Nauki merjenja moči med Levico in Golobom, kjer nihče noče prevzeti odgovornosti, kratko pa potegnejo otroci in družine

Peter Merše
Fotomontaža: Domovina

»Ali si država res ne more privoščiti uskladitve javnih transferjev z inflacijo? Ali res ob tem, ko naslavljamo vse ostale probleme, res ne moremo drugače, kot da rešitve prelagamo na druge ranljive skupine?« Tako se glasi eno izmed ponedeljkovih poslanskih vprašanj premierju Robertu Golobu, ki pa ne prihaja iz opozicije, kot bi kdo zmotno mislil, pač pa ga je premierju zastavil poslanec koalicijske Levice, Milan Jakopovič.

Vprašanje je sicer vsebinsko na mestu, njegova ironija pa je to, da je predlog neusklajevanja socialnih transferjev na vlado prinesel prav minister za delo Luka Mesec, do nedavnega koordinator prav stranke, iz katere prihaja Jakopovič in ki se vsaj deklarativno zavzema za najšibkejše, torej prav tiste, katerih transferji se ne bodo usklajevali z inflacijo.

Lahkotnost prekladanja milijonov in milijard

Zanimiva je lahkotnost besed, s katerimi poslanci Levice operirajo v parlamentu, ko predlagajo, »da se teh 50 milijonov poišče nekje drugje, nekje, kjer ne bodo imeli tako velikega vpliva na stisko ljudi,« in trčenje z realnostjo, ko so nato ministri taiste stranke, ki so v parlamentu uporabljali podobne argumente, soočeni z realnostjo vladanja, ko je treba nekako sestaviti prihodke in odhodke proračuna. Še dobro, da jih pri tem drži fiskalno pravilo, sicer bi verjetno javnofinančna luknja eksplodirala še bolj, kot je že.

Slovenijo so avgusta pač prizadele poplave in vlada mora najti sredstva za obnovo. Pri tem je seveda več kot zanimivo spremljati, kako hitro se praktično vsak mesec škoda poveča za nekaj milijard, kako slabo je zastavljen nadzor nad tem, kako se bo zbrani denar porabljal in kako počasi in neučinkovito prihaja do ljudi, od katerih mnogi obupujejo, ker jim pristojni ne sporočijo niti, ali se bodo v svoje hiše lahko vrnili in jih je sploh smiselno obnavljati.

Vlada prihodnje leto za obnovo potrebuje dobro milijardo in finančni minister je svojim kolegom ukazal, naj porabo svojih ministrstev zmanjšajo za štiri odstotke. Pri tem gre priznati, da se je Luka Mesec znašel v nekoliko nezavidljivem položaju, saj upravlja največji »budžet,« ki pa je v veliki meri razporejen z zakonsko urejenimi pravicami.

A ne glede na to, bi lahko vsaj del rezerv najprej poiskal v delovanju ministrstva samega, pri manj bistvenih službah, kot je denimo urad za enake možnosti, študijah, kot so tiste, za katere se je pred leti zapravilo 70 milijonov za preučevanje reševanja problematike domov starejših, in razpisih za sofinanciranje projektov, danimo s področja enakosti žensk, katerih rezultat je običajno kakšna butasta plakatna akcija, kot je bila pred dvema letoma denimo tista z materinim in očetovim znamenjem.

Minister Mesec seveda ne bo varčeval pri ničemer od naštetega, pač pa je edino varčevanje njegovega ministrstva na področju neusklajevanja socialnih transferjev.

Na videz majhen znesek, ki lahko močno udari

V praksi to pomeni, da bodo prejemniki sicer prejeli enak znesek, a si bodo zaradi inflacije lahko zanj kupili manj. Še večji problem je, da se ne bodo usklajevali niti cenzusi, kar pomeni, da mnogi transferjev niti ne bodo dobili.

Če se je nekomu denimo v letošnjem letu plača dvignila za štiri odstotke, inflacija pa je znašala osem odstotkov, je realno njegova plača štiri odstotke nižja, saj si lahko kupi za štiri odstotke manj dobrin. Kljub temu pa bo morda izpadel kot prejemnik transferjev, saj je znesek, ki ga prejema, višji, kar pomeni, da lahko izpade iz cenzusov, ki se niso uskladili z inflacijo in denarja sploh ne dobi, čeprav je dejansko letos revnejši kot lani.

Denar za »močne« skupine je, za »šibke« pač ne

Luka Mesec nas nauči še ene politične lekcije. Medtem ko socialnih transferjev ne bi usklajeval z inflacijo, čeprav jih po zakonu mora, je, v celoti, z inflacijo uskladil pokojnine, čeprav govorimo o približno desetkrat večjem znesku. Če bi denimo pokojnine, ki jih sicer tudi po zakonu mora uskladiti, namesto dobrih osem, uskladil za dobrih sedem odstotkov, bi v enakem odstotku lahko uskladil tudi socialne transferje.

Upokojenci, ki se redno udeležujejo volitev, so vse večja demografska skupina, imajo močne zastopnike in se, kot že z osmim protestom kaže Pavel Rupar, na njih gradi politični kapital.

Upokojenci, ki se redno udeležujejo volitev, so vse večja demografska skupina, imajo močne zastopnike in se, kot že z osmim protestom kaže Pavel Rupar, na njih gradi politični kapital. So dovolj močan ključ do oblasti, da se jih ne sme spregledati. Na drugi strani so prejemniki transferjev v veliki meri družine in mladi, ki jih je številčno manj in v manjšem deležu volijo, tisti pod osemnajst pa volilne pravice tako in tako nimajo. Politično gledano tako nosijo bistveno manjšo težo in zato potegnejo »ta kratko«. Govorjenje o medgeneracijski solidarnosti gor ali dol, na koncu štejejo glasovi. Te lekcije se od Mesca že učijo drugi ministri, šolski tako napoveduje varčevanje pri vrtcih za drugega otroka.

Levica vs. Golob: Kdo je večji demagog

Da je morda Mesec usklajevanje socialnih transferjev, ker gre za čustveno temo, načrtno umaknil, da bi ga pripeljal skozi zadnja vrata nazaj v parlamentu, je ugotovil premier Golob, ki je tako poslanca Jakopoviča, ki je to skušal izvesti, kot ministra Mesca, za katerega dvomi, da s poslanskim kolegom ni dogovorjen, ostro okaral ter jasno povedal, da je predlog podal minister Mesec, da se v delo ministrstev ne vtika, mu gre pa na živce, ker ga kot premierja »tunkajo«, ko gre za negativne novice, ministri pa se veselo hvalijo, tudi v primeru Mesca, ko gre za pozitivne novice, denimo uskladitev pokojnin.

A če je njegova jeza delno upravičena, ker skuša Levica nanj prevaliti negativne posledice svojih odločitev in mimo dogovorov izsiliti svojo agendo, se nato povsem demagoško obnaša sam.

Jezen in več kot očitno nepripravljen, kot poroča Bojan Požar, ker je bil cel vikend v Gardalandu, nato premier sam demagoško obljubi, da bodo pa teh nekaj deset milijonov že našli drugje. Navrže davek na sladke pijače in žganje ter dvig trošarin na tobak, o čemer pred tem menda sploh ni bilo govora, napove boljši nadzor nad koriščenjem sociale (kot že vsi pred njim). Nato hkrati pove, da bodo socialne podpore ostale enake (torej se ne bodo usklajevale?) ter da bo že nekje našel denar za usklajevanje. Še več, celo Mesca, ki za razliko od premierja nima nadzora nad spremembami obdavčitev, obtoži, da tega ni zmogel narediti.

Na koncu levici vedno zmanjka tujega denarja, tokrat žal vašega

Po svoje banalen zaplet v koaliciji nam tako nudi več političnih naukov, ki so tako prozorni, da jih razumejo tudi popolni nepoznavalci politike:

  1. Levica v parlamentu in opoziciji glasno rohni in opozarja na najšibkejše, ko pa je dejansko v vladi, za krmilom, so prav ti prva kolateralna škoda pomanjkanja proračunskega denarja. Seveda ne bodo varčevali pri »svojih« kadrih in »svojih« nevladnikih.
  2. Ko so že primorani varčevati, in to počnejo pri najšibkejših, za to nikakor ne želijo prevzeti nobene odgovornosti. Kaj bo v praksi to pomenilo za proračune slovenskih družin, ni pomembno.
  3. Leve vlade, še posebej pa Robert Golob, nimajo nikakršnega občutka, kako delujejo davki, davčno okolje, državna poraba in stabilnost. Namesto tega povsem prosto opletajo z različnimi novimi davki, kot da je denar ljudi kostanj, ki raste na drevesih in ga je zgolj treba pobrati.
  4. Robert Golob ves čas nekaj na pamet obljublja, večine tega pa se na koncu ne uresniči ali sploh ni uresničljiva, zato je vse njegove obljube treba jemati še kako z rezervo, še posebej, če so v prid ljudstvu. 
  5. Politična moč je pri deljenju vladnih bonbonov še kako pomembna. Disciplinirana in velika volilna baza je posledično vedno na boljšem, razen če se pusti žejna peljati čez vodo, mojster česar je dolga leta bila stranka Desus. Najkrajšo vedno potegnejo otroci, ki volilne pravice sploh nimajo.
  6. Na koncu, kot je že pred desetletji povedala Margaret Thatcher, levičarjem naposled vedno zmanjka tujega denarja. Žal, gre tokrat spet za našega. Mojega, tvojega, vašega.

No, morda pa se, kot ocenjuje vodja opozicije, v tem demagoškem spopadu kaže tudi vse bolj očiten razpad aktualne koalicije. Pri tem gre sicer poudariti, da je malo verjetno, da bi v kratkem imeli predčasne volitve, kot tudi, da bi v tej sestavi parlamenta zavladal Janez Janša. Je pa možna, celo verjetna rekonstrukcija vlade, ki lahko pomete tudi pri njenem samem vrhu.

Izbrano za naročnike
Ne razburja le Slavoj Žižek. Akademska levica na Zahodu upravičuje terorizem pod pretvezo dekolonizacije
Domovina 119: Zakaj levičarji norijo, če moški klečijo
Glede sprememb imenovanja sodnikov kritična tako stroka kot opozicija. NSi zagotavlja potrebne glasove za nadaljevanje postopka
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Predlog Šutarjevega zakona naj bi v parlamentarni obravnavi še dopolnjevali in popravljali
  • 06. 11. 2025
Do prihodnjega tedna bo Golob pripravil osnutek koalicijske pogodbe
  • 01. 04. 2026
Diktatura (pod)povprečnežev
  • 13. 10. 2025