Celjski sindrom

Vir: Facebook (Jure Glavnik)
POSLUŠAJ ČLANEK

Septembra 2025 sem v Celju doživel tipičen, stalno prisoten način komunistične oblasti, ločiti žrtve med okupacijo in po njej na tiste, ki so bile na tako imenovani pravi in na tiste, na nepravi strani zgodovine. Omenjenega septembra sem to občutil dobesedno tudi na svoji koži kot otrok s Petrička. Namreč, da tudi otroci, ki so bili žrtve ene ali druge strani, niso kot žrtve enako obravnavani. Zato bom ta pojav imenoval kar celjski sindrom.

Odkritje spominske table in spregledana zgodovina

Kaj se je zgodilo? 22. septembra je bila ob cesti, ki pelje po desni strani reke Savinje iz celjskega Mestnega parka proti severu, kmalu za tem ko se konča naselje Lisce, ob cesti odkrita spominska tabla za otroke s Petrička.

Danes vidimo na levi strani ceste na gričku propadel objekt, ki je po okupaciji služil kot izpostava teharskega taborišča za otroke, od na Teharjih v glavnem pomorjenih staršev. Ker sta bila zadnja lastnika te izletniške kmetije zakonca Petriček, se je to ime preneslo na objekt, da smo postali otroci s Petrička.

Lastnika sta bila že pred tem s strani partizanov umorjena in posestvo je postalo državna last. Kot v porog žrtvam, se ta cesta še vedno imenuje Partizanska cesta. Petriček ima hišno številko 59.

Vir: arhiv Domovine.

Dolgoletni borec za obujanje in ohranjanje spomina na teharske žrtve Ivan Ott, ki je kot enajstletnik doživljal grozote vračanja z Vetrinja, krutost teharskega taborišča in interniranje pri Petričku, na žalost ni doživel sadu svojega dolgoletnega prizadevanja – spominsko obeležje pri Petričku. Zapustil nam je pa izredno dragocen dokument tistega časa, knjigo Ukradeno otroštvo – Otroci s Petrička.

Nerazumljivo je, da smo morali otroci s Petrička skoraj do konca svojega življenja čakati na postavitev nekega sporočila zanamcem, kaj se je tam dogajalo. Na žalost je pa tudi ta spominska tabla nepopolna, saj nikjer ne omenja, da so bili za te zločine krivi Komunistična partija Jugoslavije in vsi njeni pripadniki, s Josipom Brozom Titom na čelu, ki so v najbolj težki preizkušnji slovenskega naroda, to je med tujo okupacijo, sprožili komunistično revolucijo po sovjetskem vzoru in tako razdvojili narod.

Na žalost je pa tudi ta spominska tabla nepopolna, saj nikjer ne omenja, da so bili za te zločine krivi Komunistična partija Jugoslavije.

Neenaka pozornost oblasti in javnosti

Da se je postavitev tega obeležja pripravljalo bolj z ohlapnim pristopom, priča to, da ni bil nihče od prizadetih otrok povabljen k sodelovanju pri pripravah. Tudi jaz sem za datum odkritja te spominske table izvedel bolj slučajno. Obvestil me je eden od sorodnikov družine Petriček, ki živi na Dunaju. Šele ko sem pri Muzeju novejše zgodovine v Celju povprašal, kaj je na tem, sem naslednji dan prejel še povabilo.

Odkritje samo je potekalo zelo špartansko. Razen župana Celja in direktorja Muzeja za novejšo zgodovino ni bilo nikogar iz političnega ali kulturnega javnega življenja, razen založbe Mohorjeva družba, ki je natisnila zadnjo izdajo knjige Ivana Otta. Tudi nobena šola ni prispevala kakšne recitacije ali glasbenega vložka. Te moje pomisleke boste bolje razumeli, ko se bom v pisanju pomaknil nekaj dni naprej.

Namreč, še isti teden, v soboto 27. septembra, se je pripravilo za otroke, ki so bili ravno tako kot otroci s Petrička žrtve vojnega nasilja, v Narodnem domu veliko slavje. Napovedan je bila celo prihod predsednice države, ki pa je bila zaradi potovanja v ZDA odsotna. Tam je obiskovala verjetno potomce Slovencev, ki so pred komunizmom bežali iz Titove Jugoslavije. A kljub temu ni bilo nič manj svečano.

Povabljen je bil celo zadnji republiški sekretar ZKS Milan Kučan, ki je prevzel vlogo osrednjega govornika, seveda ni manjkal župan mestne občine Celje. Za okras pa sta še bila prisotna predsednica DZ Urška Klokočar Zupančič in minister za obrambo Borut Sajovic. Poskrbljeno pa je bilo tudi za primeren in bogat kulturni program.

Otroci, ki so bili žrtve ene ali druge strani, niso kot žrtve enako obravnavani.

Delitev je ustaljena praksa 

Po vsem tem pa ostane odprto vprašanje, je bilo to, tako različno obravnavanje otroških žrtev iz časa okupacije in komunističnega nasilja zgolj posledica trezne presoje zaradi različnih povzročiteljev zločina nad temi otroki, ali je bila to le posledica ustaljene prakse, da stalno delimo žrtve okupacije in komunistične revolucije na tiste, ki so bili na pravi strani zgodovine, in tiste, ki so bili na napačni strani?

Otroci s Petrička, Vir: Arsmedia
Otroci niso za nič krivi, niti nimajo za nič kakšne zasluge. To bi se moralo demonstrirati v popolnoma enaki obravnavi.

Če bi temu botrovala trezna presoja in bi se spoštovalo dejstvo, da ravno otroci niso za nič krivi, niti nimajo za nič kakšne zasluge, potem bi se to moralo demonstrirati v popolnoma enaki obravnavi. Kar bi pomenilo, da bi bila tudi pri odkritju spominskega obeležja pri Petričku zasedba gostov in program na primerljivi ravni. Ali še boljše, vsi bi lahko praznovali skupaj v Narodnem domu.

Seveda bi moral Milan Kučan v tem primeru svoj govor prilagoditi manj revolucionarnim težnjam in bi moral zveneti v bolj spravljivem tonu. Saj v svojem govoru omenja večkrat neki upor, ki je vedno potreben in krvavi čas naše novejše zgodovine razredči z aktualnimi dogajanji v svetu, da zgleda vse skupaj kot neki neizbežni potek zgodovine, na katerega pri nas ni imel nihče kakšnega vpliva. Razen »grešnikov« seveda, katere smo pa lepo odstranili in kaznovali.

Jaz, kot otrok s Petrička, doživljam ta dogodek kot hudo diskriminacijo.

Predsednica pa nič

Jaz, kot otrok s Petrička, doživljam ta dogodek kot hudo diskriminacijo. In vsi, še živeči, s katerimi sem kontaktiral, ravno tako. Iz tega razloga sem zaprosil predsednico Republike Slovenije Natašo Pirc Musar za osebni razgovor, da bi ji predočil problem ločevanja žrtev pri nas. Po osemdesetih letih teh hudih zločinov bi morali pričeti razmišljati o medsebojni slogi in spoštovanju, če smo spravne akte že zamudili.

Žal na mojo pisno prošnjo nisem dobil nobenega odgovora. Bil je podvzet sicer en telefonski stik, v katerem me je nek sodelavec hotel prepričati, da ta zadeva ni tako pereča, da bi se morala za to brigati predsednica države. Verjetno mi župan dvomilijonskega Dunaja ne bi odrekel razgovora, če bi mu omenil, da gre za nek problem, ki tare sto tisoč meščanov.

Če se predsednica države zavzame osebno za probleme raznih ogrožanih skupin in celo posameznikov, je seveda  vredno pohvale. Mislim pa, da je njena prva dolžnost skrbeti za spoštovanje osnovnih državljanskih pravic do enakega obravnavanja.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Prihajajoči dogodki

MAJ
21
Matica pod zvezdami
18:00 - 19:00
MAJ
26
Matica pod zvezdami
18:00 - 19:00