Matej Tonin: Morda smo zapadli v neki ležeren občutek, da je Evropska unija samoumevna in da se nam z evropskimi temami ni treba intenzivno ukvarjati, čeprav danes določajo že 80 % našega zakonodajnega okvirja. (1. del)

Foto: Jaka Krenker

Pred Evropskimi volitvami se pogovarjamo z nosilci list, ki, se bodo 9. junija potegovale za mesta v Evropskem parlamentu. Letos ima Slovenija prvič 9 mest. Tokrat smo spregovorili s predsednikom Nove Slovenije Matejem Toninom, ki je tudi nosilec liste te stranke.

Matej Tonin je politolog, v politiki aktiven vse od leta 2001, njegova pot pa je klasična pot politika v urejenih evropskih demokracijah. Začel je namreč v podmladku in na lokalni ravni v domačem Kamniku, od leta 2011 je bil izvoljen v Državni zbor, vodenje stranke je od Ljudmile Novak prevzel leta 2018 ter bil za kratek čas predsednik Državnega zbora. V času prejšnje vlade je bil minister za obrambo. Zdaj se prvič podaja tudi na Evropske volitve. 

S politiko se ukvarjate že četrt stoletja. Zakaj odločitev za politiko?

Moji vrstniki so z očeti gledali nogomet, košarko in kak drug šport, midva z očetom pa sva skupaj gledala predvsem Dnevnik in politične oddaje. Morda je to posledica tega, da je bil kot občinski svetnik aktiven pri Slovenskih krščanskih demokratih in je bila razprava o politiki z njim nekaj najbolj normalnega. Logično nadaljevanje tega je bil potem študij politologije.

Potem pa znotraj Nove Slovenije nisem izpustil niti ene stvari. Začel sem kot plakater ter eden aktivnih članov, ki je pomagal pri volilni kampanji, bil aktiven v občinskem odboru in se aktiviral v podmladku. To je čar tradicionalnih strank, da greš čez celoten proces in razumeš, da je za vsako stvar potrebna ekipa, odločenost ljudi, da nekaj naredijo, in da se nič ne zgodi samo od sebe.

Politiko razumeš čisto drugače, če jo spremljaš od korenin pa vse do krošnje.

Takih politikov je v Sloveniji sorazmerno malo. Več je raznih profesorjev in t. i. menedžerjev ter podobnih profilov. Zakaj menite, da je tako malo politikov, ki so zrasli v strankah od začetka?

Ker se ves čas vodi negativna kampanja zoper politične stranke. Tako so od samega začetka zaznamovane kot nekaj slabega. Zato imate konstantno pojav nekih novih list na lokalni ravni, ki so popularnejše od strank, na državni ravni pa vedno neke nove stranke novih obrazov. To krni demokracijo. Demokracija potrebuje svoje institucije, med katere spadajo tudi politične stranke.

So del demokratičnega ustroja. Gre za združenje podobno mislečih ljudi, ki se medsebojno veliko družijo, pilijo in brusijo svoje ideje in tako pridejo do boljših vsebinskih izhodišč. Kadri se znotraj političnih strank kalijo in ko pride priložnost, da prevzamejo dolžnost v izvršni veji oblasti, so prekaljeni in izkušeni.

Politika je svojevrstna obrt. Ni nujno, da boš dober predsednik vlade, če si krasen menedžer, pravnik ali komedijant. V podjetju rečeš in se zgodi. Če se ne, zamenjaš ljudi. V politiki pa je potrebna spretnost, da različne interese v koaliciji spraviš na skupni imenovalec in nekaj pripelješ od ideje do realizacije.

Za prihodnost Slovenije je ključno, da krepimo živost in trdnost klasičnih političnih strank.  

V teh iskanjih skupnih imenovalcev ste predsedniki strank še kako vključeni. Kljub temu se podajate na Evropske volitve. Ni ravno običajno, da bi bili predsedniki strank tudi evropski poslanci. Kako načrtujete usklajevati vodenje stranke z dolžnostmi evropskega poslanca?

Glede tega je Nova Slovenija letos kar v trendu. Še zdaleč nisem edini predsednik stranke, ki je nosilec liste. Na Hrvaškem imate predsednika vlade, ki je nosilec liste, prav tako v Italiji.

Zaradi vojne v Evropi in silovite ekonomske tekme med ZDA in Kitajsko se mi zdi trenutno obdobje primerljivo s tistim po padcu Berlinskega zidu. Zaradi številnih izzivov in še nejasnih smeri so to zahtevni časi in zato tudi politične stranke sestavljajo liste tako, da ponujajo najboljše kandidate. Tudi Nova Slovenija je listo sestavljala tako.

Sam ne bi bil ne prvi in tudi ne zadnji predsednik stranke, ki bi bil hkrati evropski poslanec. Pred mano so bili že Ljudmila Novak, Borut Pahor in Tanja Fajon. Tako da ne bom neka novost. Če bom izvoljen za evropskega poslanca, nameravam letos oktobra tudi ponovno kandidirati za predsednika stranke.

Kaj pa če ne boste izvoljeni?

V tem primeru bodo članice in člani Nove Slovenije odločili, kako naprej. Oktobra imamo kongres. Do takrat je ravno dovolj časa, da s trezno premislimo in sprejmemo pravo odločitev.

Foto: Jaka Krenker

Ko se ljudje odločajo na volitvah, je po svoje še pomembnejše od tega, kaj nekdo obljublja, kaj nekdo že lahko pokaže iz dosedanjega dela kot dokaz, da lahko podobno politiko vodi tudi v prihodnje. Kaj bi izpostavili kot svoj največji politični dosežek?

Drži, po njih delih jih sodite. Za demokracijo je to zelo pomembno.

Sam imam več dosežkov, težko izberem enega samega. Morda bi izpostavil to, da sem sopodpisnik zakona, ki je uvedel normirane samostojne podjetnike. To je bilo v slovenskem prostoru sprejeto kot zelo dobra, davčno zanimiva rešitev, ki je zmanjšala delo na črno in kakšne druge, manj željene davčne optimizacije. To je zmagovalna kombinacija tako za davčno blagajno kot za posameznike, ki opravljajo različne storitve.

Ministri Nove Slovenije pa smo tudi v prejšnji vladi dokazali, da znamo pripeljati od ideje do konkretnih projektov. To nam priznavajo vsi. V tistih dveh letih smo pokazali, da če se hoče, se lahko spelje projekte, ki služijo ljudem, za kar so drugi potrebovali desetletja in zapravljali milijone za različne študije.

Vaša aktualna evropska poslanka Ljudmila Novak je pri več odmevnejših resolucijah glasovala drugače, kot bi pričakovali glede na siceršnje krščansko-demokratsko usmeritev stranke. Podpirala je razne levičarske resolucije glede družine, splava, LGBTQ agende, kritizirala peticijo za spoštovanje žrtev komunističnega nasilja. Kako razumete to razliko med domačo in evropsko držo vaše stranke, bo v naslednjem mandatu kaj drugače?

Ravno ta izkušnja je Novo Slovenijo vzpodbudila, da želimo bolj povezati evropsko in slovensko ekipo. Mislim, da je bila napaka, da smo v preteklosti delovali ločeno in smo se premalo posvetovali, kako ravnati v takšnih primerih. S to listo, ki smo jo predlagali letos, bomo to vsekakor popravili, izboljšali in dosegli, da bo naše delo v Evropi in doma bolj povezano.

Morda smo kot stranka zapadli v nekakšen ležeren občutek, da je Evropska unija samoumevna in da se nam z evropskimi temami ni treba tako intenzivno ukvarjati, čeprav danes določajo že 80 % našega zakonodajnega okvirja. V prihodnje bo naše delo bolj povezano in jasno.

Kaj to pomeni v praksi, boste bližje smernicam Evropske ljudske stranke ali boste postali bolj uporniški, če bo Evropska ljudska stranka šla v podobno smer, kot je v tem mandatu?

Če bom izvoljen, bom sledil programu Nove Slovenije. To je temelj, za katerega verjamem, da bodo ljudje glasovali za nas na teh Evropskih volitvah.

Morate pa razumeti, da je Evropska ljudska stranka velika politična družina, največja v Evropskem parlamentu in ima zaradi svoje velikosti tudi svojevrstne izzive. Nekateri poslanci so zelo liberalno, drugi zelo konservativno usmerjeni in tukaj se potem lovi kompromis. Sam bom zasledoval program NSi in v skladu s tem tudi glasoval.

V zadnjem mandatu je bilo kar precej napetosti med obema strankama v opoziciji. Bodo te napetosti ovira za sodelovanje v Evropskem parlamentu?

Če želiš v Evropskem parlamentu kaj doseči, potrebuješ zaveznike, in kje jih iskati, če ne znotraj iste politične družine. Tukaj je odločitev zelo preprosta. Želim biti aktiven in slišan, želim premikati stvari na prej. Še posebej ob dejstvu, da prihajam iz majhne države, je povezovanje čim bolj različnih ljudi ključno za ustrezno podporo za naše pobude v Evropskem parlamentu.

Saj veste, odloča večina, če nimaš večine, se tvoj projekt ne realizira.

Kljub temu je bilo v zadnjem mandatu zaznati napetosti že znotraj slovenske delegacije poslancev EPP. Pričakujete, da bo v prihodnjem mandatu drugače?

Pričakujem, da bo drugače. Te stvari so bile precej nacionalno pogojene, tako z ene kot z druge strani ni bilo neke velike simpatije in posledica tega je bilo tudi občasno javno obračunavanje.

Letošnjo pomlad so zaznamovali kmečki protesti. Kako ste jih videli in kako nameravate na njihove zahteve odgovarjati kot evropski poslanec?

Mislim, da se moramo najprej odločiti, ali želimo biti kontinent, ki bo sposoben nahraniti samega sebe ali ne. Če je odgovor da in mislim, da bi moral biti, ker sicer bomo lačni, kot smo že bili kdaj v preteklosti, potem moramo kmetom pustiti manevrski prostor, da bodo lahko pridelovali kvalitetno hrano in hkrati preživeli.

Evropska unija, zlasti evropski birokrati postavljajo zelo visoke standarde, zelo intenzivno prepovedujejo uporabo pesticidov. To sicer pomeni kvalitetno hrano, ampak zelo komplicirano pridelavo, v manjših količinah in po višji ceni. Potem pa se pojavijo ceneni proizvodi iz Južne Amerike, Azije in Afrike, kjer lahko uporabljajo kakršnekoli pesticide. V takšnih okoliščinah evropski kmet težko preživi.

Če želimo imeti lastno in tudi kvalitetno hrano, potem jo bo seveda treba tudi plačati, da bo naš kmet lahko preživel in naprej kmetoval. To je mogoče tudi prek ustreznih subvencij, ki pa morajo biti bistveno manj zbirokratizirane in enostavne.

Foto: Jaka Krenker

Omejitve škropljenja, ki jih omenjate, so pogosto omenjene kot del zelenega prehoda, ki ga nekatere skupine zelo zagovarjajo. Kako združiti proizvodnjo hrane in izvesti zeleni prehod?

Primer Šri Lanke je več kot jasen. Tam si je voditelj države zamislil, da bodo hrano proizvajali brez pesticidov. V dveh letih je bil narod lačen, voditelja pa so naganli, da je moral zbežati iz države. Nekaj pesticidov je nujnih, za zatiranje škodljivcev in da proizvedemo zadostne količine hrane, da nahranimo vse ljudi.

Potrebni sta zmernost in razumnost. Prav je, da Evropa s pesticidi ne pretirava in je razumna pri njihovi uporabi. Ne nasedajmo pa na parole, da se bo vse proizvajalo brez pesticidov.

Skupna kmetijska politika je najstarejša skupna politika Evropske unije. Bi jo bilo po vašem mnenju treba reformirati ali sploh ohraniti?

Reformirati bi bilo treba v smer zmanjšanja birokracije. Če mora biti danes kmet skoraj doktor ali vsaj zelo izkušen računovodja, da izpolni vse obrazce, da dobi subvencije, potem je jasno, da se ne more ukvarjati s svojo osnovno dejavnostjo – kmetovanjem. To je bistveno. Denar mora hitreje priti do kmeta.

Z dvigom standardov pri hrani pa bo treba dvigovati tudi subvencije. Manj pesticidov, kot bomo uporabljali, težja bo proizvodnja in manj hrane bomo proizvedli. Če želimo, da evropski kmet preživi, potrebujemo te stvari. Sicer v konkurenci z afriškim, južnoameriškim in azijskim ne bo preživel.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen je pogosto deležna kritik kmetov, da preveč aktivistično izvaja brezglavi zeleni prehod. Evropska ljudska stranka jo je zdaj ponovno kandidirala za spitzen kandidatko in v Novi Sloveniji ste jo podprli. Verjamete, da lahko v drugem mandatu vodi bolje kot v prvem?

Vse je odvisno od večine v Evropskem parlamentu in državah članicah. Marsikdo vidi Evropsko komisijo kot nekakšno vlado, pa temu ni tako. Evropska komisija je sestavljena zelo proporcionalno. Čeprav smo imeli predsednico komisije, je bil velik delež komisarjev iz vrst socialistov in liberalcev in posledično so bile tudi rešitve obarvane v njihovih barvah.

Na nekaterih področjih se je Ursula von der Leyen izkazala. Ponekod pa ji je spodletelo. Pri zelenem prehodu je spodletelo, ker je preveč stvari prepustila takratnemu komisarju Franzu Timmermansu. Z novim komisarjem stvari postajajo razumnejše.

Na kongresu EPP je tudi jasno povedala, tudi z našim manifestom EPP, da se bo šlo v drugačno smer, vsaj kar se tiče zelenega prehoda. Boljši kot bo rezultat desne strani na volitvah, tem lažje bo to doseči.

Veliko delegatov ji kljub temu ni namenilo svoje podpore. Kako ocenjujete razmere znotraj Evropske ljudske stranke? Kako enotna je? Je možen celo njen razpad?

Razpada ne bo, se pa soočamo z istimi težavami kot vse velike skupine. Z velikostjo pride raznolikost. Imamo zelo liberalen del, ki prihaja iz Skandinavije, zelo konservativen del, ki prihaja z vzhoda, kar je včasih težko spraviti na skupni imenovalec, ampak do sedajo smo to še vedno razrešili. In tudi v prihodnosti bomo. Za prihodnost EPP se ni bati.

Se Nova Slovenija še najde v tej diverzifiteti?

Seveda. Mi bomo tudi v prihodnje v Evropski ljudski stranki. Nekatere aktualne članice iz Slovenije pa so napovedale morebiten izstop. Ampak ne gre pozabiti, da je to še vedno najmočnejša politična skupina.

Mislim, da je bolje, da je predsednica komisije Ursula Von der Leyen, čeprav ni idealna za nas. Je pa še vedno bližje temu, kar zagovarjamo, kot pa kdo iz povsem diametralne politične skupine. Da pridemo do predsednika Evropske komisije, kandidat potrebuje dve soglasji. Najprej ga mora podpreti večina voditeljev držav članic, nato pa še večina v Evropskem parlamentu.

Razumem kritične glasove, ki so nezadovoljni z Ursulo Von der Leyen in bi si želeli bolj jasnega konservativca za spitzenkandidata. Ampak – kaj pa se zgodi takrat, če ta kandidat ne pride čez sito Evropskega sveta in parlamenta? Treba je upoštevati tudi realizem znotraj evropske politike.

Foto: Jaka Krenker
V drugem delu intervjuja z Matejem Toninom, ki bo na Domovini objavljen jutri, boste lahko prebrali tudi, kako se opredeljuje do preostalih ključnih tem evropske prihodnosti, kot so varnost, povezovanje, zeleni prehod, demografija, energetska suverenost in varnost, pa tudi o prihodnosti slovenske politike desno od sredine.

 

 

 

Izbrano za naročnike
Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike