[Leto pod črto]: Ideološko eksperimentiranje z državo

Leto, ki je za nami, so v slovenski politiki in družbi zaznamovali predvsem poskusi nadaljnjega vladnega vzpostavljanja družbe po meri Svobode in njenih levičarskih somišljenikov. Doživeli smo ideološko eksperimentiranje s številnimi podsistemi države, od povečevanja davčnega primeža in pošiljanja podjetnikov na Hrvaško pa do nadaljevanja vojne z zdravniki in drugimi razrednimi sovražniki. Če je koaliciji v luči zanesljive parlamentarne večine brez težav uspevalo lomastiti po zakonodaji, pa so na referendumih vsaj en del ukrepov zaustavili volivke in volivci, nekaj teh pa kljub svetovnonazorski bližini aktualnim oblastnikom tudi ustavno sodišče.

Oblastno-medijska vojna proti »dvoživkam«

To se je tik pred koncem leta zgodilo z zdravstveno zakonodajo, ki jo je v delu, ki se nanaša na prepoved popoldanskega dela zdravnikov pri zasebnikih, odpravilo. Udarec za koalicijo je bil hud, četudi sta se pristojna ministrica Valentina Prevolnik Rupel in premier Robert Golob na vso moč trudila relativizirati odločitev ustavnih sodnikov, češ saj so samo pritrdili, da ima država pravico razmejevati javno in zasebno zdravstvo. Seveda so pritrdili, ampak država to počne že zdaj, saj morajo zdravniki za delo pri zasebnikih pridobiti soglasje.

Koalicijska pogodba je sicer predvidela »pravočasno in univerzalno dostopnost do zdravstvenih storitev«. Kaj od tega je vlada dosegla, verjetno najbolje vedo stotisoči čakajočih v čakalnih vrstah in bolnišnice, ki so se zaradi vladnega eksperimentiranja z občutljivim sistemom znašle v hudi kadrovski stiski – zaradi odslavljanja zdravnikov, ki so si drznili delati tako v javnem sistemu kot pri zasebnikih.

Vlada je sicer zavezo o dodatni finančni stimulaciji zdravništva deloma uresničila z dvigom plač v celotnem javnem sektorju. Pri tem pa je porušila notranja razmerja v poklicu, kar je eden od razlogov za že dve leti trajajočo stavko zdravniškega sindikata Fides.

Tudi sicer je učinke ukrepov vlade na področju zdravstva mogoče zajeti v nekaj skupnih imenovalcih. Eden je ideološka oblastno-medijska vojna proti zasebni pobudi oziroma t. i. dvoživkam, drugi sprejemanje zakonodaje brez sodelovanja stroke, ki jo ta najbolj zadeva, tretji pa podaljševanje čakalnih vrst in povečevanje števila ljudi brez osebnega zdravnika, s tem pa poslabšanje dostopa do zdravstvenih storitev.

Onemogočanje razrednih sovražnikov

Vsaj na področju zdravstva je ustavno sodišče, kot omenjeno, v izdihljajih preteklega leta omililo neslutene posledice, ki jih je ob uveljavitvi zakona napovedovalo zdravništvo, zlasti ko gre za odhode specialistov iz javnega sistema. A z omejevanjem dela se je vlada še v isti sapi spravila na zdravnike koncesionarje. Tako je videti, kot bi si vlada celo prizadevala, da ne bi izpolnila predvolilnih zavez o krajšanju čakalnih vrst, ki so z izjavami tedanje predsednice SD Tanje Fajon o 30 dneh do specialista že ponarodele.

Na podoben način je sicer vlada skušala onemogočati tudi druge »razredne sovražnike«, med njimi samostojne podjetnike in kmete s krepitvijo davčnega primeža, celo lastnike mnogih zasebnih vrtcev, ki jim zaradi sprememb pogojev financiranja v nekaj letih grozi zaprtje. Gospodarstvenike pa je Robert Golob pošiljal kar na Hrvaško.

Ustavno sodišče je v izdihljajih preteklega leta omililo neslutene posledice, ki jih je ob uveljavitvi zakona napovedovalo zdravništvo, zlasti ko gre za odhode specialistov iz javnega sistema.

Zmaga kulture (in) življenja

Klofuta ustavnega sodišča eni ključnih nazorskih usmeritev aktualne vlade pa zanjo še zdaleč ni bil edini poraz. Kar dvakrat je v minulem letu izgubila na referendumih. Vladna zakona o dodatkih k pokojninam za umetniške dosežke in o asistiranem samomoru sta kljub agresivni vladni propagandi padla, oba referenduma pa sta imela še en skupni imenovalec: izjemno netočnost raziskav javnega mnenja.

Pred referendumom o dodatkih k pokojninam smo tako lahko brali, da bo zakon podprla četrtina, proti pa bo polovica volivcev. Izid je bil dramatično drugačen. Tako tudi v primeru asistiranega samomora, kjer so napovedovali, da bo zakon povsem gladko prestal referendumsko sito. Ponovno se je izkazalo nasprotno.

Poziv k bojkotu kot bumerang

Pobudniki referenduma o dodatkih k pokojninam za izjemne umetniške dosežke, katerih osrednji obraz je bil poslanec SDS Andrej Hoivik, so v kampanji poudarjali predvsem neupravičeno visoke zneske, saj bi pokojnine za kulturniško elito skupaj z dodatki znašale tudi več kot 3.000 evrov. Obenem pa so izpostavljali primere nespodobnih »umetniških« stvaritev, katerih avtorji naj bi bili kot Prešernovi nagrajenci oziroma nagrajenci Prešernovega sklada do dodatkov upravičeni. Med njimi sta bili tudi podobi nosečnice, ovite v razparano in uničeno slovensko zastavo, ter razgaljena človeška dojilja psa.

Vladna koalicija je stavila na to, da predlagateljem ne bo uspelo doseči zavrnitvenega kvoruma. Zato so pozivali k bojkotu glasovanja, češ da naj bi šlo za napad na slovensko kulturo in za zlorabo referenduma. A aroganca se jim je vrnila kot bumerang. 11. maja je spregovoril glas ljudstva: več kot 404.000 volivk in volivcev je zakon zavrnilo. S tem je bil za več kot 60.000 glasov presežen zahtevani kvorum. Ob približno 26-odstotni volilni udeležbi pa je bil še bolj impresiven rezultat v odstotkih. Za zakon je glasovalo 7,47 odstotka volivcev, preostalih 92,53 odstotka je bilo proti.

Večji del koalicije poraza ni znal prenesti in je še naprej obkladal nasprotnike z očitki o lažeh in manipulacijah. Le predsednik SD Matjaž Han je zmogel toliko poguma, da je poraz sprejel in ga označil kot klic k streznitvi leve sredine, koalicija bi se morala prešteti.

Ničesar se niso naučili

A da bi se v Svobodi in Levici streznili ali nemara iz poraza kaj naučili, ni bilo videti. Tudi v kampanji pred jesenskim referendumom o asistiranem samomoru, katerega pobudnica je bila Koalicija proti zastrupljanju bolnikov na čelu z Alešem Primcem, so stavili na sovražno retoriko. Kljub temu da so imeli podporniki uveljavitve zakona absolutno prevlado pri medijskem pokrivanju referendumske kampanje, pa so ponovno pretehtali zdravorazumski argumenti njegovih nasprotnikov.

V bran kulturi življenja se je postavila Katoliška cerkev, že od vsega začetka so zakonu nasprotovali tudi zdravniki, ki naj bi po vladni direktivi postali kar rablji. Zakonodajo, ki bi omogočila asistirani samomor in je bila še eden v vrsti izrazov večletne bitke oblasti proti zdravništvu, so zagovorniki skušali upravičevati s človekovo svobodno izbiro. Pri tem so najbrž namenoma spregledali, da je tovrstna zakonodaja v vseh državah, kjer je bila uveljavljena, neizbežno vodila v stihijsko širjenje »upravičencev« in metod ter v skokovit porast takšnih samomorov.

Na drugi strani je desnosredinski del politične javnosti predvsem opozarjal, da takšen ukrep predstavlja neposredno kršitev ustavne določbe o nedotakljivosti človeškega življenja, ter se zavzel za civilizirane rešitve, predvsem za izboljšanje paliativne oskrbe.

Na referendumu 23. novembra je zmagala kultura življenja. Glasovanje je bilo veliko olajšanje za zagovornike človeškega dostojanstva, hkrati pa naslednja klofuta levičarski oblasti, ki je referendum očitno imela za vnaprej dobljeno bitko. Ob 41-odstotni volilni udeležbi je zakon podprlo 46,56 odstotka, zavrnilo pa ga je 53,44 odstotka volivk in volivcev. Za več kot 30.000 upravičencev je bil z več kot 370.000 nasprotniki zakona presežen tudi potreben zavrnitveni kvorum.

Referenduma sta kot najbolj neposredna oblika ljudskega odločanja na eni strani pokazala, da dobršen del slovenske javnosti še prisega na zdravorazumsko politiko, ki pa je v potezah aktualne vlade pač ne prepoznava, naj so se merilci oziroma ustvarjalci javnega mnenja še tako trudili doseči drugače.

Na referendumu 23. novembra je zmagala kultura življenja. Glasovanje je bilo veliko olajšanje za zagovornike človeškega dostojanstva, hkrati pa naslednja klofuta levičarski oblasti, ki je referendum očitno imela za vnaprej dobljeno bitko.

Opletanje z obrambnimi izdatki in članstvom v Natu

V zraku pa je bil sredi poletja še en referendum. Pravzaprav dva. Levica je najprej predlagala referendum o obrambnih izdatkih, nakar ji je predsednik vlade Robert Golob vrnil z napovedjo referenduma o članstvu v zvezi Nato. Češ, Slovenija ostane v Natu in plačuje članarino ali pa iz zavezništva izstopi.

Nevarno opletanje s članstvom v zavezništvu v času zaostrovanja varnostnih razmer in ruskega rožljanja z orožjem je privzdignilo mnogo obrvi v javnosti. Nazadnje so se strasti vendarle umirile in nismo videli ne enega referenduma ne drugega. Je pa bila sprevržena predstava za javnost predvsem posledica sprenevedanja zlasti Levice in SD o tem, s kakšnim mandatom je Golob odšel na julijski vrh v Natu.

Na tem vrhu so namreč članice Nata sprejele skupno zavezo, da bodo do leta 2035 zvišale ožje in širše obrambne izdatke na pet odstotkov BDP letno, od tega bi bilo za osnovne obrambne zmogljivosti namenjenih 3,5 odstotka BDP. To je skrajno levico pognalo na noge. Javnomnenjsko bi bilo najbrž uničujoče, če bi ravno v mandatu najbolj radikalno leve vlade sprejeli zavezo o največjem povečanju obrambnih izdatkov doslej.

Ko je neizpolnjevanje obljub modus operandi

A tudi Robert Golob je nazadnje gladko požrl svojo besedo. Če je bilo na vrhu še govora o treh do petih odstotkih BDP za obrambne izdatke, je na nacionalni televiziji hitel pojasnjevati, da je Slovenija zavezana le resoluciji, ki jo je sprejel državni zbor in ki predvideva dva odstotka v lanskem letu in tri odstotke do leta 2030.

Da s tem misli resno, mu je na oktobrskem obisku očitno verjel celo generalni sekretar Nata Mark Rutte, ki je večkrat poudaril, da bodo države preprosto morale najti denar, v Ljubljani pa celo hvalil Golobov načrt zviševanja obrambnih izdatkov. Pozneje se je najbrž močno ugriznil v jezik. Nista namreč minila dva meseca in izkazalo se je, da je premier še na to zavezo pozabil. Ocena slovenskega proračuna, ki so jo pripravili v Bruslju, je namreč pokazala, da Slovenija v letu 2025 sploh ni dvigovala obrambnih izdatkov, pač pa je ostala na 1,4-odstotnem deležu iz leta pred tem.

Nasploh se Golob praktično niti v enem nastopu na to temo ni mogel ogniti obveznemu retoričnemu repertoarju o dvonamenskosti opreme in nasploh o širini koncepta obrambe, v katero naj ne bi sodilo samo orožje. Na ta način je vnaprej upravičeval zadržano držo do javnomnenjsko ne preveč priljubljenega kupovanja zmogljivosti, ki bi posodobile slovenske obrambne sile.

Vrtoglavica in nezavest na levici

Najbrž je vlada iz istega vzroka nekaj mesecev pred volitvami odpovedala tudi nakup za izgradnjo bataljonske bojne skupine nujno potrebnih oklepnikov Patria. Da bo zavezništvo naplahtala do te mere, da izdatkov sploh ne bo dvignila, pa je bilo kar težko verjeti.

Takšno držo je v nedavnem pogovoru za Domovino kritično komentiral tudi nekdanji obrambni minister in veleposlanik pri zvezi Nato Jelko Kacin. Kot je dejal, ima koalicija težave že od prvega dne: »Kadarkoli pride do vprašanja obrambnih izdatkov, pa se v njenem najbolj levem delu pojavi vrtoglavica ali celo nezavest.« Poudaril je, da se moramo odločiti, »ali bomo državo varovali in jo branili ali pa je nismo vredni«.

Slovenija je sicer v preteklem letu sklenila dvoletno predsedovanje Varnostnemu svetu Združenih narodov. Ocena ministrstva za zunanje in evropske zadeve, da je delovanje slovenske delegacije okrepilo njen ugled kot verodostojne in zaupanja vredne partnerice, zbledi ob misli na nekatere nastope vidnih slovenskih predstavnikov, kot sta Golobovo zmerjanje izraelskega predsednika Benjamina Netanjahuja in slabo znanje geografije Nataše Pirc Musar, ki je pomešala Gazo in Zahodni breg, obenem pa dogajanje na Bližnjem vzhodu označevala za genocid.

Tudi sicer je bilo videti, da so se zunanjepolitične aktivnosti slovenskih oblasti osredotočale predvsem na notranjepolitično všečnost. Z vzpostavitvijo vsaj krhkega premirja med Izraelci in Palestinci so tako v koaliciji verjetno izgubili eno osrednjih tematik, na katerih so nameravali osnovati kampanjo pred marčevskimi parlamentarnimi volitvami.

Reševali so svet, pozabili na Novo mesto

Reševali so torej svet, pozabili pa so na domače dvorišče. Kljub številnim glasnim opozorilom na vse bolj zaostrene varnostne razmere v jugovzhodni Sloveniji se vlada ni zganila. Konflikti med domačini in posamezniki iz romskih skupnosti so se začeli krepiti konec pomladi in v začetku poletja, najprej z več manjšimi incidenti na Dolenjskem in nato z napadom na ribniškega župana Sama Pogorelca ter policistko v civilu 7. junija. Le nekaj dni pozneje jih je v bližini Šentjerneja skupil kmet Andrej Gorišek.

Še isti mesec, 27. junija, so Romi obračunali še z Andrejem Brečkom z Mihovice pri Šentjerneju. Le deset dni pozneje so se Romi iz družine Strojan v ljubljanskih Klečah brutalno spravili še na 70-letnega kmeta Antona Čemažarja. Po še enem incidentu je civilna družba začela vedno glasneje opominjati, da gredo stvari predaleč. Protestni shod zaradi neukrepanja oblasti so poleti najprej pripravili v Šentjerneju, nato še na ljubljanski Ježici.

Pa politika? Nezadovoljstvo z delom nekdanjega ministra za notranje zadeve Boštjana Poklukarja, tudi ko gre za zagotavljanje varnosti, je opozicijo že v začetku leta vodilo do prve interpelacije, ki jo je Poklukar prestal. Prav tako drugo v začetku julija.

Osumljenec je pravi, razen če ni

Februarja so v opozicijski NSi še enkrat vložili predlog zakonskega svežnja, ki so ga pripravili v sodelovanju z lokalnimi oblastmi in ki bi naslovil problematiko. Ni zaleglo in zgodil se je 25. oktober ter napad na priljubljenega Novomeščana, 48-letnega Aleša Šutarja, ki je sredi noči prišel po svojega sina. Po udarcu oziroma udarcih, katerih okoliščine so še vedno zavite v policijsko preiskavo, je Šutar padel po tleh in nekaj ur pozneje v bolnišnici umrl.

S položajev sta morala oditi notranji minister Poklukar in ministrica za pravosodje Andreja Katič, medtem ko je minister za delo Luka Mesec, koordinator romskih vprašanj in najbolj pristojen za to področje, obdržal stolček, prav tako predsednik vlade Golob. V dneh in tednih po umoru si je skušal izgubljeno zaupanje povrniti z vrsto radikalnih ukrepov, ki jih je poimenoval kar po žrtvi tragedije.

Razmere so se v zadnjih tednih morda res nekoliko umirile, v oči pa bode zlasti dejstvo, da je policija sprva očitno prijela napačnega osumljenca, ki ga je po dveh mesecih zamenjala z njegovim mlajšim bratrancem. Ali je bil res on rabelj, pa bo težko dokazala, saj očitno ne razpolaga z drugim dokaznim gradivom razen pričevanj.

Policija je sprva očitno prijela napačnega osumljenca, ki ga je po dveh mesecih zamenjala z njegovim mlajšim bratrancem.

Hudodelstva zoper človečnost ne zastarajo

Takšnih in drugačnih opominov pa vlada ni dobivala le iz domačega okolja, pač pa tudi iz Bruslja. Sredi leta je Evropski parlament kljub žolčnemu nasprotovanju levega dela evropskih poslancev iz Slovenije namreč potrdil resolucijo o ohranjanju spomina na žrtve povojnega komunističnega obdobja v Sloveniji. Dokument, ki je nastal na podlagi peticije s prvopodpisanim zgodovinarjem dr. Mitjo Ferencem, popisuje zgodovinska dejstva, povezana z ideološko represijo in hudimi kršitvami človekovih pravic tistih, ki so se upirali komunističnemu sistemu.

Prav tako resolucija navaja podatke o izvensodnih pobojih po koncu vojne. »Hudodelstva zoper človečnost ne zastarajo,« navaja resolucija in poudarja, da jih je treba po istih merilih presojati, tudi ko gre za delovanje jugoslovanskih komunističnih oblasti. Obsoditi bi bilo treba vse totalitarne režime, njihovih simbolov pa ne bi smeli poveličevati. Žrtve druge svetovne vojne in povojnega nasilja komunističnih oblasti v Sloveniji bi bilo treba pokopati na ustrezen in dostojen način, med drugim piše v resoluciji.

Dokument slovenskih levih oblasti po pričakovanjih ni preveč ganil. A kot je v odzivu navedla njegova pobudnica, evropska poslanka Romana Tomc, bo dejstvo, da bo resolucija postala del evropske zgodovine, prej ali slej morala sprejeti tudi levica v Sloveniji.

Za spravo le na papirju

Slovenska levica je sicer v prvi polovici leta poskrbela za še eno potezo, ki je užalostila svojce žrtev medvojnih in povojnih izvensodnih pobojev. Meni nič tebi nič se je na zadnji marčevski dan začel prenos posmrtnih ostankov iz prikritega grobišča Jama pod Macesnovo gorico iz kleti komunale v državno kostnico v Škofji Loki. Da sta tam mogoča prižig sveč in spoštljivo spominjanje, je odločitev pojasnil minister za obrambo Borut Sajovic. Predsednica republike Nataša Pirc Musar pa je dodala, da je s tem zagotovljena vsaj začasna dostojna hramba posmrtnih ostankov teh žrtev.

A odločitev je razburila, verjetno pa še bolj užalostila svojce žrtev in predstavnike vladne komisije za reševanje vprašanja prikritih grobišč, ki jo vodi zgodovinar dr. Jože Dežman. Na srečanju pred tem so bili namreč svojci umrlih in predstavniki Katoliške cerkve soglasni, da se ne strinjajo s prenosom posmrtnih ostankov z ene na drugo začasno lokacijo, dokler ne bo odločeno o kraju, načinu in času dokončnega pokopa.

Pirc Musarjeva se je medtem proslavila s še eno sporno odločitvijo, ko se ni odzvala povabilu na tradicionalno slovesnost Nove slovenske zaveze, ki jo je ta pri jami pod Macesnovo gorico pripravila 7. junija, pač pa se je žrtvam poklonila sama teden dni pred tem.

Titova glava pred evropsko sodišče?

Iztekajoče se leto tako na področju civilizacijske dolžnosti dostojnega pokopa mrtvih ni prineslo preboja. Na svojevrsten način je svoj protest proti nekdanjemu komunističnemu režimu v začetku decembra izrazil Velenjčan Miro Pačnik, ki je tamkajšnjemu kipu Josipa Broza odrezal glavo.

Policija ga je sicer prijela, a dejanje je obudilo tudi širšo razpravo o smiselnosti čaščenja simbolov diktatur. Obeta se zelo zanimiv sodni postopek, ki bi po napovedih njegovih somišljenikov, med njimi mecena, kemika in znanstvenika dr. Aleša Štrancarja, utegnil končati pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.

Na svojevrsten način je svoj protest proti nekdanjemu komunističnemu režimu izrazil Miroslav Pačnik, ki je tamkajšnjemu kipu Josipa Broza odrezal glavo.

Nobeno kosilo ni zastonj

Gledali smo tudi leto, ko smo začeli plačevati neobstoječo dolgotrajno oskrbo, ko sta si zvestobo obljubila predsednik vlade Robert Golob in Tina Gaber, a tudi leto, ko se je moral košarkarski as Luka Dončić nehote posloviti od Dallasa. Dončić je verjetno v najbolj prelomnem poslu v ameriški poklicni košarki doslej pristal v Los Angelesu, kjer nadaljuje z odličnimi igrami. Verjetno bi se tudi slovenske oblasti lahko iz vztrajnosti in brezkompromisnosti slovenskega zvezdnika česa naučile. Na primer tega, da nobeno kosilo ni zastonj. Niti božičnica niti vinjeta.

(D233: 12-15)