Celjski sindrom

Opisane delitve ljudi v Sloveniji se bodo dogajale toliko časa, dokler bomo imeli na vladi komunistični režim. Ta pa nam bo vladal, dokler se ne bo večina ljudi spametovala in spoznala, da od njega ni nobene koristi, temveč le škoda. Letošnje volitve so pokazale, da razum na Slovenskem še vedno nima niti navadne večine, kaj šele ustavne.

Razumem vas in vašo pretresljivo življenjsko zgodbo. Nič bolj pretresljiva ni kakor ta, ki jo bom zapisal in prihaja, tako kot vaša, iz prve roke. Tudi deček, ki ga bom predstavil kot Lojzeka, je doživel, vaši podobno usodo. Rodil se je že v medvojne času (morda tudi nekaj prej) v eni izmed dobro stoječih ljubljanskih družin, ki je bila v trdni obveščevalni cerkveni povezavi in organizirani kolaboraciji z okupatorji. Kot član družine je pri njih v dokajšnjem razkošju bivala sorodnica študentka iz precej oddaljenega mesta. Odnos, kakršen se spodobi za okolje v katerem družina (tudi malo širša) pomeni svetinjo. Dokler niso gostitelji izvedeli, da mlado dekle sodeluje z odporniki. Tu je glava kolaborantske družine pokazala, da ji družina (tudi malo širša) ne pomeni nekaj svetega. Za svoje interese in posvečeno dolžnost so dekletu stregli po življenju. Na vse načine in za las se je izmuznila aretaciji in najhujšemu. Torej, iz kolaborantskih nagibov so ji stregli po življenju. Podobno zgodbo bi lahko izluščili iz družin Stanovnik-Velikonja. Vojna se je končala in prihajali so računi za hudodelstvo proti lastnemu narodu. Dekle, ki je pred sorodniki zbežalo iz Ljubljane, je bilo ob koncu vojne v Celju, na eni pomembnih dolžnosti v mestu, ki je zadnje dni vojne ječalo od hord, ki so se umikale proti severu. Po umiritvi so prihajali vlaki brez voznega reda z druge strani meje. Nekega dne je do nje prišel kurir iz Teharij, s pismom družine treh rodov, ki se sklicuje na sorodstveno vez. To so bili tisti, ki so leto, dve pred tem njej in kolegici, vrstnici stregli po življenju. Torej, otroci niso krivi za nečednosti in zločine svojih staršev. Skratka, da poenostavim. Odgovorila jim je, da ne more storiti nič več kot to, da poskrbi za malčka. Tako, kakor se za sorodnico spodobi. V podrobnostih mi njegovo odraščanje ni znano. Vem le to, da je zanj skrbela kot za lastnega sina. Vem še to, oziroma sklepam, da je nekaj mlajši od Mefija, je pa dolga leta služboval na našem nacionalnem radiu. Če je bralec tega portala (in, kot Franci K., zaradi okoliščin tudi desničar) se bo, morda celo oglasil in mojo zgodbo potrdil.
Toliko - in lep pozdrav od (dekontaminiranega) Johana.
2.4.26 ob 19.29
P. S. : Se pa strinjam, da gre za sindrom.

Ugotovil sem, da se komentar ne pojavi od komentiranim besedilom.

gg

Kadar gre za zlocine je najbolj neumestno in kontraproduktivno iskati primerjave, ker s tem takoj pride do kompenzacij med zlocini.
Osnovni slovenski problem je, da je zrasla na koreninah zlocina, na revoluciji. Jugospavija je bila produkt revolucije in iz Jugospavije je zrasla Slovenija. Oblasti pa napacno razumejo, da ce bi negirali pozitivnost revolucije, da bi s tem negirali svoj "raison d'être". v resnici ej ravno obratno.
Nemcija se je otresla nasledstva nacizma ravno zaradi kompletnega priznanja krivde in zmote. Tudi Slovenija bi morala jasno in glasno povedati, da je bila revolucija zlocin à priori. Med drugim in predvsem tudi nad lastno populacijo. V zgodovini se napake dogajajo in obstajajo razlogi za to. Ampak napake je treba priznati, obzalovati in po potrebi in moznosti korigirati krivice. Negiranje napake je pa spet nova napaka, ki samo poglablja problem. Se najslabse pa je napako prekrivati z necim pozitivnim (zmago v svetovni vojni nad nacizmom). To ne deluje, pa ce se se tako dolgo vlece. Kompenzacije so vedno gnile. Negativen aspekt pokvari tudi pozitivnega. In tocno to se je v Sloveniji zgodilo. Smrad revolucije je prisel skozi olupek zmage.

Slovenija je drzava kjer so.komunisti storili stotisoce zlocinov, umorov, ropov, ukradenih volitev.
Ne vem ce veste.da sonv Sloveniji se.leta 1946, da 46, OZNA po nalogu partije, pomorili okoli 700 Slovencev.
Ti izrodki se pa klanjajo.Kidricu !!
In si upajo usta.odpret in zmerjat domoljube doma in po svetu z IZDAJALCI.
ONI KI SO CELO VOINO.SODELOVALI Z ITALIJANI IN NEMCI TER SE BORILI ZGOLJ ZA OBLAST IN ZATO.POBIJALI Slovence.
Berite na X Hudo.jamo.
Ne boste.mogli verjet kaj so t.im. partizani poceli.
Inzdaj tukaj kucan.predava !!

Pri Petričku je životaril le manjši del otrok, ki so jim na Teharjah, da sami niso vedeli zakaj, pobili starše. Naj vas spomnim samo na dojenčke, ki so jih na Teharjah naložili na voz -platonar- in puščali, da so na vročem pozno pmladanskem soncu zaradi lakote, žeje, dehidracije in vročine pomrli ali na preko sto otrok, ki so jih pobili v Dolini zvončkov v okolici Žalca. Da ne bi s streljanjem vznemirjali okoliških prebivalcev, jih niso postrelili, temveč tiho pobili na vse druge grozljive načine, Rado, ki vse ve, bi morda o tem lahko več povedal, Tako so bili prizanesljivi osvoboditelji. In še bi lahko našteval.

Odnos do žrtev kadarkoli in kogarkoli mora biti vedno spoštljiv. Ne vem natančno, kakšna krivica se je zgodila ob postavitvi spominskega obeležja. Vse spoštovanje do vaših prizadevanj, vendar tudi vi pogosto sovražno in izključujoče nastopate do vsega in vsakogar, kar je in kdor je povezan z obdobjem na katerega imate v drugačen pogled. Tudi sam trdim, da otroci ne smejo biti žrtve zmot svojih staršev. Pod zmoto seveda razumem odkrito sodelovanje z okupatorji in izdajo interesov narodnoosvobodilnega gibanja in, navsezadnje, tudi prizadevanj za izgradnjo drugačne, pravičnejšedružbe. Glede prevračanja odgovornosti za storjen nečednosti in tudi zločine so tudi mnogi desničarji nagnjeni k temu, da marsikaj iz zlobe, revanšizma in v bran kolaboraciji veliko slabega in najslabšega pripišejo tudi potomcem nasprotne strani. Sicer pa, je kar je in sam menim, da to resnično ni predsedničina "zadeva". Se pa je v preteklosti glede tega že izrekla. Žalosti pa dejstvo, da se poskuša s tovrstnimi prizadevanji dajati madež velikemu času v naši zgodovini, poudarjati zločinskost zmagovite strani, hkrati pa poveličevati žrtve kolaboracije s ciljem rehabilitacije le-te. Najbolj žalostno pri vsem skupaj je naše preštevanja in seštevanje na naše in "ne naše". In, da na ta način delimo tudi žrtve. Pa smo pri ustanavljanju nekega novega muzeja tudi pri uvajanju nekega novega praznika.
Tudi ena izmed obeh babic ni bila nič kriva, da je enega izmed sinov izgubila v hosti, drugega pa v Teharjah. Soborci padlega partizana so stopili do nje, soborci in krivci tega, da so sina speljali na kriva pota kolaboracije pa se niso oglasili. Še več, na farno ploščo so zapisali, da je bil sin, zapisan v kamen, žrtev lastnega brata, krvnika. Babi se je sprijaznila z marsičem in se spravila z marsikom. Prav zanimala pa bi me njena moralna presoja tega, da nekateri iz političnega interesa brskajo po kosteh enega izmed njenih sinov, kosti drugega pa, kakor da jih ni in jih ni bilo. Na plošči družinskega groba pa sta zapisana oba, brez kakšnih velikih spravnih obredij. Svojci pa vemo, da se je eden žrtvoval, drugi pa je bil žrtev.
Čigava že!?