Meritokracija in družba znanja: Kako bi meritokracija Sloveniji lahko pomagala k napredu?

Foto: pixabay.com

Sociologi, še posebej tisti z anglosaškega področja, so vse bolj kritični do meritokracije kot osrednjega merila družbenega upravljanja s človeškimi viri. Kritiki v njej vidijo oviro do družbene enakosti, skrbi jih, da na vrhu ostajajo pripadniki iste »elite«, ki se reproducira prek izobraževalnega sistema. A kljub temu, da je nekaterim kritikam treba prisluhniti, udeleženci včerajšnje tematske razprave o meritokraciji opozarjajo, da le te ne gre prehitro zavreči, saj so alternative v marsičem bistveno slabše.

Pestra paleta sogovornikov je za izhodišče vzela članek Meritokracija med mitom, normo in realnostjo avtorjev Franeta Adama in Maruše Gorišek. Kot opozarja Adam, meritokracija ni nujno jasno opredeljena, poleg znanja in kompetenc pa obravnava tudi vprašanje družbene mobilnosti – prehajanja iz nižjega v višji sloj in obratno.

Enakost rezultata ali enakost izhodišč bistveno spremenita pogled na meritokracijo

Njeni kritiki meritokracijo vidijo predvsem kot izgovor, ki opravičuje družbeno neenakost. V njej vidijo sistem, ki ustvarja kaste, ki se potem prek izobraževalnega sistema reproducirajo v prihodnost, saj si bogati zagotovijo mesta na najboljših univerzah, ki vodijo do meritokratsko najboljših rezultatov.

Na drugi strani pa se je potrebno vprašati, o kakšni enakosti se sploh pogovarjamo. Ločiti je namreč treba med marksistično enakostjo rezultata in enakostjo izhodišča. Prav slednja je skupaj z meritokratskimi kriteriji temelj družbene mobilnosti. Tako je na mestu bolj vprašanje, ali naredimo dovolj za izhodiščno enakost (torej, da imajo vsi člani družbe enake možnosti, potem pa sami svobodno glede na svoje interese in kompetence naredijo, kar želijo iz svojega življenja).

Prav na to opozarja tudi Goriškova, ko piše, da včasih ni jasno, ali kritike moti izvedba ali sam koncept meritokracije, ki tudi ni popoln sistem, a ima vendarle manj napak kot njegove alternative. Da so alternative sorazmerno slabše meni tudi dr. Matej Makarovič, ki opozarja, da je v meritokraciji pomembno vedeti tudi, kako jo definiramo, kaj merimo in kaj nagrajujemo. Lahko namreč nagrajujemo sposobnost, trud ali pa rezultat in glede na to dobimo različne sisteme.

Kompatibilnost meritokracije in demokracije?

Dr. Matevž Tomšič je opozoril tudi na vprašanje kompatibilnosti demokracije in meritokracije. Slednja namreč predvideva kvalificirane strokovnjake za določena mesta, česar pa demokracija kot vladavina večine ne zagotavlja. Večina je namreč podvržena silam, ki jih je mogoče enostavno manipulirati. “Še več, opažamo celo, da prihaja do vse bolj diletantske politike, vladavine povprečja, da ne rečemo celo vladavine drhali. Meritokracija se tukaj zdi tuja,” je dejal.

Pa vendarle ne gre zgolj za vprašanje ene in druge. Določene veje oblasti, denimo sodna in izvršna, potrebujeta več meritokracije kot zakonodajna, kjer je v ospredju zastopanost družbenih skupin. Obstaja tako potreba po kombinaciji meritokracije in demokracije, celo njuni nujni simbiozi, je menil Tomšič.

Kot je dodal dr. Janez Šušteršič, bi bilo potrebno za določena mesta v politiki celo postaviti določene kriterije, saj je mesto ministra (in starša) eno redkih, kjer niso zahtevane nobene kompetence. Opozarja pa tudi na ločevanje svetovalne vloge strokovnjakov in odločevalske vloge politikov. Na koncu odločitev sprejme politik, saj je to tudi njegova odgovornost. Razliko med eno in drugo vlogo je opazil tudi sam, ko je bil nekaj časa v politiki, saj je takrat razmišljal drugače kot prej, ko je bil kolumnist.

Pandemija razkrila problem neposlušanja stroke

Na konkretnem primeru pandemije covida-19 sta problematiko analizirala Darka Podmenik in Blaž Bajec. Razočarana sta nad stanjem meritokracije v družbi znanja, v kateri naj bi živeli danes. Kot sta ugotovila, so strokovnjaki WHO že v času epidemije SARS-a leta 2003 pripravili smernice, ki so bile praktično identične kot zdaj ob covidu. Taka pandemija se nam, če bi smernicam sledili, ne bi smela zgoditi. A čeprav so strokovnjaki izbruh SARS-u podobne epidemije pričakovali že bistveno prej, nas je covid povsem presenetil.

Izobraževanje in družbeni izzivi

Sogovorniki so opozorili tudi na problem izobraževanja. Slednje je namreč konceptualno zasnovano še za čas industrijske dobe, ko smo potrebovali večino, ki je pridno delala v tovarnah, in manjšino, ki je znala odkrivati kompleksnejše vzorce, ampak večinoma usmerjene v diagnosticiranje. Oboje danes dokaj enostavno nadomeščajo roboti in umetna inteligenca.

Človekova prednost danes je zmožnost znajti se v odprtih sistemih, iskati nove rešitve in se kreativno prilagajati razmeram. A prav slednje je v izobraževalnem sistemu pogosto nezaželjeno, problem pa predstavlja tudi vprašanje, kako kreativnost meriti. Formalna izobrazba tako na več področjih ni več najpomembnejši kriterij za uspeh, kot je veljalo v preteklosti. Problem na področju izobraževanja in javnega diskurza je tudi inflacija diplom in nazivov ter mentalna uravnilovka, ko je mnenje vsakogar v družbi obravnavano enako.

Potencialno rešitev vidijo sogovorniki v odpravi mature in ponovni uvedbi sprejemnih izpitov, s čimer bi bolj ciljno pridobivali kadre na določena področja, ter omogočanju večje kreativnosti v procesu izobraževanja. Izziv je tudi vzpostavitev sistema, kjer bodo odločevalci lažje in konkretneje prevzemali odgovornost. Prav v meritokraciji je namreč potrebno drugega tudi ocenjevati, slednje pa pogosto prelagamo na domnevno objektivizacijo in točkovanja, ki v praksi pomenijo le izmikanje odgovornosti in birokratizacijo.

Konkurenca sili v meritokracijo

Vendarle, kljub vsem svojim hibam, meritokracije ne gre kar zavreči. Konkurenca namreč sili v meritokratsko delovanje, saj je to ključno za preživetje. Bolj kot o odpravi meritokracije se je tako potrebno vprašati, v kolikšni meri jo sploh imamo in spremeniti delovanje elit in sistemov, ki predstavljajo oviro. Prav tako je potrebno zagotoviti simbiozo z demokracijo, saj meritokracija deluje tudi brez nje, kar lahko vidimo na Kitajskem, a si takšne družbe ne želimo, je bilo še slišati danes.

9 komentarjev

  1. Kaj je meritokracije? Meritokracije je družba v kateri vladajo meritorni ljudje.
    Torej družba v kateri dobijo pooblastila za vladanje ljudje, ki nekaj znajo, ki veljajo,ki so meritorni.
    Ni sicer znano in teoretično razdelano, pa lahko le sklepamo, da je nasprotje meritokracije družbeni red v katerem vladajo butli.
    Ta pojav sicer ni opredeljen znanstveno, ga pa je dokaj nazorno literarno obvela Fran Milčinski v svojih Butalcih.
    Tako imamo jasno opisane razmere, ko meritokrati ne vladajo.
    Sedaj se postavijo vprašanja: zakaj odpor proti meritokraciji? Zakaj si nekateri prizadevajo odstraniti meritokrate in se sami zavihteti na oblast?
    Odgovor na prvo vprašanje je enostaven. V strakarski demokraciji je pot na oblast pogojena z volitvami. Na oblast lahko prideš samo preko volitev. Volitve pa so filter, ki prefiltrirajo kandidate in le malo je izvoljencev, ki jih volitve preustijo k vladanju.
    Ostali kandidati se pač morajo, oziroma, bi se morali odreči vladanju. Pa se ne. Iščejo najrazličnejše možnosti,da bi kjub vsemu vladali. In kaj jim preostane: lop po oblasti, ki jo je potrebno označiti za meritokratsko, torej problematično.
    Na vse načine si izmišljajo inštitucije ki naj slabujo izvoljeno oblast. Ustanavljajo civilno družbo, ki nima legitimnsoti, saj ni izvoljena. K temu se pridružujejo tudi mediji, saj marsikateri novinar želi kreirati politiko. Večina ni izvoljena, pa vednar želijo vladati in se sami proglašajo za 4. vejo oblasti. Na ta način se ustvarja nered, kaos,
    Tak kaos je škodljiv in lahko uniči državo, ali celo civilizacijo.
    Slovenija je na dobri poti, da se ji to zgodi.
    Antimeritokrati postajajo vse močnejši in močnejši.
    Spoznajo se na vse in povsod bi želeli vladati
    Vlada s skrajnimi napori vlada in sprejema odločitve. Skoraj vsaka odločitev mora v dodatno presojo. Antimeritokrati se spoznajo na vse. Na epidemijo, na zaščitne ukrepe, na pitno vodo, na finance, na pravna vprašanja, na zgodovino, na prihodnost,na promet. Skratka ni področja, ki ga ne obvladujejo in znajo bolje.
    Kaos postaja vse večji.
    Če se ozremo malo nazaj v zgodovino pa lahko vidimo, da je kaos predpogoj za revolucijo, revolucija naplavi antimeritokrate in jih zamenja s svojimi, ki postanejo meritokrati in diktatorji. To smo že doživeli in nekoliko pozabljamo na reklo, ki nas svari: osel gre samo enkrat na led!

    • Mi nikoli nismo imeli meritokracije, imamo pa t.i. negativno selekcijo že 70+ let. Ki je postala orgazmični raj komunajzlov oz. sedaj kao levakov. Pred leti sem si, v znak gnusa do negativne selekcije, omislila majico z napisom: LEPO JE V NAŠI DOMOVINI BITI “NAŠ”.

      “Naš” si seveda, če plešeš kolo, kolesariš, marširaš s titovko, poješ druže tito mi ti se kunemo, lulaš na uniseks wc-jih, si spolno zmeden, privilegiran, bogat, len, nedelaven in po možnosti kulturnik ali NVO. “Naši” temu seveda pravijo meritokracija, “nenaši” vsi ostali pa kot navadna korupcija, nepotizem in negativna selekcija. Ni važno, če si nesposoben, važno je, da si “naš”, torej njihov.

  2. “meritokracije ne gre kar zavreči”

    Saj se jo ne bo dalo. Moje zelo nestrokovno (vulgarno?) mnenje je, da je na kmetih zmeraj obstajala. Rekli so ji “dobro gospodarjenje”. Kmečki gospodar, ki je znal dobro pridelati, viške dobro prodati in je bil poleg tega še inovativen in dober organizator, je bil uspešen. To se obnese tudi v drugih poklicih . Obstajajo sile, ki delujejo mimo birokratskega “predalčkanja” in raznih analiz.

  3. Če državi vladajo sposobni (meritokracija), plemeniti (aristokracija), uradniki (birokracija) ali kateri drugi del prebivalstva, kateremu se še posebej zaupa, je izhodišče lahko tako pravno ali politično določeno.
    Iz te podmene je jasno, da je v Sloveniji meritokracija že odpravljena. Naš volilni sistem kot opozarja Dr. Matevž Tomšič , ki pravi ”demokracije ni kompatibilna z meritokracijo. Slednja namreč predvideva kvalificirane strokovnjake za določena mesta, česar pa demokracija kot vladavina večine ne zagotavlja. Pri tem hote ali nehote spregleda da pri nas nimamo prave demokracije ampak zgolj strankokracijo. Zato je njegova ugotovitev v bistvu pravilna, ljudstvo voli ljudi, ki so člani strank, ki imajo največ denarja in izvajajo najboljšo propagando. Te stranke na liste ne postavljajo meritokratov (sposobnih vladanja) ampak strankarsko poslušne in ubogljive ljudi, tako da je izbira po načelu znanja onemogočeno. Posledično imamo oblast, ki je vsak mandat manj sposobna in manj meritorna (vsebinska).

  4. “Sociologi, še posebej tisti z anglosaškega področja, so vse bolj kritični do meritokracije kot osrednjega merila družbenega upravljanja s človeškimi viri. Kritiki v njej vidijo oviro do družbene enakosti..”

    Rešitev je preprosta: zdravniško diplomo izdajmo vsem, ki si jo želijo.

    • … in bo vsak, ki ima 5 minut, po potrebi možganski kirurg.

      Ampak samo, če bo “naš” (levak).

      Sociologi, še posebej ti z anglosaškega območja, trpijo za hudo boleznijo, ki se ji reče marksizem in levičarstvo, sodobno pa kot kulturni marksizem. V tem kulturnem marksizmu ni nobene kulture, kajti v družbi znanja naj vladajo ne tisti, ki znajo, temveč tisti, ki so povprečni in nesposobni, da ja ne bi izstopali in s tem poteptali “enakosti”.

      Kaj k temu sploh reči. I rest my case.

  5. Peter – Zanimivo je, da ko se govori o enakosti rezultatov (t.j. marksistični enakosti) imamo npr. primer Nizozemske, ki je (poleg Skandinavcev) vzpostavila eno izmed najbolj obsežnih socialnih držav na svetu z ogromno socialnimi korektivi in finančnimi transferji med prebivalstvom. A Nizozemska je kljub vsemu pristala med najbolj neenakimi družbami v Evropi po Ginijevem količniku, ker je nizozemska meritokratskost tako močna, da tako ustvarjenih razlik socialna država ne more zgladiti. A ker je država meritokratska Nizozemci te razlike sprejemajo.

  6. Rokc se strinjam, toda tudi za Nizozemsko velja, da nima neposredne demokracije ampak strankokracijo . Torej ima prav tako oblast, ki ni meritorna. To sicer ni tako očitno na področju gospodarske moči, ker gre vseeno za bistveno razliko Nizozemska vlada se drži načela, nevmešavanje v gospodarstvo je najboljša strategija države za pomoč gospodarstvu.
    Se pa to pozna pri ne- uspešnosti socialne politike kamor se država pretirano vtika in tudi pri izjavah Nizozemskih politikov, ki izražajo popolno dekadenco in odsotnost zdravo razumskega, oz. enostavnega kmečkega razmišljanja.

Komentiraj