"Naše poslanstvo je tudi to, da kristjani aktivno sodelujemo pri izgrajevanju demokratične družbe"

V prvem delu intervjuja z novim evangeličanskim škofom Leonom Novakom smo govorili o evangeličanski skupnosti, delu škofa ter razmerah na področju vere v Sloveniji in svetu.

Evangeličanska Cerkev AV v RS je sicer druga največja krščanska Cerkev na ozemlju Republike Slovenije. Nauk Evangeličanske Cerkve AV v RS temelji predvsem na Svetem Pismu Stare in Nove zaveze – Bibliji, kakor tudi na Veroizpovednih spisih, katere vsebujejo edino pravo razlago le-tega. Evangeličani se imenujejo po evangelijih – prvih 4 knjigah Nove zaveze, kot radostnega oznanila našega Gospoda Jezusa Kristusa.

Danes je videti, da niso več problem toliko razlike med krščanskimi Cerkvami kot pa je problem veliko število ljudi, ki se od Cerkve (katerekoli) distancirajo?

Mi vsi verujemo v enega Boga, priznavamo krst, imamo isto Sveto pismo, ki nas uči, da se moramo ljubiti in spoštovati in to mora biti del našega delovanja in sožitja. Tukaj v Prekmurju imamo zelo lepo in dolgo tradicijo ekumenskega sožitja. Znano je, da so se že leta 1910 na skupnem sprehodu po Murski Soboti dobili katoliški dekan, judovski rabin in evangeličanski duhovnik. Skupaj so se sprehajali po mestu, se pogovarjali in na ta način tudi meščanom pokazali, da če se mi spoštujemo in pogovarjamo, tudi vi tako delajte. To je obrodilo bogate sadove in imamo res lepo sožitje in medsebojno spoštovanje med vsemi verskimi skupnostmi. Zavedajmo se, da si moramo tudi mi, naša generacija, prizadevati, da bo tako ostalo še naprej.

Katoliško Cerkev že leta pretresajo poročila o spolnih zlorabah in o pometanju le teh pod preprogo. Kakšno je stanje glede tega v Evangeličanski Cerkvi in kako se ta sooča s tem?

V Evangeličanski Cerkvi je spolnih prestopkov manj. Nisem niti zasledil nekih poročil o spolnih zlorabah v njej. Verjetno tudi zaradi tega, ker so evangeličanski duhovniki in duhovnice poročeni in imajo večinoma lastne otroke. Glede tega je bil morda tudi malo večji in bolj strog nadzor, kar se tiče dela z otroki in mladimi.

Gotovo ste zasledili, da se tudi v Katoliški Cerkvi dogajajo premiki in razprave s katerimi je Luter pometel že pred 500 leti, na temo celibata in večje vloge žensk v Cerkvi. Nam lahko poveste kakšne izkušnje oz. priporočila na to temo?

Vsaka Cerkev se srečuje z določeno specifično tematiko oz. problemom, ki ga mora rešiti in po moje bo Rimokatoliška cerkev tudi te stvari rešila na dober način in glede na svojo tradicijo in prepričanje, pa tudi javno mnenje svojih vernikov. Pomembno je, da se kot Katoliška Cerkev zavedajo tudi svojega pomena, ki ga imajo v tem svetu, in dejanj, ki imajo širši, tudi družbeno politični vpliv.

Katoliška Cerkev ima svojo tradicijo in svoje kanonsko pravne okvire znotraj katerih se giblje in dajati nasvete od zunaj je gotovo težko. Vse te spremembe morajo biti najprej notranji proces, to mora najprej zrasti v ljudeh, verniki se morajo najprej s tem identificirati, to mora postati del njih, del njihovega prepričanja. Sprememba mora priti najprej od spodaj navzgor.

Po eni strani je naše poslanstvo tudi to, da kot kristjani aktivno sodelujemo pri izgrajevanju demokratične družbe, na drugi strani pa se seveda moramo tudi kritično odzvati tam, kjer stvari niso po nauku Svetega pisma

Katoličani imamo v Sloveniji, pa tudi po svetu, pogosto skušnjavo, da svojo vero živimo politično oz. da svoje politično udejstvovanje utemeljujemo na veri … Vera je tako včasih tudi politično zlorabljena. Kako je s tem v protestantski Cerkvi?

Vsak vernik ima tudi pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz demokratične ureditve neke družbe. Glede na politiko in usmeritev neke stranke se vsak vernik samostojno odloči, katero bo podprl.

Po eni strani je naše poslanstvo tudi to, da kot kristjani aktivno sodelujemo pri izgrajevanju demokratične družbe, na drugi strani pa se seveda moramo tudi kritično odzvati tam, kjer stvari niso po nauku Svetega pisma in se ne razvijajo v pravo smer. Nekateri se bolj aktivno vključujejo v politično delovanje, tudi kot cerkveni predstavniki, sicer pa imamo pri nas v Slovenski evangeličanski cerkvi načelo, da duhovniki niso politično aktivni, da niso vključeni v nobeno stranko in da tudi svojega prepričanja med verniki ne propagirajo ter da v času volitev ne dajejo nobenih »političnih« priporočil vernikom.

Ena od trenutno precej aktualnih tem, ki je tudi pogosto politično zlorabljena, je migrantska kriza. Kakšno je stališče Evangeličanske cerkve do te teme?

Že v prejšnji migrantski krizi smo dobro sodelovale vse krščanske skupnosti, tako rimo-katoliška preko Karitasa kot evangeličanska preko Eho podpornice, pa tudi ostale verske skupnosti so se aktivno vključile in pomagale. Mnenja smo, da je vsak človek, ki je v stiski potreben naše pozornosti in pomoči. K temu nas zavezuje ljubezen Jezusa Kristusa in njegova zapoved, da se ljubimo med seboj.

Seveda, pa moramo tudi poskušati, kot neka demokratična družba vplivati na to, da bodo življenjske razmere v domovini migrantov človeka dostojne, da bodo imeli neko prihodnost zase in za svoje otroke, tako glede izobraževanja, delovnega mesta, demokratičnih načel … v tistem trenutku bo tudi pritisk migrantov na zahodne države manjši.

Nekaj pa jih bo vedno ostalo, tudi Slovenci smo bili nenazadnje velikokrat migranti, že od Trubarja naprej, tako gospodarski kot politični. Seveda je migracija pri ljudeh, ki ne poznajo našega jezika, kulture, etičnih vrednost, vere … bolj problematična, vendar pa še vedno velja, da je vsak človek ustvarjen po Božji podobi in mora biti v skladu s tem obravnavan spoštljivo, pozorno in z ljubeznijo.

Slovenski narod je še vedno zelo ranjen in predvsem zelo razdeljen. Tako zaradi dogodkov med in po drugi svetovni vojni kot zaradi bolj sodobnih problemov. Kje vi, kot morda ne neposredno vpleteni v ta boj, vidite pot, da bi končno prišlo do sprave?

Za spravo sta vedno potrebna dva. Tista dva, ki sta v sporu. Biti mora torej obojestranska pripravljenost. Pripravljenost, da se priznajo lastne napake in pripravljenost, da se odpustijo napake drugega. Takrat pride do sprave in pomiritve. In to je edina možnost, da se lahko družba enotno razvija naprej kot skupnost, ki je homogena in si želi dobre bodočnosti za prihodnje generacije.

Kot sem že omenil, tukaj v Pomurju imamo to dolgoletno tradicijo. Čeprav živimo na versko, narodnostno in jezikovno mešanem območju, je bilo tukaj vedno prisotno medsebojno spoštovanje, mir, ni bilo nobenih velikih ekscesov, sovražnosti, pobijanj … to bi si morda lahko tudi ostali del Slovenije vzel za vzor.

Torej bi morda lahko uvedli, da bi se vsak petek popoldne po glavnem mestu skupaj sprehajala in se pogovarjala nadškof Katoliške cerkve v Sloveniji in predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije, da bi ljudem pokazala, da bi bil čas za novo prihodnost …?

Ja, saj. Besedam morajo slediti konkretna dejanja. Za govorniškim pultom ali pa v obliki nekih izjav se da vse povedati ali napisati, ampak slediti morajo tudi dejanja. Sprava pa zaživi, ko pride do medsebojnega srečanja in odpuščanja. In do skupne želje nadaljevati sožitje v dobrobit vseh ljudi.

Na Zahodu, pa tudi pri nas, v družbo vse bolj vdirajo tako imenovane ideologije spola, ki spol označujejo za družbeni konstrukt in poudarjajo, da je spolov več in da si ga lahko ljudje izberejo sami. Kako gledate na širjenje tovrstnih ideologij v Evangeličanski Cerkvi? 

Evangeličanska Cerkev se drži svetopisemskega nauka. Tam je zapisano, da je Bog ustvaril človeka kot moža in ženo. To se pravi, da imamo dva spola in to prepričanje se je ohranilo skozi celotno svetopisemsko zgodovino. Mislimo, da moramo kot Cerkev ostati zvesti temu prepričanju in pa sporočilu, ki nam ga daje Bog po svoji besedi, ne glede na trende, ki se pojavljajo v družbi.

Vedno so se in vedno se bodo pojavljali različni trendi, različne ideologije, gibanja, filozofije … že v Jezusovem času je bilo tako, tudi v času prve krščanske skupnosti, in tudi danes ter v bodoče bo tako. Cerkev pa ima nalogo, da ostane zvesta sporočilu Svetega pisma in da to sporočilo tudi oznanja in za njim trdno stoji.

Splav se nam zdi zadnja rešitev, ko gre za življenje matere, sicer pa smo mnenja, da je vsako živo bitje (in njegovo življenje se začne ob spočetju!) vredno življenja in da nimamo pravice, da bi človekovo življenje na ta način umetno prekinili.

Kako gledate na vsakoletno molitveno akcijo pred ljubljansko porodnišnico ter odnos levo-liberalne družbe do tega početja?

Splav se nam zdi zadnja rešitev, ko gre za življenje matere, sicer pa smo mnenja, da je vsako živo bitje (in njegovo življenje se začne ob spočetju!) vredno življenja in da nimamo pravice, da bi človekovo življenje na ta način umetno prekinili.

Molitev je v bistvu naša komunikacija z Bogom in preko molitve ga prosimo, naj blagoslovi tiste ljudi, ki se nahajajo v stiski. In po mojem mnenju so mnoge žene, ki se odločajo za splav, v hudi stiski - kajti to je res zadnja možnost, da se odločiš za tako radikalen korak. Zato so potrebne te molitve, pa ne samo molitve, ampak tudi vse druge pomoči. Tako svetovanje kot materialna pomoč.

Letos smo praznovali 100-letnico priključitve Prekmurja matični domovini. Kakšna je bila vloga Evangeličanske cerkve pri tem in kakšen pomen je imela priključitev za protestantizem na slovenskih tleh?

Protestanti so se vedno zavzemali, da bi lahko ljudje v svojem jeziku brali Sveto pismo in da bi lahko svoj jezik uporabljali pri bogoslužju, pa tudi drugače. Tako je bilo s Trubarjem, tudi tukaj v Prekmurju z evangeličanskimi duhovniki, ki so prevedli Novo zavezo v prekmurščino (duhovnik Štefan Küzmič 1771). To je bila osnova za nastanek knjižnega jezika, kajti prekmurščina je knjižni jezik. V njej so bile izdane knjige in prekmurščina se je uporabljala tudi v šolskem sistemu, dokler ni bilo to območje priključeno nazaj matični državi. Takrat je nastal problem dveh jezikov in prekmurščina je bila postavljena na nivo dialekta.

Drugače pa so Prekmurci vedno nekje imeli to željo, biti v skupni domovini, biti del slovenskega naroda. To se je sedaj ob 100-letnici tudi lepo pokazalo z vsemi prireditvami tako v Prekmurju kot v prestolnici. Prizadevati si moramo, da bomo še naprej gojili ljubezen do domovine. Vendar pa ta ne sme biti nacionalistična, ampak mora hkrati spoštovati in sprejemati tudi druge, ki želijo postati novi člani te domovine.

Velik prispevek protestantov, tako krščanstvu kot človeštvu nasploh, je to, da so približali Sveto pismo ljudem in ga spet postavili v srčiko krščanske vere. Kako danes navdušiti povprečnega Slovenca, da odpre Sveto pismo in v njem najde navdih za svoje življenje?

Vsak čas ima nek svoj izziv. V 16. stoletju je bil izziv, da so bili ljudje nepismeni. Bilo jih je potrebno najprej izobraziti, da so se naučili brati in pisati in šele potem so lahko prevode Svetih pisem tudi uporabljali. Danes imamo drug izziv. Vsi beremo in pišemo, imamo pa druga področja, ki nas bolj zanimajo in jim posvečamo svojo pozornost, hkrati pa zanemarjamo našo duhovno in duševno potrebo ter lakoto po Božji besedi.

Če opazujemo našo družbo, opazimo da imamo veliko problemov na področju medsebojnih odnosov, v družinah. Mnenja sem, da branje Božje besede spreminja človeka in če spreminja človeka na pozitivno, potem tudi posledično spreminja družbo na bolje. Prinaša boljše medsebojne človeške odnose, solidarnost, spoštovanje, ljubezen in to potrebuje vsaka družba.

Ena od trenutno perečih tem je tudi ekologija. Kakšen naj bo odnos kristjana do stvarstva?

Bog nas je postavil v ta svet, ki ga je sam ustvaril in na koncu, ko je opazoval svojo stvaritev, je rekel, da je vse zelo dobro. V ta svet nas je postavil kot odgovorne upravitelje in dal nam je vsa naravna bogastva v našo dobrobit, da bi lahko dostojno živeli in se prehranjevali, ne pa v prekomerno in sebično izkoriščanje. Vse te zaklade nam je dal, da bi jih lahko tudi mi predali naprej v enakem ali pa vsaj podobnem stanju. Zato se mi zdi za kristjana zelo pomembno in odgovorno, da spoštuje Božje stvarstvo in da je tudi zaveden ekolog.

Smo pred vrati božiča: vas lahko prosimo za kako misel, ki nam bo pomagala bolj doživeto doživeti rojstvo našega Gospoda.

Simbol adventa so adventni venec in štiri adventne sveče, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje in vsakič, ko prižgemo svečo, zasveti  luč, ki nas spominja na Božjo luč, Jezusa Kristusa, ki prihaja v ta svet. Božič, praznik Kristusovega rojstva, je klic k prenovi našega življenja in prižiganja Jezusove sveče odrešenja. Želel bi si, da bi ta luč ljubezni, sprave, miru in medsebojnega spoštovanja, gorela vsakdan znova v našem srcu in v naši družbi.