Kdo so tisti, ki se lahko bojijo ovajanja zaradi "sovražnega govora", h kateremu poziva Mirovni inštitut?

Uredništvo
POSLUŠAJ ČLANEK
Ta čas spletno javnost razburja poziv direktorice Mirovnega inštituta dr. Neže Kogovšek Šalamon, naj ljudje v posebno spletno aplikacijo ovajajo tiste, za katere menijo, da po spletu širijo sovražni govor. 

Številne, tudi ustavnega pravnika dr. Janeza Pogorelca in bivšega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice dr. Boštjana M. Zupančiča, skrbi, da bo pod pretvezo sovražnega v resnici preganjan tako imenovani "politično nekorektni" govor. Ta bo prepoznan in označen za sovražnega po interpretaciji levo-liberalne ideologije, kateri pripada Mirovni inštitut.

V iskanju odgovora ali so strahovi spletnih razpravljalcev upravičeni, smo pogledali v zgodovino preganjanja sovražnega govora s strani Mirovnega inštituta in identificirali družbeno skupino, ki se tovrstnega "lova na nestrpneže" lahko upravičeno boji. 



Z zgornjim Twitom je Neža Kogovšek Šalamon ljudi napotila, da preko posebne mobilne aplikacije prijavljajo spletne objave, za katere menijo, da izražajo sovražni govor. S tako zbrano podatkovno bazo bodo upravljali raziskovalci Mirovnega inštituta in jo po besedah Kogovškove uporabljali v "raziskovalne namene".

"Namen projekta je izboljšanje razumevanja vsebine sovražnega govora, razlogov za njegovo razširjanje in osveščanje, zakaj je problematičen," je svoj poziv k ovajanju domnevnih nestrpnežev ogorčenim komentatorjem pojasnila Kogovškova.

Pri tem se je sklicevala na definicijo Sveta Evrope, mednarodne organizacije s področja človekovih pravic, v katero je vključenih 47 držav iz evropske regije.

Svet Evrope sovražni govor definira kot vsako izražanje, ki »širi, spodbuja ali opravičuje rasno sovraštvo, sovraštvo do tujcev, antisemitizem in druge vrste sovraštva, ki temeljijo na nestrpnosti, agresivnem nacionalizmu ali etnocentrizmu, diskriminaciji in sovražnosti proti manjšinam, migrantom ali ljudem tujega rodu«

Ne mašite ust ljudem zunaj zakona!


"Vaše ideološko preganjanje"sovražnega govora" je sovražno do demokracije in do svobode govora.Nimate pravice ljudem mašiti ust zunaj zakona," pa je v odgovor na poziv Kogovškove zapisal ustavni pravnik dr. Janez Pogorelec.

Oglasil se je tudi nekdanji sodnik ESČP, dr. Boštjan M. Zupančič, ki je poziv Kogovškove označil za amaterski poskus napada na politično nekorektni govor pod pretvezo sovražnega govora. Kogovškova mu je odgovorila, da ga osebno sicer nikoli ni srečala, a je očitno naredila napako, ko ga je povabila k pisanju predgovora k njeni knjigi.

V še enem tvitu je opozoril:



Gre za primer, v katerem je Mladina politika Srečka Prijatelja označila za "cerebralnega bankrotiranca" in bila obsojena na vseh stopnjah v Sloveniji, ESČP pa je odločilo, da je bila Mladini kršena pravica do svobode izražanja.

Dr. Žiga Turk mu je odvrnil takole:



Nekateri so projekt Mirovnega inštituta primerjali tudi z udbovskimi metodami. S podobnimi argumenti je namreč v času komunizma ljudi k ovajanju sodelavcev, znancev in sosedov spodbujala Služba državne varnosti. Mnogi so se potem znašli na političnih zaslišanjih, za zapahi ali celo na Golem otoku.

Koga je zaradi "sovražnega govora" Mirovni inštitut preganjal že do sedaj


Preganjanje tako imenovanega "sovražnega govora" pa ima v okviru Mirovnega inštituta že nekaj daljšo brado od včerajšnjega poziva.

Že predlani so namreč v okviru te organizacije ustanovili Svet za odziv na sovražni govor, kjer so obravnavali in javno obsojali domnevne primere sovražnega govora v slovenski družbi.

Njihovim ugotovitvam smo pred časom na Domovini posvetili poseben članek. Spomnimo, da so večino sovražnega govora raziskovalci Mirovnega inštituta zaznali pri novinarjih, publicistih, mnenjskih komentatorjih in drugih ljudeh nazorsko konservativnih oziroma desnih prepričanj.

Najbolj bizarna je bila obtožba "sovražnega govora" na račun Antona Arka, ki je v lokalnem župnijskem glasilu pred referendumom o zakonski zvezi zapisal, da bo molil k sveti družini in sv. Jožefu za “zmago družine nad eksperimentalno homoseksualno skupnostjo.”

Mirovni inštitut je svojo ost torej večinoma uprl proti družbeno inferiornim mnenjskim skupinam, ki večinoma nimajo dostopa do vplivnih osrednjih medijev. In to kljub temu, da je Kogovšek Šalamonova na neki razpravi v državnem zboru dejala, da je sovražni govor zanje tisti govor, ki je usmerjen v skupine, ki nimajo družbene moči z namenom, da bi si jih podredil ali zatiral. 







KOMENTAR: Uredništvo
V bodoče pazite, da vas kdo ne ovadi, da ste molili k sv. Jožefu
Na spletu lahko dostikrat preberemo kakšen res žaljiv, sovražen in nestrpen zapis in s tega vidika se ideja Mirovnega inštituta, da bi nanje opozarjali kar spletni bralci sami, marsikomu zdi častitljiva in pohvale vredna. Na tovrsten površen odnos do tega vprašanja njeni avtorji tudi stavijo. Za razumevanje ozadja vse pogostejšega problematiziranja domnevnega "sovražnega govora" predvsem s strani ideološke levice pa je pozive potrebno postaviti v širši družbeni kontekst. Refleks je reakcija levo-liberalnih medijev in z njimi povezanih skupin na izgubo prevladujočega vpliva na javno mnenje, vajenih vzdrževanja medijskega monopola nad interpretacijo edine družbeno sprejemljive resnice. A to se je s porastom alternativnih spletnih medijev in družabnih omrežij v zadnjem letu ali dveh temeljito spremenilo in ljudje so mnoge medijske spine tradicionalnih medijev enostavno spregledali in jim sčasoma prenehali verjeti. V obupu kaj storiti se levo-liberalni krogu poslužujejo najučinkovitejše rešitve na prvo žogo - psihološke represije - s katero želijo drugače misleče poriniti v "geto tišine", kot se je izrazil znani Googlov inženir, odpuščen zaradi za to korporacijo nesprejemljivega pogleda na spolne vloge. Lakmusov papir, ali gre v primeru Mirovnega inštituta za iskreno pobudo, ki bo uravnoteženo obravnavala vse vrste sovražnega govora, je navsezadnje že sam odziv na poziv Kogovškove. Medtem ko nazorski levičarji njeno pobudo večinoma odobravajo ali so vsaj previdno tiho, so se proti oglasili ljudje, ki nazorsko pripadajo mnenjski desnici, pa tudi liberalni sredini. Slednje kaže, da pritisk tovrstne psiho-represije čuti praktično celotna družbena skupina drugače mislečih, ne pa denimo resnični ekstremisti, ne glede na politično stran ali prepričanje. In ker je jasno, da slovenska družba v resnici ni sestavljena iz naprednih levičarskih strpnežev na eni ter zadrtih desničarskih nestrpnežev na drugi strani, je obrambna reakcija ljudi znanih nazorov in prepričanj povsem upravičena.
Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike
Natisni Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Povezani članki

Zakaj je rešitev dveh držav v Palestini zdaj absurdna in kako je Izrael zapravil zgodovinsko priložnost
  • 13. 11. 2023
Orwellovski Novorek v Bruslju je postal del standardnega repertoarja: seznamu kaznivih dejanj se pridružuje sovražni govor
  • 24. 01. 2024
Moralni propad Harvarda in ideologija prebujenja na univerzah
  • 01. 01. 2024