Mag. Aleksander Igličar: Kadunc se mi je zdel na začetku obetajoč, a hitro se je pokazalo, da sprememb ne bo (2. del)

Z mag. Aleksandrom Igličarjem smo se v prvem delu intervjuja, objavljenem včeraj, pogovarjali o njegovem civilnodružbenem delu v Muzejskem društvu Škofja Loka, še posebej o njegovem prizadevanju za odkrivanje zamolčanih oseb loške polpretekle zgodovine.

V uvodu v včerajšnji pogovor smo zapisali, da ima vsako društvo blagajnika, le rekdokatero pa za blagajnika predavatelja računovodstva. Kako se to pozna pri vašem delu v društvu?

Seveda, moje strokovno znanje je pri vodenju Muzejskega društva Škofja Loka zelo dobrodošlo. Sploh pa je bilo dobrodošlo, ko sem leta 2008 postal predsednik in je bil finančni položaj društva zelo slab. Lahko rečem, da smo tudi z mojim znanjem in spretnostjo uspeli finančno stanje izboljšati danes je stabilno.

Ta izkušnja mi je bila tudi v pomoč pri delu na fakulteti. Kot predsednik društva sem moral spremljati zakonodajo, spremembe v pravilih poslovanja; spomnim se, kako velika sprememba za društva je bila uvedba davčnih blagajn in ukinitev poslovanja z gotovino. Ko sem pri delu v društvu izkušal praktične izzive, ki jih je bilo potrebno reševati, sem pridobival znanje, ki sem ga lahko posredoval tudi študentom.

Predavate na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani, na katedri za računovodstvo in revizijo. V eni od vaših predstavitev na internetu sem prebral, da ste eden redkih predavateljev z izkušnjo v gospodarstvu ...

To drži. Na Ekonomski fakulteti je približno 150 članov akademskega zbora in zagotovo jih take poslovne poti, kot jo imam, nima več kot pet. V gospodarskih družbah sem deloval 16 let, najdlje v podjetju Iskraemeco v Kranju, kjer sem bil šest let član uprave za finance, računovodstvo in kontroling, pozneje pa sem bil leto dni v skupini Merkur direktor računovodstva.

Na fakulteti sem bil zaposlen že kot mladi raziskovalec, a sem takrat začutil, da me čista znanost ne nagovarja. Odšel sem v Iskraemeco in se na fakulteto vrnil po 16-letni izkušnji v gospodarstvu. Najprej sem postal vodja CISEF-a, centra za izobraževanje ljudi iz poslovne prakse. Šele pozneje sem postal višji predavatelj.

Mislim, da bi bilo za profesorje poslovnih ved dobrodošlo, če bi imeli več izkušenj na vodstvenih položajih v gospodarstvu. Veliko mojih kolegov na fakulteti je svetovalcev, ampak drugo je biti svetovalec kot biti odgovoren za neko področje. Svetovalec prinese znanje in svetuje, menedžer pa mora vpeljati spremembe, mora imeti sposobnost komunikacije z različnimi ljudmi, mora biti mojster krmarjenja med različnimi odločitvami.

Kako to, da vas je pritegnilo računovodstvo?

Ko sem se odločal za študij, sem izbiral med zgodovino in zemljepisom, novinarstvom ter ekonomijo. Na koncu sem se odločil čisto pragmatično, saj sem presodil, da je na ekonomiji največja možnost zaposlitve. (Čeprav je bilo to v letih, ko so praktično vsi z diplomo dobili službo.)

Pred koncem študija sem se že zaposlil v Iskri v Kranju. Delal sem v komerciali, zaradi česar sem se udeležil tudi nekaj sejmov na področju nekdanje Jugoslavije, kjer sem moral predstavljati izdelke, predstavljati njihovo najlepšo podobo ...

Ob tem pa se nisem najbolje počutil in prepoznal, da so mi bližje bolj eksaktne znanosti. Vrnil sem se na Ekonomsko fakulteto kot mladi raziskovalec k profesorju, ki se je ukvarjal s poslovnimi financami. Nekoč mi je dejal: "Če ne znaš prebrati bilanc podjetja, ti znanje poslovnih financ nič ne pomaga. Bilance so osnova za poslovne finance!"

To je bilo konec 80. let preteklega stoletja, ko se je že začel spreminjati družbeni sistem. Ko sem na tem področju delal s študenti in jim moral "prevajati" svet poslovnih bilanc, me je to zelo pritegnilo. Področje ustreza tudi mojemu karakterju - gre za eksaktno znanost, podatke, drugače kot v komerciali, ki je veliko bolj raztegljiv pojem, kjer je bolj pomembno promovirati produkte in jih znati predstavljati.

Drugo vaše področje dela na fakulteti pa je revizija in nadzor. Imeli ste kar nekaj izkušenj z delom v nadzornih organih, v javnosti je najbolj znano vaše sodelovanje v nadzornem svetu RTV Slovenija ...

Ko sem leta 2009 postal višji predavatelj na fakulteti, sem želel ohraniti stik s poslovno prakso. Najbolj primerna možnost je bilo članstvo v revizijskih komisijah. Gre za svetovalno telo nadzornih svetov, ki ga morajo po zakonu imeti vse velike gospodarske družbe.

Na ta način sem sodeloval v revizijskih komisijah v skupini Gorenje, v Novi kreditni banki Maribor, v Pivovarni Laško, v skupini Mercator. Leta 2015 sem po spletu okoliščin postal član nadzornega sveta RTV Slovenija. Tedanji član NS Marko Bandelli je odstopil, ker je bil izvoljen za župana in iskali so nadomestnega člana. Takratna vodilna vladna stranka SMC je iskala kader za nadzorni svet in preko poizvedovanj na fakulteti sem bil na predlog SMC imenovan v državnem zboru.

V nadzornem svetu RTV Slovenija ste sodelovali 4 leta, potem pa ste leta konec leta 2018 odstopili. Takrat ste pojasnili, da zato, ker ni prišlo so sprememb v vodenju in poslovanju zavoda in ker ni prišlo do razrešitve generalnega direktorja Igorja Kadunca. Lahko podrobneje pojasnite to svojo odločitev?

Izkušnja delovanja v nadzornem svetu RTV je bila zame zelo zanimiva, saj je bilo to moje prvo delovanje v podjetju v državni lasti, povrh vsega še s specifičnim načinom financiranja. Potreboval sem kar kako leto, da sem osvojil način poslovanja RTV.

Pri televiziji se mi je zelo hitro pojavila dilema - naj bo televizija ponudnik programov ali naj bo hkrati tudi producent oddaj? V Evropi so različni modeli. BBC denimo je prvenstveno ponudnik programov, ključne oddaje da posneti producentom na trgu. TV Slovenija pa to združuje. Ko sem na nadzornem svetu izpostavil to dilemo, je bil odgovor s strani vodstva RTV: "Kdo pa zna v Sloveniji delati bolje kot mi?" Na to dilemo vodstvo RTV-ja ni nikoli odgovorilo, tudi v strateškem načrtu ne.

Kot član nadzornega sveta sem si zelo prizadeval, da bi pri vodenju RTV-ja večji pomen dobil poslovodni vidik. RTV ima generalnega direktorja, direktorja radia, direktorja televizije in pod njimi odgovorne urednike. V RTV Slovenija se odgovorni uredniki ukvarjajo samo z vsebino, čemur sem sam zelo nasprotoval.

Prizadeval sem si, da bi se uredniki skupaj z vodstvom glede na obseg finančnih sredstev, ki so na voljo, dogovarjali, koliko proračuna imajo in da bi z zaupanim denarjem odgovorno gospodarili. Ampak do uresničitve tega vidika pri odgovornih urednikih ni prišlo.

Ko je po Marku Filliju v času mojega članstva v nadzornem svetu za generalnega direktorja bil imenovan Igor Kadunc, se mi je zdel na prvih sejah kot ekonomist zelo obetajoč. Zaznal sem, da bi lahko upravljal RTV v smeri, kot sem si želel sam. Toda kmalu se je pokazalo, da se to ne bo zgodilo.

Gospod Kadunc je že takrat dejal to, kar ponavlja še danes v medijih - da RTV dobi premalo sredstev za izvajanje svojih dejavnosti, da je prispevek za RTV premajhen.

A v vseh 4 letih mojega članstva v nadzornem svetu se nobeden v RTV ni poglobljeno lotil vprašanja, koliko ljudi potrebujejo za izvajanje programov. V zvezi s tem imam izkušnjo, ko sem kot predsednik Muzejskega društva dal neko izjavo za TV oddajo, ki je bila na koncu dolga 2 minuti, prišlo pa jo je posnet 6 ljudi. Toliko poznam stanje na drugih televizijah, da vem, da je to nevzdržno.

Zavedam se, da gre pri racionalizaciji kadra za težko delo, gre za osebne odnose z zaposlenimi, a tudi to je delo poslovodij in se ga morajo lotiti.

Gospod Kadunc zdaj v javnih razpravah sprašuje: Ali naj krčimo programe za manjšine? Ali naj se odpovemo regionalnim centrom? Kaj naj s simfoničnim orkestrom? Na vse to je gotovo treba odgovoriti. Ampak tovrstnih vprašanj si vodstvo RTV-ja doslej sistemsko ni postavljalo. Namesto tega je reklo - to je naš program in za ta program je prispevek premajhen.

Nadalje - RTV je v začetku 90. let na predlog Igorja Kadunca, ki je bil takrat odgovoren za finančno-računovodsko poslovanje, kupila delnice Eutelsata, ki so kasneje prinesle velike zaslužke in pomenile veliko finančno pomoč pri delovanju zavoda. Nadzorni svet si je v času mojega mandata zelo prizadeval, da bi bila ta sredstva namenjena le za strateško-razvojne projekte in ne za tekoče poslovanje. A to se ni zgodilo.

Ko sem ugotovil, da s svojimi pogledi in idejami ne bom prišel daleč, da se stvari ne bodo spremenile, sem se odločil za odstop. Delu v nadzornem svetu RTV sem namenil veliko energije in časa in po štirih letih delovanja spoznal, da ga enostavno nima več smisla namenjati za to.

Na RTV-ju sem bil tudi predsednik odbora za ekonomiko in poslovanje, kamor sem vložil veliko časa in truda. RTV je razvijal model upravljanja podatkov, da bi ugotovili, kolikšen je strošek (minute) posamezne oddaje. A tudi ta projekt ni bil uresničen. Tudi moj kolega z Ekonomske fakultete, ki je pri tem delu strokovno sodeloval, je na koncu pustil vse skupaj. In mnogo njegovega truda in energije sodelavcev RTV je šlo v nič.

Po vsem povedanem - ali je ob sedanji zakonski ureditvi in razmerju med politiko in RTV-jem, kakor se kaže že dolga leta, sploh možno, da bi kdo uspel z reformami, tudi če bi RTV dobila kompetentno in spodobno vodstvo?

Mislim, da zakonodajni okvir ni ovira. Problem je politična volja. Ko se je Marku Filliju leta 2017 iztekel mandat in se je iskal nov direktor, smo se nadzorniki, ki jih je imenoval SMC, sestali z njihovo poslansko skupino. Takrat je imel SMC kar 36 mandatov v državnem zboru. Dejal sem - dogovorite se, kaj želite od RTV-ja, poiščite človeka, ki bi bil to sposoben uresničiti in ga pri tem podpirajte.

Zakonodajne spremembe, ki jih snuje vlada, ne predvidevajo višanje prispevka za RTV, ampak nasprotno, 8% obstoječega prispevka preusmerjajo drugam. Zdi se, kot da je vlada obupala, da bi do racionalizacije lahko prišlo po normalni upravljavski poti in s tem hoče RTV enostavno prisiliti v spremembe poslovanja. Vodstvo in novinarji so seveda na okopih, pa vendarle - je lahko tako krčenje tudi priložnost, da se racionalizacija vendarle izpelje?

Težko sodim o strategiji vlade in njenih namenih. Če bo do zmanjšanja prispevka res prišlo, je lahko to priložnost, da bodo spremembe tudi na strateškem nivoju.

A kot sem dejal že prej - v času mojega štiriletnega delovanja v nadzornem svetu nekih resnih korakov po racionalizaciji poslovanja ni bilo. Še več, v tem času je bilo denimo redno zaposlenih okoli 500 ljudi, ki so prej imeli le pogodbeno razmerje. Vsekakor pa menim, da gospod Kadunc, glede na njegove javne izjave, teh sprememb ni pripravljen izvesti.

V zadnjih odzivih RTV na aktualne predloge je tudi kar nekaj zavajanj. Zelo me zaboli, ko recimo generalni direktor pravi, da bo zaradi predvidene izločitve oddajnikov in zvez v nov gospodarski subjekt RTV izgubila 8 milijonov EUR. Ob tem pa ne pove, da tudi stroškov ne bo več, tako vzdrževanja kot zaposlenih (na oddajnikih iz zvezah je namreč zaposlenih več deset ljudi). RTV bo torej le ob zaslužek oddajnikov in zvez. Tak način komuniciranja je zame čista manipulacija.

Doslej ste o RTV-ju govorili s poslovnega vidika. Zanima me, kako pa gledate na program, ki ga pripravlja RTV z vsebinskega vidika, kot uporabnik tega javnega servisa?

V času članstva v nadzornem svetu sem poglobljeno spoznaval tudi programsko delovanje RTV Slovenija. Moram pa poudariti, da sem videl svoje poslanstvo res prvenstveno na področju poslovanja, programskih vidikov pa - razen če je šlo za res kaj »v nebo vpijočega« - nisem hotel izpostavljati.

Ko sem zaključil delovanje v nadzornem svetu, pa sem kar nekajkrat naslovil pismo na varuhinjo pravic gledalcev Ilinko Todorovski in ker sem še imel stike s gospodom Kaduncem in drugimi člani vodstva, sem tudi njim pošiljal svoja sporočila.

Pri poročanju RTV Slovenije po imenovanju Janševe vlade je po mojem mnenju preveč očitno, da je RTV tej vladi nenaklonjena. Ko je recimo slovenska vlada začela izvajati tiskovne konference na daljavo, je bil velik halo. A isti način komunikacije je v tistih dneh začela uporabljati tudi evropska komisija! Precej ostro sem se odzval in protestiral, zakaj TV Slovenija ni poročala o tem. To informacijo so posredovali šele čez približno teden dni.

Zelo polemično sem se odzval tudi na intervju z gospodom, zdaj pokojnim Janezom Kocijančičem. Nekaj mesecev pred tem intervjujem sem prebral knjigo "Prevarani Sokoli", v kateri sta Ivan Čuk in Aleks Leo Vest z dokumenti dokazala, da sta bila dva od treh Sokolov, ki sta 26. aprila 1941 sodelovala na srečanju Protiimperialistične fronte, bila že leta 1939 izključena iz Sokolov.

Gospod Kocijančič pa je dan pred predvajanjem intervjuja na TV Slovenija v Dnevniku polemiziral z nekim zapisom gospoda Čuka, mu očital, kako žali Sokole ..., pri tem pa povsem ignoriral nedvoumna, dokazana dejstva! V pismu RTV sem to pojasnil in izrazil mnenje, da človek, ki ne priznava zgodovinskih dejstev, nima na televiziji kot intervjuvanec kaj delati, kljub vsem njegovim dosežkom v življenju.

Podobno sem protestiral, ko je bilo na spletnem portalu RTV, v TV in radijskih novicah objavljeno, da je bila 27. aprila ustanovljena Osvobodilna fronta. Dejstva so namreč drugačna, 26. aprila je bila ustanovljena Protiimperialistična fronta, kar sem podprl tudi s članki, ki temeljijo na virih.

Takrat sem pisal tudi na Slovensko tiskovno agencijo (STA) in od njih dobil odgovor: "Mi smo pa nekje vmes." Ampak resnica je ena. Novinarji javnih medijev morajo biti samo na strani resnice, ne "nekje vmes".

S tega vidika je mogoče tudi lažje razumeti nezadovoljstvo sedanje vlade z načinom poročanja javnih medijev in želje po spremembah, ki jih odražajo najnoveši predlogi medijske zakonodaje.

Ob koncu drugega dela intervjuja mi dovolite še dve vprašanji iz vašega zasebnega življenja. V lokalnem okolju je znana tudi vaša žena, ginekologinja Milena Igličar. (Zelo znana je tudi bralkam in bralcem našega sestrskega portala iskreni.net). Kako doživljate njeno delo in njeno zahtevno poslanstvo?

Njeno poslanstvo je res zahtevno. Ob rednem delu v ordinaciji, ki je tako fizično kot psihično naporno, se intenzivno ukvarja z naravnimi metodami urejanja spočetij in iz njih izhajajočim naravnim urejanjem težav z neplodnostjo. V zvezi s tem se je tudi dodatno izobraževala v ZDA in na Irskem, pri dr. Hilgersu in dr. Boylu, ki sta vodilna strokovnjaka v svetu na tem področju.

Vesel sem, da se želi približati tistim ženskam oziroma parom, ki odklanjajo biomedicinske postopke reševanja neplodnosti in iščejo rešitve v smeri hormonskega zdravljenja. Vidim, da se je žena Milena v tem zelo našla, tako da mi je včasih kar težko, ko vidim, da ne zmore postoriti vsega, kar bi želela. Vendarle imava pet otrok, ki so sicer že odrasli (stari so od 20 do 32 let), ampak še vedno rabijo očeta in mamo za pogovor in podporo.

Vesel sem tudi, da ta način zdravljenja zelo podpirajo v Zavodu Iskreni, nekateri drugi zdravniki in izvajalci tečajev priprave na zakon. Čudi pa me, da katoliška Cerkev kot ustanova tega bolj ne podpre. Sam sem bil z ženo dvakrat na evropskem srečanju zdravnikov, ki se s tem ukvarjajo, in obstajajo države, kot so Poljska, Češka, Slovaška, kjer so svetovalci za zdravljenje neplodnosti zaposleni v okviru Cerkve.

Omenili ste že, da imate veliko družino, pet otrok. V zadnjih letih večje družine sploh na Škofjeloškem niso takšna redkost. Vidva pa sta družino ustvarjala konec 80. let, ko je v slovenskem prostoru rodnost najbolj padla. Kje sta našla spodbude in vire moči za veliko družino?

Sam imam enega brata, žena pa prihaja iz družine, kjer je tudi bilo pet otrok. Pa se nisva nikoli pogovarjala o tem, koliko otrok želiva imeti.

Osebno me je zelo nagovorilo, ko sem najinega prvorojenca Martina (rojen je bil leta 1988) vozil  po domači vasi (živimo na Godešiču pri Škofji Loki) in sem srečeval mnoge gospe med 50. in 60. letom starosti. Lahko rečem, da mi je velika večina teh žensk rekla: "Če bi še lahko rodila, bi imela več otrok." To se me je zelo dotaknilo. Takrat sem si rekel: "Zdaj sem v obdobju, ko nama je dano imeti otroke, ki so nama poslani."

In tako sva se z ženo iz ljubezni in najinega odnosa odprla za novo življenje. Prvi trije otroci Martin, Ema in Vida so bili po letih precej skupaj, potem je bilo do Veronike skoraj šest let, tri leta zatem pa se je rodil najmlajši Matej. Vsakega posebej sva bila res vesela in vsi zelo bogatijo in osmišljajo najino življenje.

Ko je Milena izvedela za nosečnost Veronike, je bila v precej zahtevnem obdobju priprave na specialistični izpit. Spomnim se, da sem moral zvečer nekam iti, in sem ji ob nočnem prihodu domov na listek napisal, da bova zmogla, če bo najin odnos dober in bova v dobrem odnosu z Bogom. In res sva zmogla.

Tudi danes sem vesel vsakega novega življenja, naj se podari komerkoli. Življenje ima večnostno dimenzijo. Naši vsakodnevni problemi so sicer tudi pomembni, a so daleč od večnostne dimenzije, ki jo prinaša novo življenje.