Mi smo bili vzrok njegovega utelešenja in zaradi našega odrešenja je ravnal tako človekoljubno, da se je rodil in pojavil celo v človeškem telesu

vir: pixabay.com
POSLUŠAJ ČLANEK

»Zaradi nas ljudi in zaradi našega zveličanja je prišel iz Nebes in se utelesil,« izpoveduje obrazec veroizpovedi, ki so ga sprejeli škofje na prvem vesoljnem koncilu leta 325 v Niceji. Aktiven katoličan bo to frazo poznal, saj katoliško bogoslužje predvideva njeno izgovarjanje vsako nedeljo in ob praznikih. Toda kako zares jo razumemo ali kako resno jo je jemljemo?

»Zaradi našega odrešenja (δια την ημετέραν σωτηρίαν)« postane eden glavnih poudarkov teološke misli aleksandrijskega patriarha, velikega cerkvenega očeta Atanazija Aleksandrijskega. Živel je v burnem 4. stoletju, ko je moral včasih contra mundum, zoper (ves) svet, zagovarjati določene resnice krščanske vere, ki so se pozneje izkazale za resnične. Poznan je predvsem kot veliki branilec pravovernosti in borec zoper arianizem, tj. krščansko krivoverstvo, ki Jezusu kot drugi Božji osebi zmanjšuje veličino in ga doživlja kot nekaj nižjega od Boga.

V novo prevedenem delu O učlovečenju se Atanazij problema arianizma sicer ne dotika neposredno. Traktat je pravzaprav prvi bolj ambiciozen krščanski poskus misliti in ubesediti skrivnost Logosovega učlovečenja. Četudi aleksandrijski patriarh v svojih delih zveni mestoma repetitivno in popreproščeno – kot kak star katehet, ki ponavlja ime »Jezus« kot magičen odgovor na vsa mogoča vprašanja – me vseeno vedno znova gane pogostnost te fraze pri Atanaziju. Če se z nekaj vere in potrpljenja poglobimo vanjo, bomo, sem prepričan, iz nje izsesali še nekaj globljega soka.

Če bi Atanazija vprašali o motivih za Logosovo učlovečenje, za rojstvo Jezusa Kristusa, bi verjetno slišal dvojni odgovor: v uvodu v delo se aleksandrijski patriarh posveti prav iskanju vzroka Logosove pojavitve v telesu, tj. učlovečenja: »Toda za obravnavo te teme je treba spomniti na to, kar je bilo prej povedano. Samo tako boš lahko spoznal vzrok telesne pojavitve Očetovega tako vzvišenega in tako velikega Logosa in ne boš mislil, kako je posledica njegove lastne narave, da je Odrešenik nosil telo, marveč da se je, ker je po naravi breztelesen in od začetka Logos, zaradi človekoljubja in dobrote svojega Očeta vendarle razodel v človeškem telesu zaradi našega odrešenja.« (O učlovečenju 1.3)

Kot osrednji gibali učlovečenja sta tu izpostavljena Očetovo človekoljubje in dobrota, medtem ko je naše odrešenje namen Logosovega učlovečenja. Izraz »zaradi odrešenja nas (διὰ τὴν ἡμῶν σωτηρίαν)«, s katerim Atanazij sklene ta izjemno pomemben odlomek, nastopa tudi v nicejski veroizpovedi: »zaradi nas ljudi in zaradi našega odrešenja se je spustil, se utelesil/umêsil in učlovečil (τὸν δι’ ἡμᾶς τοὺς ἀνθρώπους καὶ διὰ τὴν ἡμετέραν σωτηρίαν κατελθόντα καὶ σαρκωθέντα καὶ ἐνανθρωπήσαντα)«.

Navideznega ugovora, češ da bi bilo učlovečenje »posledica (Logosove) narave« (φύσεως ἀκολουθίᾳ), tu ne gre razumeti v smislu, da bi se Logos v vsakem primeru učlovečil, tudi če bi ne prišlo do greha, marveč sta s pojmom »narava« poudarjena njegova breztelesna narava in večen obstoj.

Po drugi strani pa srečamo tudi drugačne poudarke, ko išče vzroke za učlovečenje, in sicer človek in njegov greh. Najbolj očitno to izrazi v 4. poglavju dela: »Ko namreč govorimo o pojavitvi Odrešenika med nami, moramo nujno govoriti tudi o izvoru ljudi, da boš vedel, da smo mi razlog njegovega spusta in da je naš prestopek priklical Logosovo človekoljubje, da je Gospod tako pohitel na pomoč in se pojavil med ljudmi.« (O učlovečenju 4.2)

»Mi smo bili vzrok njegovega utelešenja in zaradi našega odrešenja je ravnal tako človekoljubno, da se je rodil in pojavil celo v človeškem telesu.« (O učlovečenju 4.3)

V le nekaj zgoščenih vrsticah – uporabljeni so vsi trije ključni aitiološki pojmi: αἰτία, πρόφασις, ὑπόθεσις – Aleksandrinec poudari tudi nasprotno plat, torej človeško krivdo za izvirni greh, ki predstavlja novo fazo v zgodovini odrešenja, učlovečenje oz. utelešenje Božjega Sina pa je pri tem izraz Božjega človekoljubja kot odgovor na človekov greh. Toda četudi se v tovrstnem diskurzu Atanazij opre na človekov padec, ki izpostavlja potrebo po učlovečenju zaradi odrešenja, je jasno, da argumentacija ni hamartocentrična, osredotočena na greh, marveč predvsem soteriološka. Govor o grehu gre pri Atanaziju vedno vštric z govorom o Božjem človekoljubju.

Navedeni odlomek, v katerem prav tako v ozadju odzvanja rešitev človeka iz stanja po grehu kot vzrok za učlovečenje, vendar hkrati znova dokazuje, da Atanazijev govor o učlovečenju ni moralistično usmerjen na greh, marveč na vzvišenost Božjega Logosa.

Tako prvič kot drugič gre za izražanje ontološkega pomena učlovečenja, ki sestoji v tem, da je s tem dejanjem premagana smrt in podarjena nerazpadljivost. To na zelo evidenten način poudari v začetku 20. poglavja: »Zdaj smo torej delno, kolikor je bilo mogoče in kolikor smo bili sami sposobni razumeti, navedli razlog njegove telesne pojavitve. Nihče drug ne more razpadljivega spremeniti v nerazpadljivo razen samega Odrešenika, ki je v začetku tudi vse naredil iz nič. Nihče drug ne more v ljudeh na novo ustvariti bogopodobnosti razen njega, ki je Očetova podoba. Nihče drug ne more umrljivega znova narediti za neumrljivo razen našega Gospoda Jezusa Kristusa, ki je Življenje sámo. In nihče drug ne more učiti o Očetu in uničiti čaščenja malikov, razen Logosa, ki ureja vse in je edini resnični Očetov edinorojenec.« (O učlovečenju 20.1)

Niz trditev povzema bistvene teme iz prvih treh poglavij dela (O učlovečenju 1–3). Ker pa je učlovečenje neizogibno povezano s smrtjo, česar se Atanazij dobro zaveda, argumentacijo o vzrokih za Logosov prihod na svet končno poveže tudi z njegovo daritvijo na križu, s čimer se dopolnita pomen in vzrok njegovega utelešenja: »Treba pa je bilo tudi povrniti preostali dolg vseh. Dolžan je bil namreč, kot sem že povedal, umreti; predvsem zaradi tega je tudi prišel med nas. V ta namen je, potem ko je iz svojih del dokazal svoje božanstvo, na koncu daroval tudi daritev za vse, ko je namesto vseh svoj tempelj predal v smrt (prim. Heb 9,12–24): najprej zato, da bi ljudi razrešil in osvobodil njihovega starega prestopka (prim. Raz 12,9), nato pa je, da bi se izkazal močnejšega celo od smrti, kot prvi sad vstajenja vseh izpostavil svoje lastno nerazpadljivo telo.« (O učlovečenju 20.2)

 

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike