Kaj ogroža koncept združene Evrope?

V ponedeljek je na Bledu potekal 15. strateški forum, ki ga je poleg krikov nekaterih, da se Slovenija zaradi vabljenih gostov oddaljuje od jedra Evrope, zaznamovala do sedaj najboljša udeležba voditeljev vlad in držav. Izjemno dinamičen predsedniški panel je znova pokazal na ločnico med Vzhodom in Zahodom Evrope, ki je očitno ene in druge politične elite ne razumejo prav dobro.

Vprašanje, ali zbrane države na odru ogrožajo koncept združene Evrope, je v tem primeru izzvalo le tekmovanje bolj pravičnih med pravičnimi, saj je vsak politik hitel dokazovati svoj prav.

Mir

Dejstvo je, da je cilj združene Evrope le eden – mir. Legitimno je, da do tega cilja vodi več poti in zaželeno je, da o različnih poteh do cilja razpravljamo na kulturnem nivoju. Kot je dejal politolog Jan Zielonka, je bila politična zgodovina Evrope izjemno raznolika ter je zaradi nje vsaka država nujno razvila unikatne poglede, ki jih je treba soočiti.

Dejstvo je tudi, da je bil trajnejši mir v Evropi prvič dosežen z ekonomskim prepletom Nemčije in Francije. Okoli njiju se je izgradil sistem, ki je njune apetite držal v ravnovesju. Očetom Evrope se imamo zahvaliti, da je postal človek subjekt in ne objekt oblastnega delovanja, njegova samouresničitev pa temeljni namen širše demokratične ureditve.

Ta sistem je očitno deloval tako dobro, da so ga države, ki jih Jacques Rupnik imenuje L'Autre Europe (Vzhodna in Srednja Evropa, op.a.) dojemale kot normalno stanje ter vse sile usmerile v to, da bi ta ideal dosegle. Tudi v Sloveniji: spomnite se teze o Mitteleuropi, ki so jo zagovarjali naši literati z Jančarjem na čelu, povezave Skrušnyja s Kundero in izpostavljanjem tega, da se Slovenija z demokracijo in samostojnostjo zopet vrača v objem evropskih narodov.

Demokratično vrenje konec 80. let je to vrnitev v normalno stanje dejansko omogočilo, vendar je na krivi nogi ujelo Francijo in Nemčijo. To se je v najbolj grobem smislu pokazalo pri največji širitvi leta 2004, ko Zahodna Evropa ni vedela, kaj naj z vzhodnim delom pravzaprav počne. Obenem se je s širitvijo porušilo ravnotežje med Nemčijo in Francijo.

Vzhodna in Srednja Evropa spadata pod tradicionalno interesno območje Nemčije. Apatični Francozi, na drugi strani pa Nemci, ki so to izkoristili. Dokaz je enormna okrepitev vloge Nemčije in njenega gospodarstva po širitvi.

Cilj demokratizacije, liberalizacije in evropeizacije je bil izključno vrnitev v normalnost, kar je v bistvu pomenilo, da moramo vsi postati kot oni.

Imitacija

Poleg vsega je prišlo tudi do podcenjevanja Zahoda. Zahod nikoli ni želel dojeti, da je bil Vzhod zaradi komunizma v petdesetletnem zaostanku pri izgradnji demokratičnih institucij. Temu so se sicer do določene mere posvetili pri pristopnih pogajanjih, po tem pa so mislili, da je njihova vloga opravljena.

Filozof Ivan Krastev je stanje briljantno opisal s primerjavo med imitatorji in imitiranci. Po padcu Berlinskega zidu lahko politično filozofijo postkomunističnih držav označimo z imperativom imitacija Zahoda. Cilj demokratizacije, liberalizacije in evropeizacije je bil izključno vrnitev v normalnost, kar je v bistvu pomenilo, da moramo vsi postati kot oni. Imitacija je bila razumljena kot najkrajša pot do svobode in blaginje, vendar je to vodilo v izgubo identitete. Ne gre, da skopiraš institucije in pričakuješ, da bodo delovale, temveč moraš te razvijati v skladu z značilnostmi lastnega okolja.

Na Vzhodu je po prvem valu navdušenja sledilo obdobje streznitve, ko so ljudje ugotovili, da so prepuščeni sami sebi ter so stvari reševali, kakor so pač vedeli in znali. Tu je naredila EU napako, da je pustila te države same. Že po petih letih pa se zaradi svetovne gospodarske krize s tem nihče zares niti ni več ukvarjal. Nekako je logično, da je takratna aroganca Zahoda pripeljala do arogance Vzhoda danes. Sploh, ker je Zahod z Brexitom zabil večji žebelj v idejo združene Evrope, kot ga bodo sposobne države na Vzhodu kadarkoli spraviti skupaj.

Izolacija

Ni prav, da se postkomunistične države odriva na rob. Izolacija nujno vodi v ekstrem in tega bi se morale zahodne države, ki so zibelka demokracije, zavedati še toliko bolj. Združitev Evrope se ni končala leta 2004. Tako kot v človeških odnosih, se bo poglobila in nadaljevala le, če bo prejemala stalno skrb ter bo stalno angažirana.

Vsaka evropska država ima svoje težave na področju vladavine prava in Slovenija ni izjema. Če želiš rasti, moraš biti stalno vpet v procese in učinkovito reševati probleme, ki jih imaš. Na področju zunanje politike je za nami desetletje mrtvega teka, ko smo želeli ugajati vsem in bili zaradi tega nezanimivi. V praksi sta bili dovolj dve akciji (pogajanja za evropski denar in strateški forum), pa smo se že hitro znašli v vlogi mostu med Zahodom in državami Višegrajske četverice.

Blejski forum je pokazal, da smo se začeli zavedati, da je jedro Evrope za Slovenijo naša soseščina. Kot je dejal govorec Ministrstva za zunanje zadeve, Aleksander Geržina, Slovenija v radiju 500 km ustvari skoraj 20 milijard EUR blagovne menjave. Šele, ko bomo uredili odnose s sosedi in širše, bomo res prepoznani kot kredibilen partner ter nas voditelji drugih držav ne bodo obiskovali le pred predsedovanji.

Če pa bomo konstruktivno sodelovali pri izgradnji institucij doma in v Evropi, pa nas trenutni voditelji niti ne bi smeli skrbeti.