Si je Terčelj z napovedjo vrnitve na Goriško podpisal smrtno obsodbo?

Povojne revolucionarne oblasti si niso mogle privoščiti, da bi se v času pogajanj za zahodno mejo na Primorsko vrnil tako močan protifašistični lik, kot je bil duhovnik Filip Terčelj, je na današnji okrogli mizi o primorskem mučencu poudaril zgodovinar dr. Renato Podbersič. Sogovorniki na razpravi v organizaciji Slovenskega zgodovinskega društva za novejšo in sodobno zgodovino so se ponovno zavzeli za obuditev postopka beatifikacije.

Terčelj je bil resda iz Vipavske doline, a iz tistega njenega dela, ki je že od sredine 19. stoletja spadal pod Kranjsko. Zato se tudi ni šolal v Gorici, pač pa v Ljubljani, v Škofovih zavodih. Po študiju bogoslovja je bil posvečen leta 1917, bil nato štiri leta kaplan v Škofji Loki, nato se je odpravil na študij v Nemčijo.

Po 1. svetovni vojni Primorska pripade Italiji in novembra 1920 si Italija mednarodno-pravno priključi to ozemlje. Takoj začne tudi izvajati raznarodovalno politiko in velika večina izobražencev, vključno z učitelji, advokati in zdravniki, odide. Ostane pa okoli 300 duhovnikov in okoli 50 drugih izobražencev, je okoliščine Terčeljevega delovanja opisal dr. Podbersič.

Neutrudno razdajanje za narod

Glavna ost, ki se je v tem ozračju upirala poitalijančevanju, je bila tajna krščansko-socialna organizacija. Terčelj sicer ni bil edini duhovnik, ki si je prizadeval za ohranitev domačega jezika in kulture. Še mnogo je bilo goriških, kraških, tolminskih in vipavskih, ki so se upirali, ki so veroučilnice spreminjali v narodne šole. Tudi potem, ko je v letih 1928 in 1929 slovenščina popolnoma izrinjena iz javnih šol, časopisov in društev, je ostala prisotna v Cerkvi.

Terčelj se je potem, ko je končal študij v Nemčiji, vrnil prav na Goriško in se začel neutrudno razdajati za narod, je pojasnil dr. Podbersič. V desetih letih je na Goriškem pustil neizbrisen pečat. Na eni strani je organiziral prosvetno zvezo, ki je bila okostje slovenskega kulturnega, socialnega, narodnobuditeljskega delovanja na Primorskem, na drugi strani pa je izdajal publikacijo Naš čolnič, ki je odpiral vprašanja krščansko-socialnega gibanja na Primorskem.

V desetih letih je Terčelj na Goriškem pustil neizbrisen pečat. 

Bil je tudi katehet, vzgojitelj, upravnik v Alojzijevišču, pa pisatelj, pesnik, človek mnogih talentov in tudi avtor besedil številnih cerkvenih pesmih, ki se prepevajo še danes.

Narodnobuditeljsko delovanje, položeno v zibel

Vse to je seveda šlo v nos oblastnikom, ki so ga spremljali, in po letu 1922, ko pride na oblast fašizem, je bilo vse, kar je bilo neitalijanskega, pod poseben udarom. In med prvimi petimi na Goriškem je bil v tem pogledu tudi Filip Terčelj. Prav Goriška je bila za razliko od Tržaške bolj narodno zavedna. Tradicija krščansko-socialnega narodnozavednega delovanja je segala že v 80. leta 19. stoletja. Slovensko narodnobuditeljsko delovanje mu je bilo tako položeno v zibel, je povedal dr. Podbersič.

A Terčelja so leta 1931 obsodili na pet let konfinacije, ki jo je prestal v južni Italiji. Po enem letu je bil amnestiran, nato pa iz Gorice, kjer mu je grozila ponovna aretacija, pobegnil v Ljubljano, kjer je deloval v tamkajšnji umobolnici. Politično ni bil dejaven, ob koncu 2. svetovne vojne pa je bil spet zaprt, verjetno zato, ker so se bali njegovega ponovnega odhoda na Goriško. Povojne oblasti namreč niso prepoznale njegovega dela za narod na Primorskem v 20. in zgodnjih 30. letih.

Goriška je bila za razliko od Tržaške bolj narodno zavedna. 

Terčeljeva kalvarija

Kmalu po vojni se je začela tudi kalvarija primorskega mučenca Terčelja. Sredi decembra 1945 je prišel k sobratu Francu Krašni v Sorico. Maševala sta v Sorici, Davči in tudi v Spodnjih Danjah, kjer so bile takrat tudi verske pobožnosti. Tolažila sta prebivalce, ki so se soočali s strahom, revščino in obupom. Na ta način se je tudi Terčelj znašel sredi tragike danjarskih žena, saj je bil okoli 20. decembra priča množičnemu izgonu 125 ljudi, med njimi 79 otrok, je pojasnila publicistka in raziskovalka Marija Gasser.

Kot je pojasnila, Selške doline ni ogrožal okupator, ampak komunistična oblast. Tu je bila zibelka slovenskega partizanstva, tudi njegovo vodstvo se je zbiralo v teh krajih, je povedala Gasserjeva. Zato tudi med domačini ni bilo pretiranega posluha za njune namene, da bi se zavzela za izgnane. Šlo je sicer za potomce Tirolcev, ki so v teh krajih živeli že stoletja. Govorili so poseben jezik, ohranjali svojo kulturo, bili so zelo verni, je nanizala Marija Gasser. Živeli so zase in se niso ukvarjali s politiko, a so imeli nemške priimke.

Selške doline ni ogrožal okupator, ampak komunistična oblast. 

»Pobili so ju kot stekla psa«

Terčelj in Franc Krašna sta se kljub temu 7. januarja 1946 odločila, da se odpravita proti Ljubljani in zavzameta za izgnance. A sta ju kmalu, pri Podroštu zaustavila pripadnika Knoja in ju obrnila proti Davči. Noč sta po besedah raziskovalke prebila pri Brelihu, naslednji dan pa naj bi ju domačini zverinsko mučili in pobili. Kot se spominja Gasserjeva, ji je 96-letna pričevalka nedavno govorila o tem, da so ju »pobili kot stekla psa«.

Kmalu po smrti duhovnikov, ki je še kako odmevala, so se začele različne interpretacije dogodka, tudi takšne, da naj bi prebegnila v Cono A. Različne razlage Terčeljeve usode pa so zaznamovale tudi obdobje po letu 2000, med drugim tudi takšna, da naj bi bila storilca le dva. Te teorije in pričevanja, ki govorijo drugačno zgodbo, sicer Gasserjeva popisuje tudi v več publikacijah, nazadnje v lani izdani knjigi Selška dolina – zadnji dom Filipa Terčelja.

Ne obsojanje domačinov, pač pa beatifikacija Terčelja

Kot je danes poudarila Gasserjeva, ne želi nikogar obsojati, želi pa si obuditi postopek beatifikacije Terčelja, ki je bila predlagana že leta 2010. Po tem obdobju pa so ji nekateri očitali, da naj bi prav njena razkritja preprečevala nadaljevanje procesa, češ da naj bi med domačini ustvarjala nesoglasja.

Dr. Podbersič je ob tem poudaril, da se v javnosti dostikrat ustvarja vtis, da naj bi bila kranjska duhovščina »izdajalska«, primorska pa da naj bi bila nekoliko boljša, ker je podpirala narodnoosvobodilni boj. Toda po vojni je bila izkušnja revolucije za ene in druge enaka; le da se je na Primorskem preganjanje duhovnikov začelo nekoliko pozneje.

Za Terčelja je bila v tem pogledu neprikladna še ena okoliščina. Napovedoval je namreč, da se po praznikih leta 1946 vrne na Goriško in s tem si je, kot sklepa dr. Podbersič, »podpisal smrtno obsodbo«. V času, ko si je partija prizadevala pridobiti naklonjenost mednarodne skupnosti glede zahodne meje, ki je bila določena januarja 1947, si namreč ni mogla privoščiti, da nazaj na Primorsko pride tako močna figura protifašističnega upora, kot je bil prav Filip Terčelj, je še povedal dr. Podbersič

Pogovor, v katerem so se sogovorniki še enkrat več zavzeli za nadaljevanje postopka beatifikacije, je povezoval zgodovinar dr. Jože Možina.

Proces ne sme zastati, Terčelja ne smemo pozabiti. »Terčeljeve vrednote so večne,« je pristavila Marija Gasser. Dr. Podbersič je dodal, da bi se morda stvari lahko premaknile tudi pod vodstvom novega koprskega škofa.