Pogovor z mladim zdravnikom: dejstvo je, da smo v primerjavi z evropskimi kolegi dosti bolj zgarani

Uredništvo
1

Zdravstvo je eno od ključnih tem preostanka mandata vlade Mira Cerarja, na kateri bo obstala ali padla kredibilnost premiera in njegove stranke.

Vročega kostanja – vse bolj nujne zdravstvene reforme – so se izogibale vse dosedanje vlade. A te sreče nima ministrica za zdravstvo Milojka Kolar Celarc, od katere se sedaj, ko so čakalne vrste postale res nevzdržne, državne bolnišnice nimajo za plače, obenem pa se večkratno preplačujejo medicinski pripomočki, zahteva, da zagrize v to kislo jabolko.

A z njenimi rešitvami ni zadovoljen praktično nihče, češ da se ne dotikajo ključnih problemov slovenskega zdravstva.

Prav o teh smo se na Domovini pogovarjali z glasom tihe manjšine – enim od mladih marljivih zdravnikov specializantov. Da nam je zaupal več iz zakulisja slovenskega zdravstva, smo mu zagotovili anonimnost – njegovo ime in priimek sta znana uredništvu.

Prvi del objavljamo danes, drugega z nekaterimi konkretnimi primeri stranpoti v zdravstvu pa jutri.

Kako bi na splošno ocenili slov. javno zdravstvo? Je primerljivo z nekim evropskim povprečjem ali z bolj vzhodnimi članicami?
Objektivno gledano mogoče težko oceniti, ampak v končni fazi naši pacienti dobijo podobno košarico storitev kot v najrazvitejših državah, čeprav gotovo ne v istem času. Po drugi strani pa dobijo celo več kot v nekaterih razvitih državah, saj je pri nas velika večina storitev kritih iz obveznega in dopolnilnega zavarovanja in je izredno malo treba doplačati.

Glede na to, da damo za zdravstvo na prebivalca več kot pol manj kot države, s katerimi se želimo primerjati, in da se ta sredstva bistveno manj smotrno porabljajo, smo lahko na končni rezultat prav ponosni. To pa gre na račun dveh populacij, zaposlenih v zdravstvu, ki delajo preko zadolžitev in pogosto brez plačila, in pacientov oz. čakalnih vrst.

Kako je zdravje dostopno nekemu povprečnemu Slovencu oz. koliko je odvisno tudi od socialnega položaja?  

Na primarnem nivoju je zelo dostopno – za prvi pregled pri osebnem zdravniku recimo ni čakalne dobe, marsikje drugje je. Problem se začne na sekundarnem in terciarnem nivoju, kjer imamo slavne čakalne vrste. Še vedno pa imamo glede na razpoložljiv kader in organizacijske anomalije precej dostopen sistem.

Treba se je zavedati, da se na ZZZS vsako leto naredi plan za kritje storitev in kar se dela čez, se dela zastonj. Večina javnih zdravstvenih ustanov precej preseže ta letni načrt.

Kaj menite o zasebnem zdravstvu in kdo vse ga koristi? Se denimo slovenska »elita« zdravi v javnih bolnišnicah?
Mislim, da se pri težjih boleznih oz. na sekundarnem nivoju tudi bogatejši zdravijo v javnih ustanovah. Ni pa enaka pot do tja; kdor lahko, namreč prve preglede in marsikatere preiskave pogosto opravi pri zasebnikih in s tem pridobi veliko časa pri čakanju, lahko tudi 1 ali 1,5 leta.

To pa je že precejšnja na socialnem položaju temelječa razlika. Tako je sicer glede težjih posegov in zdravljenj veliko zaupanja v javne ustanove tudi pri »eliti«, pot do tega zdravljenja pa je lahko zelo različna.

Kaj menite o kombiniranju javnega in zasebnega, o t. i. »dvoživkah«, torej zdravstvenih delavcih, ki delajo v javnem in zasebnem zdravstvu?
V zvezi s tem imam mešane občutke. Do neke mere je to logično in nujno, saj obstaja veliko povpraševanje po zasebnih storitvah. Hkrati je dejstvo tudi, da bi bil marsikdo v javnem zdravstvu pripravljen delati tudi popoldne, če bi bil kolikor toliko primerno plačan, a se tega ne omogoči.

Potem pa tu prihaja do t. i. »cream skimming« pojava, ko zasebniki večinoma poberejo lažje in rutinske primere, vse težje pa pošljejo v javne ustanove. Tu pa je velik faktor tudi to, da ZZZS koncesionarjem plača enako vsoto za primer / postopek ne glede na zaplete in kompleksnost zdravljenja.

Kaj bi rekli o zaposlenih v zdravstvu in kako bi jih primerjali z evropskimi kolegi?
Za to primerjavo mogoče nisem najboljši naslov, imam pa neke informacije od kolegov. Dejstvo je, da smo v primerjavi z evropskimi kolegi dosti bolj zgarani. V Avstriji, Nemčiji, Švici je jasno, kakšen je obseg zadolžitev, tu pa nadure pogosto niso plačane, sploh specializantom.

Glede kadra na splošno pa so ogromne razlike med oddelki; zelo je odvisno od tega, kakšen je vodstveni kader na oddelku, torej »pri glavi ribe«. Od tega, kakšen je ta do zaposlenih, je odvisno tudi, kakšni so odnosi dalje po hierarhiji in splošna atmosfera na oddelku; obstajajo torej velikanske razlike glede (ne)profesionalnih odnosov.

Kar se tiče strokovnih podlag, pa je dejstvo, da imamo visok nivo, sploh glede primarne medicinske/zdravstvene izobrazbe – študenti pridejo z ljubljanske ali mariborske medicinske ali zdravstvene fakultete dobro podkovani. So pa precejšnje razlike pri specializacijah in znanju, ki ga odnesejo specializanti, spet odvisno od oddelkov – ponekod izobražujejo »bodoče kolege«, ponekod pa so le breme.

Zakaj se stvari v zdravstvu premikajo tako počasi oz. je tako težko uvajati spremembe; od 1991/92 jih je bilo zelo malo?
Mislim, da tu ni bistvene razlike v primerjavi z drugimi deli javnega sektorja in da se le odraža (ne)sposobnost vodilnih in vladajočih. Največja napaka se mi zdi kratkovidnost in odsotnost kakršnekoli dolgoročne vizije, kjer ima gotovo veliko vlogo tudi hitro menjavanje vlad v zadnjih letih.

Tipičen primer tega je načrtovanje sekundarnih in terciarnih zdravstvenih centrov, vključno z UKC Ljubljana, ki je v resnici na popolnoma neprimerni lokaciji in se nima kam zares širiti.

Enako velja za reševanje kadrovskih problemov v zdravstvu, samo poglejmo zadnjo zdravniško stavko – pogasilo se je le najočitnejše požare. Letos tudi prihaja eden največjih razpisov za specializacije v zadnjih 10 letih, kar lahko hitro povežemo s prihajajočimi volitvami in urgentnim »fiktivnim« nižanjem brezposelnosti mladih zdravnikov.

Kakšen je današnji vpogled uporabnikov/pacientov na svoje zdravljenje, sploh glede na (hiper)informiranost preko interneta?
Po eni strani je to dobra stvar, saj lahko mnoge paciente hitro usmerimo na dodatne vire in jim razložimo le poglavitne stvari brez spuščanja v podrobnosti. Po drugi strani pa je to seveda lahko slabo, saj so nekateri pacienti sveto prepričani v neko stvar/diagnozo, ki so jo nekje prebrali. Tu so problem tudi mnogi produkti, ki se jih prodaja brez recepta kot dopolnila zdravljenju, prehrani itd., za katera ljudje sploh ne povedo, da jih jemljejo, vplivajo pa na zdravljenje.

Koliko so pacienti kritični do zdravstvenega osebja in kako pogosto se obrnejo na Zastopnike pacientovih pravic ali pa po drugo mnenje?
Res je sicer, da se število konfliktov povečuje. Vseeno pa je treba povedati, da se velika večina konfliktov reši na primarnem nivoju s pogovorom ali z mediacijo. Poleg tega se velika večina pritožb nanaša na komunikacijo oz. odnos zdravstvenega osebja in ne na samo zdravljenje oz. eventuelne strokovne napake.

Kako, da se je projekt »uvoza« tujih zdravnikov tako slabo prijel, kljub očitnemu pomanjkanja kadra?
Tu smo nekako v paradoksalnem stanju, saj imamo na eni strani domače diplomante, ki čakajo na tako željeno specializacijo, hkrati pa se uvaja tuje specialiste ali pa zdravnike brez specializacije.

Tu se vseeno težko opredelim za eno opcijo, sploh ker poznam kar nekaj kolegov predvsem iz drugih nekdanjih jugoslovanskih republik, ki pa so imeli precejšnje administrativne / birokratske ovire pri vstopu v slovensko zdravstvo.

Dejstvo je namreč, da velika večina tujih zdravnikov k nam prihaja s področja bivše Jugoslavije in zelo malo iz drugih evropskih držav, denimo Češke ali Slovaške, saj je tega interesa očitno malo. Pomembno je tudi, s kakšnih izobraževalnih ustanov prihajajo, saj je v zadnjem času na Balkanu nastalo veliko majhnih in ne preveč kredibilnih fakultet.

Koliko člankov na Domovini ste prebrali v zadnjem letu dni?

Če menite, da je Domovina.je pomemben, morda celo nepogrešljiv medij v slovenskem prostoru,  vas prosimo, da pomagateDonirajte, da bomo lahko ustvarjali vsaj še eno leto, do maja 2018.

Več o donacijski akciji preberite tukaj (klik), neposredno na donacijsko stran pa pridete s klikom na spodnji gumb

gumb-doniraj

V pomladni donacijski akciji zbiramo sredstva za naša portala iskreni.net in domovina.je. Donirate lahko samo za enega od portalov ali oba skupaj (v tem primeru sami izberete, kako razdelite donacijo).

Doniraj

1 komentar

  1. Nespametno ter neodgovorno do razvoja stroke in dobrobiti slovenskih pacientov bi bilo temeljiti načrtovanje zapolnjevanja manjka zdravniškega kadra na uvozu z Balkana. To naj bo izjema tam, kjer ni mogoče čakati na nove specialiste, ki so osnovni študij delali v Ljubljani in Mariboru. Sicer so Innsbruck, Dunaj, Praga, Zagreb bila mesta, kjer so se šolali slovenski zdravniki, preden je Ljubljana dobila kompletno MF. Menda ne bojo po novem tu prihajali predvsem kadri iz tretjerazrednih fakultet po malih mestecih globoko na Balkanu.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime