Mnoge žrtve totalitarizmov pri nas še brez grobov in dostojnega spomina
Totalitarna režima komunistične Sovjetske zveze in nacistične Nemčije sta si 23. avgusta 1939 s sporazumom Molotov-Ribbentrop razdelila Vzhodno Evropo. V spomin na dogovor »dveh najhujših oblik totalitarizma v zgodovini človeštva,« kot ga je leta 2010 opisal tedanji predsednik Evropskega parlamenta Jerzy Buzek, na ta dan zaznamujemo dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.
Dan črnega traku
Datum je povezan tudi z dogajanjem v številnih evropskih državah v 80. letih prejšnjega stoletja, saj so na ta dan prirejali demonstracije, na katerih so opozarjali na sovjetske zločine in kršitve človekovih pravic.
Tako imenovani »dan črnega traku« je vrhunec dosegel leta 1989, ko so se protesti razširili na baltske države. Na Baltsko pot je tedaj skupaj stopilo dva milijona ljudi, ki so protest proti sovjetski okupaciji izrazili s podajanjem rok in ustvarili človeško verigo.
Poziv k vseevropski obsodbi komunističnih zločinov
Izbiro 23. avgusta kot dneva spomina je leta 2008 predlagala Praška deklaracija o evropski zavesti in komunizmu, ki so jo med drugim podpisali Vaclav Havel (Češka), Joachim Gauck (Nemčija) in Lukasz Kaminski (Poljska). Obenem so pozvali k vseevropski obsodbi komunističnih zločinov.
Septembra tega leta je 409 poslank in poslancev Evropskega parlamenta podpisalo deklaracijo o razglasitvi 23. avgusta za Evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma, leto pozneje pa je bila z veliko večino izglasovana še Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu. Tudi ta je članice EU pozvala, naj prevzamejo dan spomina na žrtve totalitarizmov.
Hude težave levičarskih politikov
A če so bile vlade Estonije, Latvije in Litve s strani nekdanjega predsednika Evropskega parlamenta Hansa-Gerta Pötteringa pohvaljene za njihove napore za boljšo osveščenost zahodne Evrope o totalitarizmu, dan spomina pa že leta zaznamujejo tudi številne druge evropske države, imajo v Sloveniji zlasti pripadniki levičarskih oblasti s tem še vedno hude težave.
SDS je tako že večkrat predlagala, da bi državni zbor resolucijo evropskega parlamenta tudi izrecno potrdil, prvič že kmalu po njenem sprejetju v Bruslju v letu 2009. To je bilo tudi leto grozljivega odkritja pri Laškem, ko so v tamkajšnjem rudniškem jašku v Hudi jami odkrili več kot 1400 trupel žrtev nasilja povojne komunistične oblasti. Najbrž je zakopanih žrtev še precej več.
Dan spomina uveden pod Janšo, ukinjen pod Golobom
A v parlamentu so se leta 2009 večinsko zmogli le seznaniti z obstojem dokumenta, torej evropske resolucije. Še dvakrat so v SDS poskusili leta 2015, nato pa še leta 2019, ko se je zaustavila na pristojnem parlamentarnem odboru, in leta 2021, ko je bil predlog deklaracije zavrnjen s tesno večino 45 proti 42 poslanskih glasov.
Tretja vlada Janeza Janše je nato leta 2022 razglasila 17. maj za dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Gre za dan, ko se je leta 1942 zgodil prvi množični komunistični pomor slovenskih civilistov, »ko so partizani v soteski Iške, južno od Ljubljane, umorili 53 oseb, povečini pripadnikov slovenskih Romov.« Med njimi je bilo 24 otrok.
Kot so tedaj zapisali v vladi, je vlada dan določila z namenom, da »povzročitelje nasilja in zla dejanja merimo po istih kriterijih in sledeč naporom, da se prepreči ponovitev najbolj tragičnih dogodkov iz naše zgodovine«.
A oblast se je v istem letu zamenjala in na predvečer dneva spomina, 16. maja 2023, je med pietetno spominsko slovesnostjo na Trgu republike aktualna vlada Roberta Goloba dan spomina ukinila. Svojci žrtev spomin kljub temu ohranjajo.
Po resoluciji še glasnejši pozivi k pokopu žrtev
Vse pogostejši so od tedaj tudi pozivi k dostojnemu pokopu žrtev revolucionarnega nasilja, sploh potem, ko je bila v evropskem parlamentu na pobudo evropske poslanke Romane Tomc in ob prvopodpisanem pod peticijo dr. Mitji Ferencu, sprejeta resolucija o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji.
Evropska poslanka Tomčeva sicer preboja pod levo vlado ne pričakuje, napoveduje pa, da bo to ena prvih stvari, ki jo bo desna opcija postorila, ko po naslednjih volitvah pride na oblast.
8 komentarjev
Johan
Piše: Tudi mi smo umrli za domovino.
Toda njihova življenja je nekdo daroval za neke druge domovine. Najprej naj bi bilo to za nov Rimski imperij, ko pa se je ta sfižil pa za veliki nemški Tretji Reich. V obeh (uspešnih) primerih bi danes na teh prizoriščih govorili o grobnici junakov, tako pa, samo ena velika žalost s pomanjkanjem kesanja in opravičila krivcev za njihovo zmotno žrtrv za tujca. .
Peter Klepec
Partizani si se tudi dajali za SZ od Lisbone do Kamcatke.
Mefisto
Seveda so še mnoge žrtve brez grobov in brez spoštljivega spomina, saj jih je bilo samo med Slovenci okrog 100,000, Tudi do žrtev drugih narodnosti bi morali pokazati več soštovanja, saj je bil naprimer nad hrvaškimi begunci izvršen pravi pravcati genocid , ko se ni ločilo med starci, otroki, ženskami ter dugimi nemočnimi in nič krivimi ljudmi, ki so bežali, a veste pred kom, pred podivjanimi komunisti. Tisti, ki vsaj kot otroci nisi vedeli za povojno mesarsko klanje, težko razumejo ubijalskega duha, ki je vladal nekaj let po vojni.
Johan
Kje si pa iz praskal svojo številko!? Pa tako umen in načitan!
Andrej Muren
Noben komunist med vojno ni padel za Slovenijo. Padali so za Sovjetsko zvezo, Jugoslavijo in bog ve za koga še, Slovenija ni bila intimna opcija komunistov, ne takrat, ne danes.
Mefisto
Največ komunistov je padlo v znotraj partijskem obračunavanje in boju za oblast.
Igor Ferluga
Za deklaracijo so v evropskem parlamentu glasovali vsi slovenski evroposlanci, tudi poslanci levih strank. Na treh glasovanjih o isti deklaraciji v slovenskem parlamentu so vedno vsi poslanci teh istih levih strank glasovali.
Kako bi temu rekli? Je to vsaj približno normalno? Je normalno, da ima Slovenija stranke, ki se imajo po imenih za socialdemokratske ali po vsebini celo za liberalne in sredinske in niso za nič na svetu, prav nobeden med njimi, javno obsoditi komunističnih zločinov in jih obzalovati? Ne, ni normalno. Niti približno. Kdor se kiti s komunizmom, je dejansko še vedno komunist, tudi če se iz oportunih razlogov imenuje drugače, uziva v kapitalizmu in si v njem gradi priviligirano pozicijo ...
Johan
A, pa je normalno, da imamo stranke in posameznike, ki zagovarjajo in opravičujejo medvojno kolaboracijo in sodelovanje z okupatorjem proti lastnemu narodu!? Kar se pa deklaracije tiče, bi B jo z dušo in srcem podprl, če bi ta obsodila še četrti totalitarizem, pravzaprav matico vseh kasnejših totalitarizmov. Namreč, vsi poznenži so le povzemali ideološke, rganizacijske in akcijske prijeme RK Cerkve. A bi ti, Ferluga, podprl deklaracijo proti vsem štirim totalitarizmom?
Komentiraj
Za objavo komentarja se morate prijaviti.