Mokrišča so dragoceni deli našega planeta

Ljudje obeležujemo marsikaj. Prazniki so osebni, lokalno pomembni ali pa globalni. Eden takih globalno pomembnih je 2. februar – svetovni dan mokrišč. 2. februarja 1971 je bilo v iranskem mestecu Ramsar srečanje za zaščito mokrišč, na katerem so sprejeli ramsarsko konvencijo, ki predvideva ohranjanje vseh mokrišč. Posebej pomembna svetovna mokrišča so danes uvrščena na seznam ramsarskih mokrišč. Tudi v Sloveniji imamo tri taka mokrišča. To so Cerkniško jezero z okolico (2006), prvo podzemno mokrišče Škocjanske jame (1999) in antropogeno mokrišče Sečoveljske soline (1993).

Uvrstitev na ramsarski seznam ni le čast, ampak tudi obveza, da ta in druga mokrišča ohranjamo v ugodnem stanju. Ohranjanje mokrišč temelji na njihovi trajnostni rabi, kar bo omogočilo enake možnosti rabe tudi prihodnjim generacijam. To pomeni rabo, ki ne spreminja naravnih značilnosti mokrišč. Zato je za upravljanje mokrišč potreben ekosistemski pristop, ki upošteva naravne značilnosti določenega mokrišča, vključno z dinamiko procesov, ter vzdrževanje ugodnih razmer na širšem območju (prispevno območje, porečje, povodje). To je mogoče le z usklajenim medsektorskim sodelovanjem (od strategij do akcijskih načrtov) na državni, regionalni in lokalni ravni.

Kaj je pravzaprav mokrišče? Mokrišče (angl. wetland) je skupni izraz za različna območja, kjer so tla stalno ali občasno nasičena z vodo ali poplavljena s tekočo ali stoječo vodo, slano, somornico ali sladko vodo in kjer vodna dinamika oblikuje življenjsko združbo in ekološke procese.

Krčenje površine mokrišč

Da so mokrišča pomembna tako lokalno kot globalno, smo se začeli zavedati, šele ko smo uničili že več kot polovico vseh svetovnih mokrišč. To se je zgodilo tudi v Sloveniji, kjer je imela večina rek in potokov svoje poplavne ravnice, ki so zaradi človekovih posegov večinoma izginile. Vzroki za krčenje površine mokrišč so mnogoteri. Najpogostejši vzrok je izsuševanje za namene kmetijstva, gozdarstva, urbanizacije in turizma. Mokrišča so izsuševali tudi zaradi malarije, ki je bila prisotna v Evropi, vključno s Slovenijo. Za mokrišča so usodni poglabljanje strug ter regulacije, gradnja nasipov, zasipavanje in kopanje jarkov ter črpanje podtalnice. Neugoden vpliv na mokrišča imajo tudi prekomerno izkoriščanje virov (za hrano, surovine in energente), ribogojstvo in marikultura ter naseljevanje invazivnih tujerodnih vrst.

Poglejmo primer spreminjanja Ljubljanskega barja. Ljubljansko barje je bilo izpostavljeno posegom, ki so skoraj povsem uničili tamkajšnje mokrišče. Nekoč je bilo tam jezero, kjer se je odlagalo organsko blato. Jezero je postopno prešlo v mineralno bogato močvirje in nizko barje, nastajala je tudi šota. Manjše spremembe na barju so se pojavljale že od Rimljanov dalje. Prva večja sprememba je nastala z gradnjo Grubarjevega in Zornovega kanala v obdobju od 1772 do 1780. Leta 1780 je barje pokrivalo 19.500 hektarjev. Največje spremembe pa so se zgodile v obdobju od 1823 do 1875. Takrat so zgradili 136 kilometrov cest in kolovozov ter skoraj 1.000 kilometrov jarkov, gradili so hiše na pilotih, obenem pa so požigali površinsko plast, da so pridobili njive in travnike ter rezali šoto za kurjavo. Na začetku 20. stoletja je bilo barje že močno spremenjeno. Zaradi nadaljnjega rezanja šote je do sredine 20. stoletja ostalo le še 135 hektarjev šotnih površin. Danes se šotne površine zaraščajo z brezo, borom in dobom, drugod pa je mozaik njiv, travnikov, jarkov in mejic.

Da so mokrišča pomembna tako lokalno kot globalno, smo se začeli zavedati, šele ko smo uničili že več kot polovico vseh mokrišč.

Ekosistemske storitve

Zaradi krčenja mokriščnih površin so prvi začeli biti plat zvona ljubitelji in raziskovalci ptic, ki so bili tudi pobudniki ramsarske konvencije. Za ptice so mokrišča izjemno pomembna kot življenjski prostor in kot območje za počitek ob selitvah. Krčenje in siromašenje mokriščne življenjske združbe sta povzročila upad populacij ptic.

Mokrišča pa niso pomembna samo za ptice, ampak tudi za organizme nasploh, vključno z nami. Številna mokrišča so vroče točke biotske pestrosti (tako pestrosti vrst kot tudi procesov). Pripisujejo jim številne »ekosistemske storitve« (to so obnovljive koristi, ki jih ima človek od narave). Monetarne ocene »ekosistemskih storitev« nekaterih mokrišč močno presegajo ocene drugih ekosistemov, celo tropskega deževnega gozda, zato jih upravičeno uvrščamo med najdragocenejše ekosisteme.

Pa si poglejmo najpomembnejše ekosistemske storitve mokrišč. So pomemben vir vode, hrane, goriva (šota, les ...) in gradbenega materiala (les, trstičje ...). Še pomembnejša je njihova vloga pri uravnavanju razmer v okolju, kot so: uravnavanje sestave ozračja in klime, zmanjševanje obsega onesnaževanja ter erozije in premeščanja materiala, vzdrževanje ugodnih vodnih razmer v krajini ter blaženje skrajnih dogodkov, kot so suše in poplave. Mokrišča imajo tudi zaščitno vlogo. Pri tem so ključna obalna mokrišča (mangrove in koralni grebeni), ki blažijo delovanje viharjev, hurikanov, poplav in cunamijev. Ne smemo pa pozabiti tudi socialnega vidika mokrišč kot območij rekreacije, izobraževanja in sproščanja v naravi.

Uravnavanje klime in ozračja

V luči globalnih sprememb klime sta najpomembnejši »storitvi« mokrišč uravnavanje klime in ozračja, zato si ju oglejmo podrobneje. Klima je vzorec vremena na določenem območju. Nanjo močno vplivajo toplotne razmere in količina vode. Vsa mokrišča so naravni zadrževalniki vode, ki zadržijo vodo ob prekomernih padavinah (npr. poplavni gozdovi) in tako blažijo poplave in suše ter stabilizirajo zaloge podtalnice. Obrežna mokrišča vplivajo na pretok vode v rekah. Mokrišča so neke vrste »spužve«, ki omogočajo lokalno kroženje vode, zato vzdržujejo stabilnost lokalne in regionalne klime ter uravnavajo energijski pretok v krajini, saj se pri izhlapevanju porablja toplota (pri 25 °C 2,45 MJ/kg vode). Zaradi tega je temperatura nižja, vlaga pa višja, to pa zmanjša potencialno evaporacijo območja (izhlapevanje vode) in ustvarja ugodne razmere za kmetijstvo.

Mokrišča so tudi ponor ogljika. Največ ogljika je nakopičenega v šotnih barjih, kjer so plasti šote lahko debele tudi do nekaj deset metrov. Šotna barja predstavljajo od tri do štiri odstotke kopnine in vsebujejo kar 540 Gt ogljika, kar predstavlja kar tretjino vsega ogljika, vezanega v rastlinah in tleh. Barja so tudi na območjih, kjer so tla delno zamrznjena (permafrost). Zaradi globalnega segrevanja se tla ogrevajo in izsušujejo, permafrost pa se tali, kar vodi v razgradnjo šote. Pri tem se sprošča ogljikov dioksid ali celo metan. Toplogredni učinek metana pa je celo 20-krat večji kot učinek ogljikovega dioksida.

Mokrišča so naravni zadrževalniki vode, ki zadržijo vodo ob prekomernih padavinah in tako blažijo poplave in suše.

Ugodne razmere za rast poljščin

Zaradi ugodnega vpliva na lokalno klimo mokrišča ustvarjajo ugodne razmere za rast poljščin. Pri tem so pomembna tako naravna (mlake, trstišča, jarki in obrežna mokrišča) kot tudi grajena mokrišča (ribniki, jarki in trstične grede). Mokrišča so tudi ponor hranil, ki se sproščajo s kmetijskih površin. Raziskave so pokazale, da poplavni gozdovi, obalna mokrišča in ribniki lahko zadržijo do 90 odstotkov hranil, kar znaša od 1.000 do 3.000 kilogramov dušika in od 60 do 100 kilogramov fosforja na hektar.

Znanstveniki so izračunali, da bi morala mokrišča tvoriti vsaj dva do sedem odstotkov povodja (skupaj z drugimi ukrepi), če bi želeli vzdrževati ugodne razmere ter dobro kakovost vode, zato bi bila ključna vzpostavitev naravnega toka rek. To pa bi izboljšalo tudi odpornost krajine na suše in poplave.

Mokrišča so dragoceni deli ekosfere, saj niso le pomemben vir dobrin, ampak blažijo mnogotere negativne posledice našega delovanja in vremenske skrajnosti, ki so posledica globalnega spreminjanja podnebja. Zato naj 2. februar ne bo le eden od običajnih dni, ampak poseben dan, ko ponovno obudimo zaveze, ki smo jih sprejeli s pristopom k ramsarski konvenciji, saj je ohranjanje mokrišč ključno za našo prihodnost.

(D236: 56-57)