Milojka Kolar Celarc bi najbrž morala oditi, a kdo jo bo zamenjal?

V petek je poslanska skupina SDS vložila že drugo interpelacijo proti ministrici za zdravje Milojki Kolar Celarc. Po prvih odzivih bodo interpelacijo zagotovo podprli v NSi, močno pa kolebajo tudi v koalicijskih strankah in pa Zavezništvu – kar nekaj vidnih članov SD in DeSUS se namreč strinja z navedenimi očitki.

Za ministrico je to že druga interpelacija – prvo oktobra lani je uspešno prestala. Poleg političnih strank so se odzvali že praktično vsi sindikati zdravstva in mnogi drugi deležniki – interpelacijo podpirajo Fides, sindikat družinskih zdravnikov Praktikum in Sindikat zdravstva Slovenije, ne podpirajo pa je v Sindikatu delavcev v zdravstveni negi, ker da je »ministrica razen zdravnikom končno prisluhnila tudi drugim delavcem v zdravstvu«.

Katastrofalno stanje slovenskega zdravstva

Dejstvo je, da stanje v slovenskem javnem zdravstvu ni dobro, še več, ponekod je naravnost alarmantno. Najnovejše kritike letijo na dogajanje na Pediatrični kliniki, kjer se kljub v nadzoru uradno ugotovljenim napakam ni spremenilo nič (vključno z direktorjem), nedopustno dolge čakalne dobe in pa slabo, izgubarsko poslovanje mnogih zavodov, vključno z ljubljanskim UKC.

To pa je le vrh ledene gore – če se spomnimo še drugih problemov in afer iz tega mandata, so tu dogajanje na Nevrološki kliniki in primer Ivana Radana, več afer z dragimi nabavami materiala (npr. žilne opornice), dogajanje na Onkološkem inštitutu, otroški srčni kirurgiji, zdrahe na Zdravniški zbornici ob zamenjavi predsednika in napovedi razbitja nekaterih elit, zdravniška stavka pred pol leta in še in še.

Slovensko zdravstvo je danes izjemno tog, okostenel sistem, kjer imajo največjo moč in vpliv na eni strani majhna klika (večinoma starejših) privilegiranih zdravnikov in na drugi strani dobaviteljski in gradbeni lobiji, ki se "prisesavajo" na to veliko malho javnega denarja.

Vzroki za slabo stanje in odgovornost ministrice

Glede na vse zgoraj našteto in odzive ob vloženi interpelaciji dvomov o tem, ali je na vrhu Ministrstva za zdravje potrebna zamenjava, skorajda ne bi smelo biti več. Tudi sam mislim tako, kljub temu da se mi je zdelo dozdajšnje ravnanje in delo ministrice dobronamerno, po najboljših močeh in brez nekih interesov v ozadju (za razliko od nekaterih prejšnjih zdravstvenih ministrov).

Žal je tudi delo po najboljših močeh včasih mnogo premalo oz. je v tem primeru treba pač priznati, da nam dotična stvar (iz različnih vzrokov) očitno ne gre ravno od rok.

Osebno pa mislim, da ugotovitev o slabem oz. neučinkovitem delu ministrice za zdravje niti ne bi smela toliko izvirati iz splošnih globokih problemov slovenskega zdravstva, saj so ti v večini posledica desetletij neukrepanja, slabe zdravstvene politike in odsotnosti vizije - o tem smo nedavno na Domovini naredili tudi obsežen intervju z mladim zdravnikom.

Zapomnil sem si denimo izjavo s soočenja Kolar Celarčeve s predsednikom Fides-a Konradom Kuštrinom med lansko zdravniško stavko - po naštetju očitkov je ministrica sindikalista vprašala: »Poglejte, gospod Kuštrin, jaz sem ministrica za zdravje dve leti in pol, vi pa ste na vodstvenem položaju v slovenskem zdravstvu že več kot 20 let. Kdo je zdaj bolj odgovoren za današnje stanje?« Odziva na to retorično vprašanje s Kuštrinove strani ni bilo.

Kaj torej storiti?

Mislim, da gornja izjava v dobršni meri povzema problem(e) slovenskega zdravstva. Kljub temu da ima torej aktualna ministrica očitno bolj slabo roko za operativno vodenje in ukrepanje (pa tudi večje zakonske spremembe), je dejstvo, da se srž problema ni ustvarila v zadnjih 3 letih, temveč mnogo, mnogo prej ter skozi daljše obdobje.

Slovensko zdravstvo je danes izjemno tog, okostenel sistem, kjer imajo največjo moč in vpliv na eni strani majhna klika (večinoma starejših) privilegiranih zdravnikov in na drugi strani dobaviteljski in gradbeni lobiji, ki se "prisesavajo" na to veliko malho javnega denarja.

Najpomembnejša naloga novega oz. kateregakoli zdravstvenega ministra bi tako trenutno morala biti razbitje te okorele in bolnikom izjemno škodljive neformalne strukture slovenskega zdravstva. To pa seveda ni kar tako, konec koncev bi lahko kot boj z omenjenimi strukturami opisali tudi mandate vsaj zadnjih treh ministrov.

Kdo bo torej obul te težke čevlje po eventuelno uspeli interpelaciji? Če se spomnimo, kako težko in dolgotrajno je bilo iskanje večine zdravstvenih ministrov v zadnjem desetletju, lahko sklepamo, da verjetno tokrat ne bo bistveno drugače, če ne še težje.

Tako bi se ob tej interpelaciji verjetno bilo pošteno vprašati tudi, kakšna kadrovska alternativa za ta vroč in nehvaležen ministrski stolček v resnici obstaja.