Oddaja Intelekta na Radiu Slovenija, ki žali človeški intelekt

Pred dnevi smo analizirali (ne)uravnoteženost programa RTV Slovenija, ko gre za obravnavo vprašanj o odločanju o življenju in smrti nerojenega otroka. Razmerje časa, ki so ga v zadnjem obdobju namenili zagovornikom splava in zagovornikom življenja je približno 100:1, kar na Radiu Slovenija ocenjujejo kot primerno in uravnoteženo.

Tokrat pa smo se posvetili vsebini oddaje Intelekta, ki je bila tudi povod za pismo koordinatorke Urše Cankar Soares vodilnim na RTV Slovenija, saj je bila v njej izrečenih obilica na predsodkih temelječih vrednotnih sodb, podtikanj, zavajanj in manipulacij, ki potrebujejo svoj odgovor.

V oddaji Intelekta, ki je bila na prvem programu Radia Slovenija predvajana 12. oktobra, je voditeljica Martina Tita Majer gostila dr. Vesno Leskošek in dr. Metko Mencin, profesorici z ljubljanske Fakultete za socialno delo in Fakultete za družbene vede.

Že sam govor o realnosti splava je za njegove zagovornike nesprejemljiv

»Pravica o svobodnem odločanju o rojstvu otrok se postavlja pod vprašaj,« je uvodni stavek v oddajo, kjer so kot faktorji tveganja takoj zatem predstavljeni Pohod za življenje, molitve pred porodnišnico in udeležba predstavnikov vlade na demografskem vrhu na Madžarskem.

Voditeljica tako problematizira že pogovor o enem največjih evropskih izzivov – demografski zimi – in ozaveščanje o negativnih posledicah splava, ter izražanje mnenja, ki splavu nasprotuje. O kakšni prepovedi zaenkrat sploh ni bilo govora.

Očitno sogovornici skrbi, da bi se javnost, če bi se zavedala dejanskih škodljivih posledic splava morda začela resno pogovarjati o njegovi prepovedi, zato z nostalgijo omenjata čas, ko Katoliška cerkev v javnosti ni mogla javno nasprotovati splavu in opozarjata pred odpravljanjem dediščine socializma, »ki se ga je imenovalo totalitarni režim.«

Pojavljanje organizacij, ki opozarjajo na pravico nerojenega človeka do življenja in celo zavodi, ki »eksplicitno nagovarja ženske, naj uporabljajo naravno kontracepcijo, ker ta edina ne ogroža pravice zarodka do življenja,« gostji oddaje razumeta kot napad na pravice žensk in zagovornikom življenja celo odrekata pravico do javnega zagovarjanja svojih stališč. »Predvsem se mi zdi problematično, da očitno naslavljajo mlade ženske,« opozori ena izmed sogovornic.

Ko že govorimo o manipulacijah …

Voditeljica tudi opozori tudi na »zavajanja in netočne informacije, ki se pojavljajo v javnosti. Na pohodu za življenje smo lahko slišali, da gre pri abortusu za umore nerojenih otrok, ki umrejo nasilne smrti.«

A abortus je po definiciji postopek, ki se konča s smrtjo nerojenega otroka, človeka. Prav namerna povzročitev smrti človeka pa je po definiciji umor. Glede na to, da kirurški splavi potekajo tako, da ginekolog s kleščami trga ude nerojenemu otroku, ki takrat že čuti bolečino, ali pa ga iz maternice izsesa, bi tudi oznako, da gre za nasilno smrt, težko postavili pod vprašaj. Potek postopka abortusa v praksi si lahko ogledate v spodnjih videoposnetkih.

https://youtu.be/5THDmys8z30

https://youtu.be/jgw4X7Dw_3k

A gostji nadaljujeta: »Tudi film, ki so ga predvajali na frančiškanski cerkvi je naredil nekaj podobnega [zavajanje javnosti].  Film se je končal  s fotografijo noseče ženske in napisom »za življenje«. To implicira, da se abortusi izvajajo tudi v visoki nosečnosti, kar seveda ne drži.«



A kar ne drži je v resnici dejstvo, da se v Sloveniji splavi v pozni nosečnosti ne opravljajo. Med 17. in 28. tednom jih je bilo leta 2019 po podatkih NIJZ opravljenih 62, med 11. in 17. tednom pa 198. Pri dodatnih 62 ni znano, pri kateri gestacijski dobi so bili opravljeni, lahko pa sklepamo, da jih je vsaj nekaj, če ne večina, tudi po 28. tednu, saj za te ni uradnega podatka, vendar se tudi v Sloveniji opravljajo.

Gostji imata težave že z osnovnimi definicijami. Ko opozarjata, da je meja 6. tednov, ki jo je nedavno sprejel Teksas, prenizka, slišimo »Tukaj je razlika med embriom in kdaj se embrio spremeni v živo bitje,«  s čimer je jasno nakazano, da embrio torej ni živo bitje, kar je znova velika netočnost. Kasneje se sicer popravita, da zarodek še ni pravni subjekt pred rojstvom, a znova pozabita povedati, da pa ima določen pravni status in določene pravice. »Človeško življenje nastane takrat, pravzaprav, človeško bitje je nosilec pravic z rojstvom, ne more pa biti nosilec pravic prej, ker ne obstaja kot samostojen in neodvisen subjekt.«



Zavajanje tako pripišeta zagovornikom življenja in organizatorjem Pohoda za življenje, češ, da uporabljajo zavajajoč besednjak, »potem pa izgleda, da se ljudje, ki se borimo za pravico do abortusa borimo proti univerzalnim humanim pravicam do življenja. […] Rada bi opozorila na manipulativnost gesla za življenje, ki ga uporabljajo nasprotniki abortusa. Prav zaradi tega smo zagovorniki abortusa zagovorniki življenja.«

Trditev, da naj bi bili zagovorniki končanja življenja nerojenih otrok pravzaprav zagovorniki življenja, utemelji z dejstvom, da bi sicer bilo še bistveno več žrtev v nelegalnih splavih. A znova gre za netočne podatke. Za Slovenijo podatkov žal ni, zato pa lahko primerjamo podatke v ZDA. Že pred letom 1970 je številka žensk, ki so umrle zaradi ilegalnega splava, padla pod 200. Leta 1972, leto pred uzakonitvijo legalnega splava v celotnih ZDA, je zaradi ilegalnega splava umrlo 39 žensk, zaradi legalnega pa 24, leto kasneje zaradi ilegalnega splava 19, zaradi legalnega pa 25.

Že takrat pa tudi ilegalnih splavov ženske niso opravljale z obešalniki, kot se pogosto prikazuje pri demonizaciji prepovedi splava, ampak so le te opravljali usposobljeni zdravniki. Drži, da je  po legalizaciji splava umrl manjši delež žensk, ki so splavile, a ker je bilo teh toliko več, je število smrti v prvih letih po legalizaciji ostalo podobno tistim pred njo, šele kasneje se je tudi to število zmanjšalo zaradi napredka medicine.

Problematizacije vsega po spisku, od ugovora vesti do odločitve ženske, da ostane doma

Sogovornici v imenu svobode ženske, da konča življenje lastnega otroka v maternici, problematizirata svoboščino zdravnika, da uveljavlja ugovor vesti, v kolikor je končanje življenja v nasprotju z njegovo vestjo. Nezmožnost opravljanja splava in odgovornost za otroka označita za zasužnjenje žensk, vlogo matere samohranilke pa primerjata s časi 19. stoletja, ko je bilo vprašanje zaničevanja in revščine mater samohranilk resnično problematično. Mehanizme in organizacije, ki ženskam danes pomagajo dostojno živeti in skrbeti za otroka oz. poskrbijo, da dobi ustrezne posvojitelje pa označita kar za »industrijo posvojitev in industrijo upravljanja s temi novorojenimi otroki.«

Da matere samohranilke ne bi zaradi dela bile veliko odsotne od otrok, predlagajo, da se jih znebijo kar v nosečnosti Že samo možnost, da se lahko mati odloči in svobodno sprejme odločitev, da bo ostala doma z družino, pa sogovornici  v oddaji Intelekta označita za suženjstvo in kratkovidno odločitev, saj bo imela ta ženska nižjo pokojnino. Dejstvo, da bo skrbela za to, da bo kdo sploh delal za to pokojnino, pa seveda povsem spregledata.

Za kom stoji kapital?

Zagovornike življenja označita za podprte s strani kapitala, ki delujejo v interesu kapitala, zaradi česar so tudi tako organizirani. Pri tem izpostavita, da so v desetih letih od leta 2009 do leta 2018 skupine, ki delujejo proti splavu, teoriji spola in gejevskim porokam v celotni Evropi glede na poročilo evropskega parlamentarnega foruma za spolne in reproduktivne pravice zbrale 700 milijonov dolarjev sredstev. V zadnjih letih nekoliko več, leta 2018 konkretno 96 milijonov.

A ko govori o 96 milijonih za vsa gibanja na več področjih (splav, zakonska zveza, teorija spola), pozabi povedati, da je letni proračun zgolj največjega ponudnika splavov Planned Parenthood 1,64 milijarde dolarjev, od tega glede na lastno poročilo za leto 2019, zgolj za promocijo in lobiranje 237,3 milijona dolarjev. Pa Planned Parenthood še zdaleč ni edini promotor ali lobist za splav.

Iniciative, kot je denimo Pohod za življenje, pa temeljijo v celoti na prostovoljski bazi, material za svoje aktivnosti pa financirajo zgolj s prostovoljnimi prispevki posameznikov. Točne številke javnosti sicer niso znane, vendar gre po neuradnih podatkih za od nekaj sto do največ nekaj tisoč evrov.