Krive so podnebne spremembe? Savinjsko dolino zalivalo že v srednjem veku. Leta 1954 voda vzela 22 življenj (foto)

Poplavljeno Celje leta 1954, Foto: PGD Gaberje
POSLUŠAJ ČLANEK
"Tokratne poplave so najhujše do zdaj in takšnih se ne da preprečevati na lokalni ravni," je za CNN povedal predsednik vlade Robert Golob, s čimer je posredno nakazal na to, da so vzrok za tokratne poplave podnebne spremembe. 

Da "niti temu alpskemu raju niso prizanesle posledice podnebnih sprememb", je v sredo v slovenskem parlamentu dejala tudi predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen.

"Poplave so odgovornost celotne Evrope in zadevajo vsakega izmed nas, zato zahtevamo takojšnje ukrepanje na ravni zaščite okolja,” pa so danes ob obisku Slovenije sporočili člani gibanja Petki za prihodnost, ki jih gosti Inštitut 8. marec. 

Da so vremenski ekstremi v toplejšem podnebju intenzivnejši, je dejstvo, na katerega opozarja tudi meteorolog Brane Gregorčič. Vendar za vse niso krive podnebne spremembe, opozarja dr. Primož Banovec z Inštituta za vodarstvo, pa tudi drugi strokovnjaki, ki pravijo, da stvari vendarle niso tako enostavne.

Nikakor ne gre zgolj za to, da smo naravo, ki je bila prej v ravnovesju in varna za človeka, spremenili in zdaj ogroža naša življenja, pišemo v našem komentarju. Prav ustrezne, predvsem lokalne prilagoditve na naravne razmere so ključne za ohranjanje človeških življenj v primeru naravnih katastrof. Poplave pri nas so stalnica že stoletja, bistveno pred nastankom podnebnih sprememb, ki so posledica industrijske revolucije.

Med poplavno bolj ogrožena mesta pri nas spada Celje, kjer so jo med letošnjo poplavo sorazmerno dobro odnesli, kar je rezultat sreče in izvedenih protipoplavnih ukrepov.

Čeprav so preventivno evakuirali 4.000 prebivalcev Celja, je knežje mesto letošnje katastrofalne poplave preživelo sorazmerno uspešno, čeprav ne povsem brez škode. Bistveno slabše so jo odnesli drugod ob Savinji. Se pa v Celju še kako dobro spominjajo poplav, ki so mesto opustošile v preteklosti, najhuje v letih 1990 in 1998 ter najbolj smrtonosno leta 1954, ko je visoka voda vzela 22 življenj.

A poplave v Celju niso pojav 20. in 21. stoletja, pač pa se na tem območju pojavljajo, odkar pomnimo. Podatki o najstarejši znani poplavi segajo v leto 1550, o tisti iz leta 1672 priča spominski kamen v stolpu celjskega srednjeveškega obzidja.

Reka Savinja s pritoki, zemljevid Ribiške zveze Slovenije (vir slike: https://www.knjiznica-celje.s)

140 let nazaj Celje pod vodo skoraj vsako leto


Ob koncu 19. in začetku 20. stoletja je bilo Celje poplavljeno skoraj vsako leto, med drugim leta 1888, 1895, 1899, 1900 in 1901. Fotografije, ki dokumentirajo slednjo hrani digitalna knjižnica Kamra.

Poplava v Celju leta 1901, foto: kamra.si


Poplave so nato sledile tudi leta 1906, 1910, med obema svetovnima vojnama je Savinja večkrat poplavljala Celje, posamezne protipoplavne ukrepe pa je pogosto sproti odplaknila. Med letoma 1920 in 1954 so zabeležili 105 poplav.

Po drugi svetovni vojni je bilo ocenjeno, da je najtrši oreh poplavne varnosti regulacija celjskega ovinka reke Savinje, načrte izgradnje pa je prehitela nova katastrofa, ko se je v noči med 4. in 5. junijem 1954 nad Celjem utrgal oblak, ki je povzročil »noč groze in razdejanja«, kot je o tem tedaj poročal Savinjski vestnik.

Poplavljeno sotočje Savinje in Voglajne, Foto: PGD Gaberje


V eni noči je padlo samo v Celju 102 litra dežja na kvadratni meter, že prej pa je več tednov deževalo, tako da so bila tla že precej razmočena. Pod vodo je bil tedaj celoten nižinski del Celja med Štorami ter Škofjo in Arjo vasjo, poplavljali pa so tudi pritoki Savinje.

Ujma je vzela 22 življenj, nastala je ogromna gmotna škoda tako na stanovanjskih in industrijskih objektih kot tudi na infrastrukturi, kot so ceste in mostovi.

Poplavljeno Celje leta 1954, Vir foto: PGD Gaberje


Deset let kasneje, oktobra 1964, se je zgodba praktično ponovila.

1990 kljub ukrepom mesto znova pod vodo


V kolektivnem spominu Slovencev ostajajo poplave leta 1990, ki so bile ene najhujših do zdaj, hkrati pa so v času osamosvojitve, podobno kot letošnje, združile ves narod v solidarnostnem odzivu nanje. Tudi tedaj je bilo najhuje na Savinjskem, prizadeto je bilo tudi Celje, kljub temu, da so bili izvedeni protipoplavni ukrepi, med drugim protipoplavni zidovi na Savinji in Ložnici.

Poplave v Celju 1990 (foto: kamra.si)


V samem Celju je bila količina padavin tedaj nižja, v najhujših dveh dneh skupaj 83,6 litrov na kvadratni meter, več dežja je padlo v zgornji Savinjski dolini, ki je bila tedaj tudi bolj prizadeta. Vodni val je bil tedaj blizu stoletnemu, tudi v Celju pa je tedaj voda segala tudi do višine 1,5 metra. Škoda zaradi poplave je bila tako precejšnja.

Celje je bilo poplavljeno tudi kasneje, v letih 1998, 2000, 2005, 2007, 2010 in 2014. nato pa je bila opravljena obsežna protipoplavna sanacija Savinje in njenih pritokov.

Ob višji količini padavin


Letos je skupno 4. 5. in 6. avgusta, ko je bilo najhuje, v Celju zapadlo 110 litrov na kvadratni meter. Nad Celjem je bilo padavin bistveno več, merilna postaja Šmartno pri Slovenj Gradcu je v istem obdobju zabeležila 189 litrov na kvadratni meter. Na srečo Celjanov se je voda razlivala že nad mestom, predvsem v okolici Braslovč, količina vode v rekah je bila manj presežna, šlo je za skoraj stoletne vode, ne pa petstoletne kot v nekaterih drugih krajih, svoje pa so pridali tudi protipoplavni ukrepi, ki so bili izvedeni v zadnjih letih.



Ampak kako je uspelo Celju letos ostati na suhem? Kaj so se v Celju iz svoje zgodovine poplav naučili, katere ukrepe so izpeljali in s kakšnimi ovirami so se pri tem srečevali, pišemo v naročniškem članku: Ukrepi, ki so Celje obvarovali pred tokratnimi poplavami.

Preberite še komentar Tina Mamića: Ko povodenj odnese še pamet

Še niste naročnik Domovine? Obiščite našo naročniško stran, sklenite naročnino in sproti podprite neodvisno novinarstvo. 


KOMENTAR: Peter Merše
<strong>Slovenija je hudourniška dežela, podnebne spremembe lahko le okrepijo posamezne pojave</strong>
Ne le Celje, večji del Slovenije leži na hudourniškem območju, kamor spada tudi zgornji tok večine slovenskih rek, predvsem v alpskem svetu. Ob hujših nalivih hudourniki pri nas poplavljajo in tega se je potrebno zavedati. To ni pojav, ki bi nastal zaradi podnebnih sprememb, saj se pojavlja bistveno dalj časa. Bolj segreto ozračje lahko zgolj nek ekstremen dogodek naredi še nekoliko bolj ekstremen. O poplavah pričajo zgodovinski viri, nenazadnje tudi krajevna imena. Prav ime Ljubljana naj bi izviralo iz latinske besede aluviana – reka, ki poplavlja. Človek pa je s svojimi ukrepi v nekaterih primerih sicer razmere poslabšal, v mnogih pa bistveno izboljšal. Od izgradnje Grubarjevega prekopa je poplav v Ljubljani bistveno manj, še dodatno k temu pripomorejo tudi ukrepi, izvedeni v zadnjih letih. Glede poplav ukrepanje na globalni ravni za nas nikakor ni bistveno. Podnebje pri nas prinaša poplavna neurja, vprašanje pa je, ali sta naša infrastruktura in naš način življenja na to pripravljena – torej, da imamo pripravljene zadrževalnike, nasipe, ustrezno zgrajene mostove, in predvsem, da pustimo poplavna območja, ki so namenjena temu, da se reke tam razlivajo, neposeljena, sicer se bodo reke tam (ali pa drugje, ker bo tam pozidano) razlile ljudem v hiše. Politika pa naj, namesto razglabljanja o podnebnih spremembah in uvajanja vprašljivo smiselnih davkov in ukrepov za reševanje podnebja, rajši lokalno in regionalno pripravi naselja in skupnosti, da bodo pripravljeni na ujme, ki so pri nas stalnica, četudi nekateri nimajo dovolj zgodovinskega spomina, da bi vedeli, zakaj se po »zdravi kmečki pameti« na nekaterih območjih pač ne gradi hiš.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike