Dijakinja o romanu Ime mi je Damjan: So 22.000 izvodov srednješolcem razdelili zaradi njegove kakovosti ali le na podlagi ideologije?

Pred časom smo v Domovini objavili prispevek o globalistični ideologiji v otroški in mladinski literaturi. Avtorici Dragica Motik iz Društva katoliških pedagogov Slovenije in Matija Grgat iz Hrvaškega katoliškega društva pedagogov sta med drugim opozorili tudi na slovenski roman Ime mi je Damjan, ki je »prvi transspolni roman v slovenščini«. Na spletnem portalu Narod.hr pa so zdaj objavili tudi mnenje slovenske dijakinje, ki se sprašuje, ali z omenjeno knjigo raste bralec ali propaganda.

Knjiga Ime mi je Damjan je bila namreč v okviru projekta Rastem s knjigo izbrana kot knjiga, primerna za šolsko branje. Uvrščena je bila na seznam Zlata hruška za otroško književnost, njena avtorica Suzana Tratnik pa je prejela tudi nagrado Prešernovega sklada, a ne za omenjeno delo. Izid romana, ki je namenjen učencem osnovne šole in mlajšim dijakom srednje šole, je sofinancirala Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Razuzdano vedenje kot nekaj samoumevnega

»Sem učenka in sprašujem se: Ali pri tem projektu raste bralec ali določena propaganda?« v svojem zapisu o knjigi, ki je del projekta Rastem s knjigo, navaja dijakinja. Roman skozi lik 19-letnega Damjana govori o težkih družinskih odnosih, iskanju smisla življenja in »vprašanju spola«. »Kljub pomembnosti in aktualnosti teh tem je način njihove predstavitve problematičen – Damjanovo vedenje je razuzdano, vendar je prikazano kot nekaj samoumevnega ali celo opravičljivega,« piše.

Nadaljuje: »Skoraj na vsaki strani izvemo, da je bil pijan, opit, nalit ali pod gasom, kot da je alkohol že del njegove osebnosti. Iz tega izhaja večina dogajanja: sebi in svojemu bodočemu dekletu Neli reže žile, spi s starejšo žensko, pretepe svojega najboljšega prijatelja in ga pusti samega na železniški postaji. Le redko obžaluje svoje nasilno vedenje in ga opravičuje z občutkom ogroženosti (počuti se napadenega, čeprav pogosto ni). Želi biti razumljen, vendar je izjemno egocentričen in posmehljiv celo do ljudi s podobnimi izkušnjami, vključno z lezbijkami, s katerimi se na neki način poistoveti. Želi pripadati, vendar v svoje odnose ni pripravljen vlagati truda (ti so tako kot večina stvari v njegovem svetu videti 'nesmiselni'). Poleg tega sta takšen način razmišljanja in vedenja predstavljena kot nekaj povsem normalnega.«

»Kljub pomembnosti in aktualnosti tem je način njihove predstavitve problematičen.«

Neprimeren slog za književnost, ki ima umetniško vrednost

Dijakinja predvideva, da je bil avtoričin cilj spodbuditi razumevanje do pripadnikov skupnosti LGBT, a meni, »da je učinek na bralce pogosto prav nasproten – zaradi nekritičnega opisovanja in grobega sloga roman pušča vtis, da je napisan iz čiste jeze in besa«. Jezik je, kot pravi, izjemno vulgaren, kletvice so dodane skoraj na silo.

»Takšen slog se mi ne zdi primeren za književnost, ki ima umetniško vrednost. Poleg tega avtorica skozi celotno zgodbo vsiljuje svoje mnenje in moralizira, namesto da bi pustila, da dogodki govorijo sami zase, ter bralcu prepustila prostor za razmislek in samorefleksijo. Vzrok Damjanovega vedenja, zaznamovanega z nasiljem, je spolna zloraba s strani njegovega očeta. Čeprav je ta travma ključnega pomena, se avtorica te teme dotakne le mimogrede. Zaradi grobega sloga in Damjanovega mučnega pogleda na svet lahko povprečen bralec to zlahka spregleda.«

Meni, da bi spolna zloraba lahko bila rdeča nit, ki bi pojasnila izvor Damjanovih težav in vedenja ter bralce spodbudila k razumevanju. »Namesto tega avtorica to temo ignorira in se osredotoči na prikaz kopice težav v njegovih odnosih, ki bralca utrujajo, namesto da bi ga ganile. Zaradi tega je dojemanje glavnega lika še bolj površno.«

22.000 izvodov knjige razdelili dijakom

»Avtorica Damjanove težave in travme prikazuje kot posledico spolne identitete, čeprav so njihovi vzroki globlji in širši. Dodatno zmedo lahko povzroči tudi opomba, da gre za prvi transspolni roman v slovenskem jeziku. Roman tako pri bralcu pušča poenostavljen vtis, da so težave, s katerimi se sooča glavni junak, posledica tega, da se je rodil v spolu, ki ne ustreza njegovi spolni identiteti.

Damjan večkrat pove, da mu je mar za vse, da se mu zdi nesmiselno vlagati v odnose, ko postanejo težki, ter da zaradi slabih izkušenj iz preteklosti ni pripravljen sprejeti nobene pomoči. Bralec, ki se poistoveti z Damjanovo otopelostjo in izgubljenostjo, lahko iz knjige odnese prepričanje, da se ni vredno truditi niti iskati pomoči oziroma da ni druge rešitve, kot da se zateče k drugi identiteti. Književnost, namenjena mladim, si ne bi smela dovoliti posredovanja takšnega sporočila.«

»Bralec, ki se poistoveti z Damjanovo otopelostjo in izgubljenostjo, lahko iz knjige odnese prepričanje, da se ni vredno truditi niti iskati pomoči oziroma da ni druge rešitve, kot da se zateče k drugi identiteti.«

Zato se ji zdi sporno, da so leta 2014 v okviru projekta Rastem s knjigo dijakom prvih letnikov srednjih šol razdelili 22.000 izvodov te knjige. »Večina dijakov v tej starosti še nima dovolj izoblikovanega pogleda na svet, trdnosti in čustvene zrelosti, ki jo zahteva branje takšnega romana s takšno tematiko in slogom. Tudi leta 2019 so za projekt Rastem s knjigo izbrali še eno delo iste avtorice z naslovom Noben glas, ki obravnava tematiko LGBTQ. To me vodi do vprašanja: Ali sta bili ti dve književni deli izbrani zaradi svoje kakovosti ali zgolj zaradi družbenih stališč, ki jih predstavljata? Ali s tem projektom raste bralec ali pa gre zgolj za točno določeno propagando?«