oblačil, se reciklira v nova oblačila. To vsako leto predstavlja izgubo materialov v vrednosti več kot 100 milijard ameriških dolarjev. Medtem se letno izgubi 95 odstotkov materialne vrednosti plastične embalaže, tj. do 120 milijard ameriških dolarjev. 

To je treba ozavestiti, še preden sploh začnemo razmišljati o številnih potencialnih delovnih mestih, ki bi jih lahko ustvarili v industriji ponovne uporabe in recikliranja. 

Dogovor o onesnaževanju s plastiko 

Medvladni pogajalski odbor oblikuje dogovor o onesnaževanju s plastiko, ki mora biti sklenjen do leta 2024. Koristi tega dogovora bi lahko bile izjemne in bi se pokazale v čistejših oceanih in vodnih poteh; v nižjih emisijah toplogrednih plinov in v milijonih novih delovnih mest.   

Pravica do popravila

Popravila so dražja od nakupa novega izdelka ali nadgradnje, zato ni presenetljivo, da se pokvarjene naprave pogosto zavrže in postanejo e-odpadki, še preden prenehajo delovati.

Kot poroča Earth911, je nezadovoljstvo s tako vprašljivimi praksami naraslo do te mere, da politiki in celo nekatera podjetja ne morejo prezreti negodovanja potrošnikov. V zadnjem desetletju se je začelo krepiti rastoče gibanje, ki zagovarja pravico posameznika do popravila, in pridobilo veliko podpore. Zagovorniki trdijo, da bi moralo biti potrošnikom omogočeno, da popravijo stvari, ki so jih kupili. S tem bi lahko prihranili 40 milijard dolarjev na leto.

Nedavna globalna raziskava uporabnikov prenosnih in namiznih računalnikov je pokazala, da do 67 % udeležencev ni bilo seznanjenih s potencialno pravico do popravila izdelkov. Čeprav je zavedanje ljudi o samem konceptu presenetljivo omejeno, je raziskava Consumer Reports pokazala, da bi več kot 80 % odraslih Američanov dalo prednost zakonodaji o pravici do popravila.

Podaljšanje življenjske dobe elektronskih naprav s popravilom in ponovno uporabo lahko znatno zmanjša ogljični odtis, povezan z njihovo proizvodnjo. Podaljšanje življenjske dobe elektronskih naprav za od 50 % do 100 % lahko pomaga zmanjšati polovico skupnih emisij toplogrednih plinov, povezanih z rudarjenjem mineralov, proizvodnjo in logistiko dobavne verige.