Nacionalna RTV že gori?

Osnovna foto: Wikipedia

»Jebeno več nas je k´t njih. Njih je samo ene par. In vemo točno, kateri so!« (Marcel Štefančič). »Sporočilo kolegom RTV Slovenija: uprite se, Večer je z vami« (uredništvo časnika Večer). »Kje ste ostali 2.000 in več zaposleni, novinarji, kamermani, tehniki? Stavkati in bojkotirati oddajo. To je res preveč« (poslanec SAB Marko Bandelli).

Takšnih in podobnih udarnih pozivov k rušenju obstoječih razmerij na nacionalni RTV Slovenija s strani leve medijske, politične, profesorske, aktivistične ... sfere zadnje čase ne manjka. Piko na i je z napovedjo tožbe in bojkota soočenj na RTV Slovenija postavil predvideni prestolonaslednik levice, Robert Golob.

"Ravno ta diskriminacija med nami in Našo deželo jasno pove, da RTV Slovenija nima namena iskati interesa javnosti, ampak interes ene stranke in enega vodje ... naš bojkot RTV-vsebin postavljamo do točke, dokler ne dobimo enakopravnega statusa," je pogojeval v tonu, ki bi ga, če bi prišel iz kakšnih drugih ust, kaj hitro označili za »janšističnega«. Sledilo bi ogorčenje novinarskega društva in aktivov zaradi izvajanja političnega pritiska nad neodvisnostjo in avtonomnostjo javnega servisa.

A časi so drugi, na oblasti pa tisti, ki jih nis(m)o vajeni, in v takšnih časih je skoraj bolj pomembno, kdo kaj reče, kot kaj dejansko reče.

Za soočenja gre!


Čeprav na nacionalno RTV hišo pritiska na način, ki politiku, povrh vsega pretendentu za prevzem oblasti, ne pritiče, bi Robertu Golobu težko odrekli pravico, da se pritožuje, potem ko so status parlamentarne stranke na RTV dodelili Naši deželi. Argumentacija o nekakšnem nasledstvu DeSUS-a je še bolj za lase privlečena kot pred leti, ko je vodstvo javne hiše parlamentarni status mimo volitev prijazno podelilo Zavezništvu Alenke Bratušek. Na RTV bi si naredili dolgoročno uslugo, če bi črto jasno potegnili pri strankah, ki so jih volivci dejansko izvolili v (nacionalni, evropski) parlament, ne pa mednje vabili derivate, ki so posledica političnih razkrojev. Vse drugo naj si parlamentarni status izbori na volitvah. In pika.

Nedoslednost iz preteklosti je Goloba že pred časom spodbudila v strateški "nakup" dveh poslanskih sedežev, na podlagi katerih bi mu kakšno bolj prijateljsko vodstvo javne hiše status kaj hitro dodelilo. A ne tudi to vodstvo, ki pa je naredilo usodno napako, ko je popustilo pritiskom Aleksandre Pivec in se s tem zapletlo v vozel, ki se ga da rešiti le po gordijsko.

»Naš cilj je prevzem RTV«


Vse to gre seveda dodatno na roko tistim, ki s kurjenjem pod kotlom skušajo doseči, da bi ga razgnalo. Pritisk na sedanje vodstvo RTV je neznosen, enako pa tudi na novinarje – skoraj večji od zunaj, naj že vendarle z uporom zrušijo zakonito postavljene nadrejene. »Naš cilj je prevzem RTV,« svojih načrtov na nedavni udarniški javni tribuni sodelujoči z RTV-ja niso niti skrivali.

Ampak kaj tako strašnega je novo vodstvo naredilo, da bi si zaslužilo odstavitev kar tako po boljševistično, mimo demokratičnih procedur? Navržbe, da je par rošad RTV Slovenija spremenilo v novo Novo24TV, so tako bizarne, da so komaj vredne komentarja.

Dejstvo pa je, da so na nekaj odgovornejših funkcij postavili kakšnega novinarja in urednika, ki ni na liniji s prevladujočo naracijo, stanjem duha, če hočete, na RTV Slovenija. In v tem je zdaj izvor konfliktov.

Korak v pravo smer bi bil, če bi vpleteni na vseh straneh enkrat odkrito priznali, da je predvsem informativni program javnega servisa skozi leta usmerjene selekcije posvojil levičarski svetovni nazor, se tako rekoč prežel z levičarsko ideologijo. Med to in novinarsko avtonomijo je bil potegnjen enačaj in vse, kar od tega odstopa, je dojemano kot anomalija. To je sicer šele korak v smer, ne pa bistven pogoj za padec profesionalnih standardov; biti novinar levega (ali kateregakoli drugega) svetovnega nazora samo po sebi še ne načenja novinarske integritete in avtonomije. Niti ne na nacionalki, dokler novinarjevo osebno politično prepričanje ne kroji njegovega dela.

Povedano drugače: tudi nazorsko levo ali desno usmerjeni novinar ostane zvest poklicu, če se ne prelevi v političnega aktivista, ki pod krinko kritične novinarske drže in domnevne avtonomije prikraja dejstva, manipulira, diskreditira, prefinjeno izvaja medijske umore in druge aktivistične umazanije.

Največja napaka donedavnih urednikov v informativnem programu nacionalne RTV je bila, da niso znali, hoteli ali zmogli ustrezno obvladati tistih kolegov, ki so v svoji aktivistični vnemi redno teptali standarde novinarskega profesionalizma.
Največja napaka donedavnih urednikov v informativnem programu nacionalne RTV je bila, da niso znali, hoteli ali zmogli ustrezno obvladati tistih kolegov, ki so v svoji aktivistični vnemi redno teptali standarde novinarskega profesionalizma.

Toleriranje takšnega početja je v zadnjih letih vodilo tako v padec gledanosti kot zaupanja v javni servis pri dobršnem delu prebivalstva, ki se ne prepozna v trdem levičarstvu. Če ne prej, bi se ob vpitju petkovih kolesarjev "rtv je naša in je ne damo" odgovorni na nacionalki morali vprašati, ali je z informativnim programom medija, ki ga obvezno plačujejo vsi davkoplačevalci, res vse v redu, če ga že leta, v zadnjem obdobju pa še posebej izrazito, za svojega jemljejo pripadniki ene ter hkrati tako jasno zavračajo pripadniki druge nazorsko-politične usmeritve. In to neodvisno od tega, kdo je na oblasti.

Brez zlorab


Prav v dolgoletnem zatiskanju oči in sprenevedanju glede očitnega tiči vsaj posredni razlog za umik nekaterih paradnih oddaj informativnega programa v obdobju pred volitvami oziroma njihovo nadomestilo z volilnimi soočenji in ostalim programom.

Morda imajo v vodstvu drugačne namere in razloge, a zdi se, da njihovo početje vsaj posredno služi ravno temu, da programa javne RTV ne bi nekontrolirano zlorabljali aktivistični posamezniki, ki se jim za vsako ceno "mudi nazaj v demokracijo". Seveda takšno, kakršno jo vidijo skozi svoje oči in razumejo skozi lasten ideološki okvir.

Lahko se vprašamo, ali cilj posvečuje sredstva, in nedvomno se pri tem kakšnemu novinarju z avtonomijo in integriteto tudi godi krivica. Pa vendar je dejstvo, da s takšnimi potezami vodstvo polu desno od sredine ne omogoča prednosti, temveč zgolj fer, pošteno politično tekmo.

In ravno to je tisto, kar plačniki položnice od nacionalnega medija tudi upravičeno pričakujemo.

P.s.: Mimogrede, dolgoletna dopisnica STA iz Bruslja, Petra Miklavc, je iz novinarstva prestopila v politiko. V službo za stike z javnostjo Socialistov v Evropskem parlamentu. Je ob takšnih novicah še kdo presenečen?
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike