Mag. Aleksander Igličar, na Aleji znamenitih Ločanov, ob kipu dr. Tineta Debeljaka (foto: Tina Dokl, Gorenjski glas)

Vsako društvo ima blagajnika. A nima vsako društvo za blagajnika predavatelja računovodstva. Muzejsko društvo Škofja Loka ga ima – mag. Aleksandra Igličarja z Godešiča pri Škofji Loki.

Mag. Aleksander Igličar, predavatelj na katedri za računovodstvo in revizijo Ekonomske fakultete v Ljubljani, je blagajnik v društvu postal, ko je 12 let opravljal vlogo predsednika.

V prvem delu intervjuja smo se z njim pogovarjali o njegovem delu v enem najstarejših muzejskih društev na Slovenskem, še posebej o odstiranju zamolčanih plati naše polpretekle zgodovine.

V drugem delu, ki bo objavljen jutri, pa se bomo dotaknili njegovega poklicnega dela. Mag. Igličar, ki je bil nekaj let član nadzornega sveta RTV Slovenija, bo komentiral tudi najnovejše predloge za spremembe zakona o RTV Slovenija.

Ko ste pred dobre pol meseca zaključili 12-letno predsedovanje Muzejskemu društvu Škofja Loka, so z vami v časopisu Gorenjski glas opravili intervju in mu dali naslov “Predsednik s posluhom za zamolčano”. Zakaj so vas tako opisali?

Verjetno je vzrok v precej odmevnem dogajanju okoli nepodelitve zlatega grba (najvišjega občinskega priznanja občine Škofja) Muzejskemu društvu leta 2017. Muzejsko društvo je takrat praznovalo 80 let delovanja in je bilo edini kandidat za zlati grb.

Pristojni odbor občinskega sveta pod vodstvom Tineta Radinje (tedanjega svetnika in sedanjega župana) pa je sklenil, da društvu tega priznanja ne podeli. Kot glavni razlog je navedel, da se društvo preveč ukvarja s polpreteklo zgodovino.

Vemo, kako je z zgodovino polpreteklega obdobja pri nas. V desetletjih po vojni so jo interpretirali zmagovalci, torej komunisti, in njihovi zgodovinarji. Velik del te polpretekle zgodovine pa se odkriva šele po letu 1990. In Muzejsko društvo je pod mojim predsedovanjem raziskalo in ubesedilo kar nekaj te zgodovine.

Z občinsko oblastjo ste bili na različnih bregovih glede polpretekle zgodovine že prej. Javno ste denimo nasprotovali ideji, da bi občina za dan spomina razglasila 9. februar, v spomin na dogodke, ko so Nemci leta 1944 v Škofji Loki ubili 50 talcev …

Drži. Muzejsko društvo je januarja 2017 v javnem pismu postavilo pod vprašaj smiselnost te razglasitve. Poboj 50 talcev je seveda tragično dejanje in spomin na ta dogodek je legitimen. Toda po drugi strani so ob 9. februarju v Škofji Loki skozi leta nastale nekakšne “male Dražgoše”.

Zavedati se je potrebno tudi širše zgodovinske slike tega poboja. Do njega je prišlo zaradi samopašnega dejanja nekega partizana. Ta je šel v Staro Loko neki ženski ostrič lase (to so delali z ženskami, ki so ali naj bi imele zveze z Italijani ali Nemci). Ženske ni dobil doma, je pa na ulici srečal nekega nemškega vojaka in ga ustrelil. Nemci pa so se za to dejanje maščevali s pobojem 50 talcev.

V Muzejskem društvo smo tedaj predlagali, da če že imamo dan spomina, naj bo to 10. december, ko je dan človekovih pravic, in naj bo to dan spomina na vse žrtve, ki so padle v katerikoli vojni na katerikoli strani.

Nosilec pobude za dan spomina je bila stranka Levica. Po našem odzivu se je stvar ustavila. Mislim, da so ljudje, ki so to pobudo pripravili, takrat začutili do Muzejskega društva neko jezo, zamero, in da se je to potem odrazilo v očitkih glede ukvarjanja s polpreteklo zgodovino in nepodelitvi občinskega priznanja.

Velikokrat tisti, ki se ukvarjamo s polpreteklo zgodovino, slišimo očitke, da “razdvajamo”. A izkušnja ob nepodelitvi priznanja kaže drugačno sliko. Takrat sta recimo odločitev občinskega sveta javno kritizirala častna občana dr. Aleksandra Kornhauser Fraze in Ivan Oman. Če povemo, da je prva dobila na TV Slovenija prostor v oddaji “Spomini”, drugi pa v oddaji “Pričevalci”, lahko takoj vidimo, da gre za človeka različnih svetovnonazorskih usmeritev …

Z javnim pismom se je oglasila tudi častna občanka Žirov akademikinja ddr. Marija Stanonik.

Sam sem bil zelo vesel javnega pisma, s katerim se je na takratnega župana Škofje Loke mag. Miha Ješeta obrnila dr. Aleksandra Kornhauser Frazer. V njem se je vprašala: S čim drugim pa naj se Muzejsko društvo ukvarja kot z zgodovino? In še posebej polpreteklo zgodovino, kjer je veliko stvari še vedno odprtih?

Gospa Aleksandra je bila med vojno v partizanskem gibanju in po vojni blizu politični levici, ampak je ob tem dogodku jasno opozorila, da stvari niso bile prav izpeljane.

Aleksander Igličar med odborniki Muzejskega društva Škofja Loka.

V poslovilnem nagovoru pred predajo predsedniške funkcije ste med najmočnejšimi trenutki 12-letnega dela omenili srečanje z osebnostjo in potomci pesnika, literarnega kritika in urednika dr. Tineta Debeljaka, Škofjeločana, ki se je moral po vojni umakniti v Argentino. Zakaj se vas je njegova zgodba tako dotaknila?

Ko sem postal predsednik Muzejskega društva, sem se še bolj začel zanimati za knjige o loški zgodovini. Najbolj me je nagovorila knjiga Tineta Debeljaka “Loma negra – Črni kamnitnik”.

V njej so poleg njegovih novel in pesmi objavljena tudi pisma, ki jih je iz Argentine pisal ženi in trem otrokom. Ločeni so bili kar devet let, šele leta 1954 so se lahko po posredovanju mednarodnega Rdečega križa podali za njim v Argentino.

Pisma so me pretresla do dna duše. Začutil sem bolečino in krivico, ki jo je doživel Debeljak. Dodatno je k moji pretresenosti prispevalo dejstvo, da je Debeljak, ko je moral v Argentino, bil star 47 let, ravno toliko, kot sem bil tedaj, ko sem bral njegovo knjigo, star sam. V Sloveniji je bil uveljavljen, bil je kulturni urednik Slovenca, v Argentini je začel kot vratar v tovarni cementa.

Takoj sem začutil, da je treba to osebnost zamolčane zgodovine obuditi iz molka. Tine Debeljak je bil na moj predlog posthumno imenovan za častnega člana Muzejskega društva, izdali smo njegovo knjigo Olimpijski venec, pred tem pa je že dobil obeležje v Aleji znamenitih Ločanov.

Čeprav je o Tinetu Debeljaku v javnosti vladal zaukazani molk, pa spomin nanj v kulturniških krogih v Škofji Loki ni povsem zamrl. Ko se je konec 80. let začela spreminjati družbena situacija, je prišlo celo do pobude, da bi mu omogočili vrnitev v Škofjo Loko. Zakaj do tega potem ni prišlo?

To je bilo leta 1987, ko je Muzejsko društvo praznovalo 50 let delovanja. Prišlo je do ideje, da bi se vsem živečim ustanovnim članom (Tine Debeljak je bil med njimi) izročilo zahvale. Eden od članov izvršnega odbora se je v Ljubljani na policiji pozanimal, če bi bil njegov prihod mogoč, pa so na policiji odsvetovali. Z obrazložitvijo, da mu ne morejo zagotoviti varnosti. Leta 1987! Dve leti pozneje je Tine Debeljak umrl in tako rodne in ljubljene Škofje Loke ni videl nikoli več.

Še ena znana prigoda iz časa komunizma odslikava tragične razsežnosti zamolčanosti Tineta Debeljaka. Leta 1973 je bila v Škofji Loki pomembna obletnica, 1000-letnica prve pisne omembe mesta. Ob tej priložnosti je Loški muzej pripravil pregledno razstavo del loških umetnikov. Med razstavljenimi slikami je bil tudi portret Tineta Debeljaka, ki ga je naslikal loški umetnik France Košir. Ampak pod sliko je bil napis “Portret neznanega moža”. Pa čeprav so takrat v Loki dobro vedeli, kdo je na sliki.

Še ena zamolčana osebnost loške polpretekle zgodovine je Ivan Dolenec. O njem se je sicer govorilo že kmalu po osamosvojitvi, celo osnovna šola je bila nekaj časa na novo imenovana po njem …

Ivan Dolenec je pomembna osebnost loške zgodovine. Skupaj z duhovnikom Jakobom Šolarjem je bil pobudnik srečevanj t. i. “loškega profesorskega ceha”. Šlo je za redna letna srečanja profesorjev iz Škofje Loke, ki so poučevali na različnih šolah po Sloveniji in celo Jugoslaviji. Dobivali so se od leta 1930, običajno konec avgusta, pred začetkom šolskega leta. Iz tega kroga je leta 1937 nastalo Muzejsko društvo Škofja Loka, ki je potem leta 1939 ustanovilo Loški muzej.

Ivan Dolenec je bil pred vojno politik Slovenske ljudske stranke, med vojno pa ravnatelj v Novem mestu. Zaradi partizanskega nasilja je imel govor na protikomunističnem zborovanju in to je bil povod, da so ga po vojni zaprli. Leta 1946 je bil pomiloščen, a ni mogel več normalno poklicno delovati. Umaknil se je k bratu na kmetijo v bližini Škofje Loke, kjer je tudi na nek način “zamolčan” umrl leta 1971.

Ivanu Dolencu Škofja loka noče priznati njegove vloge. Večkrat je bil podan predlog, da bi njegovo obeležje postavili v Alejo znamenitih Ločanov, a ga občinska oblast, ki o tem odloča, nikoli ni uvrstila v ožji izbor.

Res je bila škofjeloška osnovna šola konec 90. let imenovana po Ivanu Dolencu. Prej je nosila ime Petra Kavčiča, partizana iz znane loške družine Kavčičevih. A loška levica je burno reagirala, uspela dobiti na svojo stran javno mnenje in šoli so prej kot v enem letu ime Ivana Dolenca vzeli. Potem je dobila ime “Osnovna šola Škofja loka mesto”.

Pismo dr. Tineta Debeljaka vodstvu Loškega muzeja, potem ko mu je Jugoslavija odzvela državljanstvo (vir: NUK, rokopisna dediščina dr. Tineta Debeljaka)

Kljub temu da ni imel nobene javne vloge, pa je imel Ivan Dolenec vseeno vpliv na družbene spremembe v Sloveniji, posredno, prek poznanstva z Ivanom Omanom …

Osebno sem Ivana Omana srečal večkrat, nikoli pa se nisva poglobljeno pogovarjala. Globoko v sebi pa sem ob srečanjih še posebej začutil, kako velike stvari je delal in premikal.

Velikokrat sem se spraševal, kje in kako se je oblikovala njegova osebnost, da je bil zmožen tako vizionarskih korakov. Ko sem se tudi prek pisnih virov seznanjal z delom Ivana Omana, sem odkril, da je velik vpliv nanj imel Ivan Dolenec.

Moža sta živela blizu drug drugega, na začetku Poljanske doline. Ivan Oman v Zmincu, Ivan Dolenec pa v Sopotnici. Omanova mama je bila doma z grunta, kjer je bil rojen Ivan Dolenec. Ivana Dolenca je zelo navdihoval Janez Evangelist Krek, zlasti z idejo zadružništva. Z vsem tem je vplival tudi na Ivana Omana.

Ko smo se pred slabim letom dni poslavljali od Ivana Omana, smo čutili, da Škofja Loka dobiva novo pomembno zgodovinsko osebnost. Kako se bo po vašem mnenju oblikoval loški pa tudi slovenski zgodovinski spomin na Ivana Omana?

Na pobudo njegovega sina Janeza v Škofji Loki pripravljamo septembra akademijo v spomin Ivana Omana, z željo, da bi postala redna. Na akademiji bodo sodelovali dr. Žiga Turk, dr. Rosvita Pesek in dr. Metod Benedik. Posebno poglavje smo Ivanu Omanu posvetili v letošnji številki Loških razgledov, domoznanskem zborniku, ki ga Muzejsko društvo izdaja že 66 let.

Ena do pomembnih dediščin Ivana Omana je njegova vizija močne konservativne stranke, ki jo potrebuje Slovenija oziroma vsaka država. Njegova srčna želja je bila, da bi se SLS in SKD (pozneje NSi) združili. Na jesenski akademiji bomo poskušali odgovoriti na vprašanje, kakšna je bila Omanova vizija močne konservativne stranke v Sloveniji, kakšen pomen bi imela združena stranka v prvih desetletjih demokracije v Sloveniji, pa tudi zakaj Ivanu Omanu uresničitev te ideje ni uspela.

Ivan Oman svojih svojih političnih nasprotnikov ni nikoli žalil. Imel je politične nasprotnike, ne pa sovražnikov, kar je tudi moje pomembno vodilo.

Vrniva se k polpretekli zgodovini, ki je rdeča nit najinega pogovora. Če je Muzejsko društvo Škofja Loka v preteklih letih naredilo veliko pri odstiranju zamolčanih poglavij polpretekle zgodovine, pa bi to težko rekli za njegovega “otroka”, za Loški muzej. Zbirka, ki v muzeju predstavlja obdobje druge svetovne vojne je kljub novim odkritjem taka, kot je bila pred desetletji. Kako vi gledate nanjo?

Muzejsko društvo je pred vojno res ustanovilo Loški muzej, a zdaj formalnega vpliva na vodenje nima. Imenujemo samo enega člana sveta zavoda. Največji vpliv na imenovanje članov sveta in direktorja ima občinska oblast, kjer v Loki prevladujejo levo orientirane politične stranke. In posledice se vidijo tudi pri zbirki novejše zgodovine.

Nekdanji loški župan Igor Draksler mi je malo zatem, ko sem bil izvoljen za predsednika Muzejskega društva dejal: “Pri Loškem muzeju gre za to, kdo bo imel roko nad zgodovino.” Takrat nisem čisto dobro razumel, kaj je hotel povedati, danes pa to globoko razumem.

Mesec dni nazaj sem si šel znova ogledat to zbirko. Dejansko gre za prikaz, kot je bil pripravljen pred 40, 50 leti. Še vedno recimo v njej najdemo “izdajalce”. Ravno pred dnevi mi je naš odbornik Vincencij Demšar, ki je še pred osamosvojitvijo sodeloval pri postavitvi zbirke, dejal, da je želel takrat uporabiti izraz protirevolucionarji, pa mu tega niso dovolili. In dobili smo “belogardiste in izdajalce”, ki so ostali do danes.

V Muzejskem društvu razmišljamo, da bi na Loški muzej naslovili pobudo, da se s to zbirko nekaj naredi. Ena od idej je celo, da se zbirka ohrani kot muzejski eksponat, kot pomnik takratne interpretacije zgodovine, obenem pa se z novimi dejstvi in sodobnim prikazom naredi novo zbirko.

Pa pri tem ne mislim samo na vojni, ampak tudi na povojni čas. V zbirki ni recimo nič o povojnih pobojih, pa so zelo zaznamovali loško področje. Ena velikih bolečin je tudi, da v Loškem muzeju ni nobenega prikaza osamosvojitve Slovenije.

Aleksander Igličar med pasijonskimi romarji na cilju peš romanja iz Škofje Loke na Brezje.

Za konec pa pojdiva malo dlje kot v polpreteklo zgodovino. Škofja Loka ima še eno dragocenost – Škofjeloški pasijon. Naslednje leto bo znova uprizoritev, ob 300. obletnici zapisa besedila Škofjeloškega pasijona. Kako vi osebno sodelujete pri ohranjanju te dediščine in kaj vam pasijon pomeni?

Škofjeloški pasijon je največji kulturni in duhovni biser Škofje Loke.

V njem mi je zelo zanimiv spokorniški vidik, kjer angeli neposredno nagovarjajo spokornike oziroma ljudstvo (beli angel govori s Kristusom, rdeči pa z ljudstvom). Videl sem že že okoli 15 pasijonov po Evropi in česa takega ni nikjer. Mislim, da se ti nagovori resno dotaknejo večine gledalcev, ki ob tem razmišljajo o svojem življenju, o tem, kako ga izboljšati.

Muzejsko društvo izdaja redno letno publikacijo Pasijonski doneski, ki je osrednja pasijonska revija v Sloveniji. Osebno pa sem bil zelo angažiran pri vpisu Škofjeloškega pasijona na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine človeštva.

Ideja o vpisu je zrasla v pasijonskem gibanju v Škofji Loki v letih 2011, 2012. Slovenija tedaj ni imela še nobenega vpisa na Unescov seznam nesnovne kulturne dediščine in na začetku se je zato zdela ideja precej utopična. A slovenska kulturna politika se je takrat odločila aktivno podpreti kandidaturo. In leta 2016 nam je uspelo.

Tudi Škofjeloški pasijon je bil na nek način zamolčan. Njegova uprizoritev je uspela šele po demokratičnih spremembah v Sloveniji. Poznam kar nekaj ozadij prve uprizoritve konec 90. let prejšnjega stoletja. Določeni ljudje, ki so takrat zelo nasprotovali pasijonu in se osebno zelo angažirali, da ne bil izveden, so danes njegovi veliki zagovorniki.

Kmalu po vpisu na Unescov seznam sem izjavil, da smo s tem “zavarovali Škofjeloški pasijon pred samim seboj”. Pred določenimi političnimi skupinami v Škofji Loki, ki še vedno niso zadovoljne, da se Škofjeloški pasijon uprizarja.

Doniraj

26 KOMENTARJI

  1. Mag. Aleksander Igličar: “S čim pa se naj ukvarjamo, če ne s (polpreteklo) zgodovino?”

    Z delanjem otrok. Premalo jih imamo.

    Skoraj istočasni korak je pravo okolje za življenje teh otrok. To pomeni korakanje družbe v smeri:
    – človekovih pravic in svoboščin kot osnovo vladavine prava,
    – čim manjšega vpliva države na gospodarstvo,
    – solidarnosti kot vrednoto in ne kot zakon, za katerim stoji policija ter
    – javnega dobrega kot vrednote in ne kot zakon, za katerim stoji policija.

  2. Še en zgovoren primer o tem, da zgodovine ne moremo in ne smemo prepustiti zgolj in samo poklicnim in poklicanim univerzitetnim profesorjem zgodovine, arhivarjem, kustosom in muzejskim svetnikom.
    Če bi čakali zgolj na rezultate raziskav in odkritij “naših” medijsko promoviranih akademikov, univerzitetnih profesorjev zgodovine, zgodovinarjev z inštitutov in specializiranih muzejev revolucije, preimenovanih v muzeje novejše zgodovine, bi se še vedno opajali in mrtvičili s politično potvorjeno mitologijo “zmagovalcev” 2. svetovne vojne, NOB, revolucije in državljanske vojne.
    Na srečo se razmere spreminjajo in vse več je “pričevalcev” ter kompetentnih, neodvisnih, svobodnih, poštenih, objektivnih raziskovalcev ter razlagalcev zgodovine, ki ni in ne more biti ne zgodovina “zmagovalcev” in ne zgodovina “izdajalcev” ali “kolaborantov”. Namesto mitologije zmagovalcev mora vse bolj prevladovati v šolah in množičnih medijih resnična, preverljiva ter politično in ideološko nepristranska zgodovina slovenskega naroda in prebivalcev Slovenije, ki si vsi, brez izjeme, zaslužimo stvaren, objektiven, spoštljiv in človeško ter etično dostojen prikaz resničnih dejstev, resničnih junaštev in resničnih človeških zmot in zablod ter njihovih tragičnih posledic.

  3. “je pa na ulici srečal nekega nemškega vojaka in ga ustrelil. Nemci pa so se za to dejanje maščevali ”

    in seveda je partizan kriv za smrt 50 talcev…

    kot da nemci niso imeli svobodne volje. Pa da niso imeli čas razmislit, kako reagirat..

    le kako nemci niso odgovorni za svoja dejanja in za smrt 50 talcev. Le kako vam kaj takega lahko pade na pamet*?

      • Dajmo si na desnici priznati, da je bilo tudi v okviru partizanskega odpora ogromno domoljubja. In kot desničar bom častil tudi tiste partizane, ki niso bili komunisti, ampak so se odporu pridružili iz domoljubja.

        Tako kot ne bom nikoli cenil prekletih komunistov, ki so revolucijo postavili nad narod, tako tudi ne bom nikoli cenil tistih domobrančkov, ki so šli z nemškimi psi z ramo ob rami v gozd morit svoje slovenske brate. Zame je čisto preprosto. Kdor je preganjal okupatorja je heroj. Kdor je dvignil roko nad svojega brata pa je izdajalec, če tega ni storil v silobranu. Na obeh straneh je bilo polno tako herojev kot izdajalcev. Zgodovina tukaj ni črno-bela.

        Zgodovina 2. svetovne vojne je za Slovenski narod tragična ravno zato, ker smo bili kot narod razdvojeni. Zato smo se klali med sabo, namesto da bi dvignili narod nad vse razprtije in skupno užgali po okupatorju. Dajmo zato vsaj mi 70 let kasneje dvigniti narod nad vse pri tem zgodovinskem vprašanju in postavimo spomenike domoljubom, izdajalce pa dostojno pokopljimo.

        Partizan ni bil likvidator. Še enkrat ponavljam. Okupatorski vojak na okupiranem ozemlju je LEGITIMNA tarča. V tem primeru je partizan storil svojo sveto domoljubno dolžnost. Vsa krivda je tukaj na steklih nacističnih psih, ki so za represalije dvignili roko nad Slovenski narod. Amen.

    • Nevidni!
      Pred kakšnimi 20 leti sem na TVSLO gledal francoski film, ko v zgodbi francoski mladeniči streljajo na skupino nemških vojakov, sedečih za mizami na pločniku pred kavarno. Nemci za represalijo zaprejo vaščane v cerkev in cerkev zažgejo. Po vojni na nekem srečanju preživelih vaščanov, mladenič, ki se je čutil odgovornega, prosi vaščane za odpuščanje.
      Nauk te zgodbe je tudi ta, da pri nas nikoli nobeden partijec ne bo prosil odpuščanja za toliko po nedolžnem pobitih. Niti v filmu ne!!!
      Francozi so tega sposobni, ker komunisti v odporu niso igrali glavne vloge.
      Pa še resnična francoska iz njihovega odporniškega gibanja. Slavni francoski alpinist Lionel Terray je bil član odpora. Nekoč so se po težko preplezljivi steni gore prebili na enega vrhov in z njega užgali po Nemcih, ki so imeli na sedlu postojanko. Nemci so panično, brezglavo bežali sem in tja, iščoč kritja. Francozi so ogenj ustavili, ker se jim tako nažiganje ni zdelo smiselno. Skrivoma so se pobrali z gore.
      V vojni obstaja tudi viteštvo!
      Zgodbo lahko prebereš v Terrayevi knjigi Osvajalci nekoristnega sveta. Seveda v slovenščini.

      • Hja Nejo, edina razlika je v tem, da nacisti niso Francozov in Britancev smatrali kot manjvrednih. Viteška borba je mogoča med enakovrednimi nasprotniki. Če ima ena stran v mislih iztrebljenje, viteštvo odpade.

    • same bedarije pišete… da je vedel, da nemci pobijajo 50 ljudi.. ama nemci niso nič odgovorni ane..

      “V vojni obstaja tudi viteštvo!”
      seveda da obstaja.. a to viteštvo ni pobijanje talcev.. v nobenem primeru. pobijanje talcev je samo navadn terorizem. Pa da je oseba A odgovorna za dejanja osebe B, je navadna bedarija..

      take stvari si lahko samo med sabo prodajate.. ostalim teh gnilh bučk ne boste zmogli prodat.. in to tudi veste sami, ama še vedno vztrajate na teh bedarijah… res je bizarno to početje.

      • Nevidni! Tudi partizani so pobijali talce. Talci so bili Slovenci…
        Le malo bolj detajlno preštudiraj takoimenovano “NOB” pa boš prišel tudi do takih dokumentov, kjer to piše. Poimensko, kdo so talci.
        Ne se sprenevedat! 80 let je dovolj dolga doba, da bi morali vsi vedeti, da so slovenski komunisti javno izrazili namen UNIČITI slovenski narod.

        Boris Kidrič že leta 1942 na Vinici pravi: “Vseeno je, če od Slovencev ostanemo živi samo trije, pa tisti pravi – to je komunisti.”

        Ante Novak je med govorom v Loški dolini leta 1943 med drugim dejal: “Na svojih spiskih za likvidacijo imamo 500 družin, tudi bajtarje in družine, ki niso z nami. Ni važno, koliko ljudi še ostane, ker za nas ni narod prav nič važen.”

      • ka pa je še povedal kidrič? tale stavek mi zgleda kot.. quote mining.. pa si poguglaj, kaj to pomeni..

        napiši celotni govor al kaj je blo, pa bomo pogledal..

        in to kar govoriš, še vedno ne spremeni dejstva, da so nemci odgovorni za pokol v skofjeloki.. ne pa oni partizan.. dejstva so dejstva, tvoje mokre sanje pa nekaj drugega..

    • Okupatorski vojak na okupiranem ozemlju je LEGITIMNA tarča. Partizan je ravnal prav. Vsak narod ima pravico do odpora, če je napaden. Nemci pa so pobili 50 civilistov, kar pa je v nasprotju z ženevsko konvencijo in osnovno moralo. Nemci so zagrešili vojni zločin najvišje klase.

      Poboj 50 talcev ni samo tragično dejanje ampak zločin nad slovenskim narodom. Levica ima tukaj popolnoma prav. In to pravim kot desničar. Ta dan bi moral biti obeležen. Vi Muzejsko društvo pa ste z vsem dolžnim spoštovanjem degutantni. Namesto da bi podpirali obeležitev Slovenskih žrtev, ki so padle zaradi steklih nemških psov, bi vi obeleževali žrtve na vseh straneh, tudi okupatorjevi, ki nas je hotel izbrisati iz obličja zemlje.. To je tako kot bi judje obeleževali smrti paznikov v Auschwitzu. To je tako sprevrženo, da je normalnemu človeku nerazumljivo. S takšnimi neumnostmi sramotite sebe, svojo družino in svoj narod. Sramota ste!

      • Tebi, Rudolf Kočar se vidi, kako si revolucionarno indoktriniran. Angleška vlada je prebivalcem otokov v Kanalu, ki so jih okupirali Nemci, svetovala, naj se ne upirajo , naj bodo raje lojalni do Nemcev. Gre za ohranjanje človeških življenj. Kaj bodo otočani proti najmočnejši vojaški sili v Evropi? Enako velja za nas. Naj se skorajda goloroki Slovenci upirajo najmočnejši vojski? Naj jih na gobec? Taka je tvoja “herojska” logika!!! Dodobra so te preparirali v šoli. Junaški revolucionarji!! S tisoči nepotrebnih žrtev. Brez pameti si, brez treznega razmišljanja, ki te ga v šoli niso naučili.

        Sorazmerno malo Nemčijo sta lahko premagali le dve državi, ki segata čez cel kontinent in imata ogromne resurse v naravi in v ljudeh: USA in CCCP.
        Ti pa po kmetavzarsko na horuk!
        Kaj so storili z razmišljanjem Slovencev! Nepopravljiva škoda!

      • Nejo, kritika partizanske doktrine v odnosu do okupatorja je čisto legitimna. Glede na to, da so partizane vodili komunisti, tudi sam dvomim, da so izbrali doktrino, ki je bila v najboljšem interesu za Slovenski narod.

        Ampak od te kritike, do postavljanja spomenika vsem žrtvam vojne je pa en sprevržen miselni salto. Govorimo o konkretnem primeru. Ustrelitev nemškega vojaka je morda napačna doktrina, pa vseeno čisto legitimno in legalno dejanje. Pomor 50 talcev pa je zločin nad Slovenskim narodom. In ta pomor si zasluži svoje obeležje in spominjanje. Postavljanje spomenika vsem žrtvam vojne pa je dejanje izdaje, ker se s tem priklonimo tudi zločinskim nemškim psom, ki so hladnokrvno pobili 50 naših očetov, mater, žena in sinov. Mag. Igličar tukaj kapitalno greši proti slovenskemu narodu. Naj še enkrat premisli zadevo in popravi svoje grehe.

      • Pa še en komentar na konkretno dogajanje. Sploh ne vem zakaj je moral partizan hoditi iz hoste k tej ženski. Ženska se je valjala z okupatorjem, medtem ko je Slovenski narod ječal pod njegovim škornjem. Ženska je pustila, da jo slačijo te iste roke, ki so klale Slovence. Takšno fraterniziranje z okupatorjem je že samo po sebi dejanje izdaje. Lase bi ji morala pobriti že njena mati. Vsak škofjeločan, ki jo je srečal na cesti, pa bi moral pocestnici pljuniti v obraz.

        Tako da ta dogodek meče zelo slabo luč na Škofjeločane. Namesto da bi okupatorju odrekli vsakršno podporo, so celo dopustili, da se njihove hčere valjajo s krvniki slovenskega naroda. Sramota!

      • rudolf, končno eden, ki zmore kaj razmislit… le zakaj vas ni več takih desničarjev? to bi bila desnica, ki bi imela argumente, ne pa ta današnja JJ desnica, ki se z bivsim komunistom na čelu bori proti namišljenimi današnjimi komunisti s prirejanjem zgodovine in dejstev..

  4. POHVALE VREDEN je ta interviju z gospodom, mag Aleksandrom Igličarjem, aktivnim članom Muzejskega društva v Škofji Loki.

    Moji starši so večkrat rekli: “Povej mi s kom hodiš, ti povem kaj si”. In to sedaj vidim tudi pri gospodu Ivanu Omanu. Večkrat sem se čudila, kako je ta mož razgledan in preudaren. Vidim, da je v življenju imel taprave sopotnike.

    Hvala Štefan Kržišnik, za prikazan IZSEK iz polpretekle ZGODOVINE, ki je na žalost, v Sloveniji, še vedno delno PRIREJENA in ne odraža celotne RESNICE. Nad našo zgodovino imajo še vedno “roko” le REVOLUCIONARJI, ki pomagajo zakrivati Koministične zločine in ne pustijo, da se o Desnih pokaže njihove VRLINE.

    Narod SLOVENSKI ima pravico, da izve vse RESNICE, tako iz Leve, kot iz Desne strani.
    Kajti ZGODOVINA je UČITELJICA ŽIVLJENJA, so pravili že naši dedje.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime