Končuje se obdobje, ko je vaš glas vsaj nekaj pomenil. Glede prihodnosti pa ... upanje umre zadnje

Pred našimi očmi se končuje določeno obdobje. Obdobje, ki je morda mnogim našim starejšim bralcem, ki so živeli in odraščali v SFRJ, tuje. A obdobje, ki je vsaj mene, kot pripadnika mlajše, globalizirane, (amerikanizirane?) generacije, temeljno oblikovalo. 

Obdobje optimizma. Svobode. Upanja v boljšo prihodnost. Demokracije, globalizma in vseh podobnih zlizanih fraz. Obdobje, ki je obljubljalo svetlo prihodnost sodelovanja, strpnosti, razumevanja in napredka. Obdobje, v katerem bodo vse bolj razgledani državljani sveta končno stopili skupaj in zgradili boljšo prihodnost. Obdobje, ki so ga na neki način v svoji preprosti naivnosti napovedovale Zvezdne steze, vsaj v svoji izvorni obliki. 

To obdobje se zdaj pred našimi očmi končuje, če sploh kdaj je obstajalo kot karkoli več kot iluzija. Ne gre le za prevlado vrednot, ki naj bi v drugi svetovni vojni zmagale nad tiranijo avtoritarizmov. Gre za upanje v boljšo, svetlejšo prihodnost. Ki se je iz napak zgodovine kaj naučilo. 

Mark Twain naj bi nekoč izjavil, da čeprav se zgodovina ne ponavlja, se pogosto rima. 

Iluzija 

Dandanes smo, vsaj na papirju, svobodni. V Zahodnem svetu živimo v demokratičnih družbah, kjer vlada pravo. Kjer smo vsi enakopravni in skupaj sooblikujemo družbo, v kateri živimo. Kjer dobre ideje, pravičnost in sposobnosti nekaj veljajo. Vsaj tako nas prepričujejo. 

Če bodo morda zgodovinarji prihodnosti imeli dostop do govorov, dokumentov, načrtov, vizij in druge navlake današnjega časa, bodo verjetno verjeli, da je naše obdobje predstavljalo višek moralnosti, etičnosti, strpnosti, demokratičnosti ter drugih pridevnikov. Nekako tako, kot si dandanes predstavljamo srednjeveške viteze, ki so na svojih romanjih pomagali revežem, reševali princese ter služili kraljestvu. Romantika je lepša od resničnosti. 

Če bodo morda zgodovinarji prihodnosti imeli dostop do govorov, dokumentov, načrtov, vizij in druge navlake današnjega časa, bodo verjetno verjeli, da je naše obdobje predstavljalo višek moralnosti, etičnosti, strpnosti, demokratičnosti ter drugih pridevnikov.

V sodobnem času se vendarle zavzemamo za pravice vseh. Skrbi nas za dobrobit vsakega posameznika, tudi če je morda kriminalec. Postavljamo si vizije prihodnosti, v kateri bomo kot družba srečni, kjer nihče ne bo umrl v prometni nesreči, kjer bodo ljudje živeli zdravo. Višji davki na določene dobrine, vendar so namenjeni temu in le cinik bi pomislil, da so namenjeni polnjenju državne blagajne.

Skupaj žrtvujemo svojo prihodnost v imenu zelenega prehoda. Da nova zakonodaja ni skladna s tem, je zgolj naključje. Po potrebi jo lahko seveda popravimo. Vse se da, če je javnega denarja dovolj.

Ob vsem tem so odločitve sprejete s soglasjem stroke ter so racionalne in družbeno koristne. Vodile bodo v rezultate, kjer nikogar ne bomo pustili zadaj. Vse to je seveda potrjeno s pečatom ljudstva™. 

Realnost 

A realnost je malce drugačna. Namesto stare aristokracije smo dobili nov sloj elit, ki morda nimajo enakovredne zgodovinske zaslombe, a niso izgubile čisto nič arogantnosti, vzvišenosti in občutka, da imajo pravico vtikati se v vse vidike našega življenja ter ob tem seveda izvzeti same sebe. 

Predsednica naše države vozi Maseratija, premier si je izplačeval ogromne dodatke v državni firmi, poslanci si ob izvolitvi najprej povišajo plače in enako naredijo za sodnike. Nedavno so si soglasno izglasovali višje financiranje političnih strank. Politiki z zasebnimi letali letajo na srečanja o razogljičenju. Štempljati se ni treba nikomur od teh, ker so pač izjeme. 

Medtem nas »šuntajo« drugega proti drugemu, višajo davke srednjemu razredu in govorijo, da bomo pač morali živeti slabše. Odganjajo redke podjetne ljudi, ki so sposobni ustvariti kaj s konkretno dodano vrednostjo in ustanavljajo ministrstva z imeni, primernimi za Monty Python. 

A seveda to niso ljudje, ki bi se na pozicije moči postavili sami. Tja smo jih izvolili, ali pa so jih imenovali izvoljeni predstavniki ljudstva™. V izjemah, kjer to ne drži, se nas prepričuje, da so na pozicijah zaradi svojih sposobnosti. Sposobnostih česa – nategovanja, laganja, samopromocije in družbenih povezav? Obvladovanja virov informacij in sposobnosti koordiniranja pokornih, prodanih lakajev? 

Se samo meni zdi nenavadno, da razni politiki, pravniki, aktivisti in podobni nepridipravi živijo lagodno, medtem ko izkoriščajo vsako priložnost, da nas med seboj sprejo?

Danes priljubljena fraza je negativna selekcija. A kar se mene tiče, selekcija deluje kot je bila zastavljena – od šole naprej. Sodobna družba nagrajuje konformizem, pozerstvo, hinavščino in ritolizništvo. Rezultati se nam izrisujejo pred očmi.  

Le kako, da se nič bistvenega ne spremeni, ne glede na to, koga izvolimo? Se samo meni zdi nenavadno, da razni politiki, pravniki, aktivisti in podobni nepridipravi živijo lagodno, medtem ko izkoriščajo vsako priložnost, da nas med seboj sprejo? Da eni in isti ljudje krožijo po dobro plačanih funkcijah, medtem ko nam govorijo, v kakšni stiski živijo tisti na družbenem dnu? Politična povezanost se splača. Mnogo bolj kot sposobnost ali pa vsaj iskrenost.

Čeprav je večina tega pisanja usmerjena na mladino, ne želim niti začeti o starejših generacijah (raje nehajte brati tukaj). Dementne generacije, ki so zafurale že dve državi; ki nasedajo medijskim manipulacijam politikantskih prevarantov in se množično udeležujejo volitev, medtem krojijo našo prihodnost. Dobivajo novo stranko - verjetno zato, da bo kak politični prisklednik lahko vodil ministrstvo za obrambo.

In ne, krivda ni izključno na njih; mladi so s svojo apolitično resignacijo in opranoglavostjo odgovorni najmanj toliko, če ne še bolj.

Resignacija 

Medtem stanje naše družbe spominja na počasen propad civilizacije. Stanje na področjih infrastrukture, zdravja, znanja, kvalitete življenja ... počasi, (skoraj) neopazno pada. In če je verjeti svarilom t.»«i. elit, je to šele začetek. Pač, treba se bo sprijazniti s tem, da meso, avtomobili, potovanja in podobno niso za vsakogar. Seveda z izjemami. 

A za vse omenjeno smo soodgovorni skupaj. Vse skupaj me spominja na stanje, predstavljeno v seriji filmov Matrix. Sistem je stabilen, dokler je omogočen določen nivo izbire. Tudi če gre za skrbno nadzorovano iluzijo izbire. Tako izbiramo, med levimi in desnimi, med komunisti in fašisti, demokrati in avtokrati, mirovniki in vojnimi jastrebi. Domišljamo si, da imajo naše odločitve težo, da nekaj pomenijo. Da spremembe so možne, čeprav se dokazano nič ne spremeni.  

Pač, treba se bo sprijazniti s tem, da meso, avtomobili, potovanja in podobno niso za vsakogar. Seveda z izjemami. 

Sistem, v katerem smo se znašli, nam dovoljuje ravno dovolj svobode in upanja, da se ne upremo. A niti milimeter več. Pojavi, kot se  Trump v ZDA ali Milei v Argentini, predstavljajo dovoljeno motnjo v sistemu, ki služi kot ventil. Sprostijo pritisk in ponujajo kanček upanja, zaradi katerega ostajamo pasivni. 

V Sloveniji to funkcijo seveda pridno izpolnjuje Janez Janša. Lik, ki vse bolj dosega mitološke razsežnosti; za nekatere je demon, za druge prerok. Sam v tem sistemu seveda prosperira, ne glede na (javno) pritoževanje. 

Konec je tudi začetek 

V nedavnem članku sem omenil, da je naš filozof Slavoj Žižek napovedal vzpon novih oblik fašizma. Nedavno sem v ločenem videu zaznal njegovo opazko, da bo nova oblika fašizma prišla v obliki depolitizacije. Verjetno mi tu ni treba izpostavljati povezav s stanjem v naši državi. 

Odločitve povprečnega državljana niso skladne z vizijami elit. Ljudstvu pač ne moremo dovoliti, da bi se svobodno odločalo o svoji prihodnosti. Le kam bi nas to pripeljalo? Na srečo obstajajo strokovnjaki, ki nas opozarjajo na družbene probleme. Vsaj ko to ustreza njihovim političnim povezavam oziroma osebnim interesom. Kadar molčijo, problemi pač ne obstajajo oziroma niso vredni razprave. 

In to me vrne k uvodu. Obdobje, kjer je glas povprečnega državljana vsaj v teoriji kaj pomenil, se končuje. Enako velja za obdobje, kjer so otroci imeli višjo kvaliteto življenja kot njihovi starši. V današnjem času se moramo z upadom kvalitete življenja pač sprijazniti. Zemlja tega žal ne prenese. Mladino se to uči že od malih nog. In rešitev je njihovim še neoblikovanim možganom jasno predstavljena. Dajte nam več moči, da vas odrešimo. Nam, ki smo vas vzgojili v to, kar ste, in oblikovali sodobnost, v kateri živite. 

Morda potrebujemo revolucijo? Pravi moški bi se takšnemu stanju skoraj gotovo uprli.

Pa srečno novo leto!