Kapitanov ključ še vedno buri duhove (Rex 2)

V prejšnji številki sem napisal nekaj podrobnosti o italijanski ladji velikanki Rex, potopljeni v našem morju. Na ladji naj bi bilo veliko dragocenosti, ki so jih Nemci nakradli med okupacijo Trsta. Menda so marsikaj z vlaki poslali v Nemčijo, marsikaj pa so skrili prav na to ladjo. Ob podatkih, ki sem jih veliko pridobil iz obsežne italijanske monografije, je seveda začela na veliko delovati tudi domišljija.

Na spletu lahko preberemo, kaj se je zgodilo, ko je Rex nasedel v plitvini med Koprom in Izolo. Takole piše:

»Partizanski obveščevalci so novico sporočili zaveznikom in 8. septembra 1944 je odletelo šest angleških lovskih bombnikov Beaufighters iz baze v Falconaru z namenom, da uničijo Rex. Ob 11 dopoldne so ga začeli v nizkih letih obstreljevati, uro in pol kasneje pa je številčno močnejša skupina letal ponovno napadla Rex, ki je začel goreti in se je kmalu zvrnil na levi bok. Med peto in šesto uro popoldne so letala že tretjič napadla Rex, vendar so povzročili le zmedo med ribiškimi barkami, ki so se zbrale okrog gorečega relikta. Še kakšen dan so goreli ostanki te ogromne ladje, ki je kot zadnja nastradala v skupini velike italijanske potniške flote. Julija 1948 se je začela zadnja operacija razkosanje Rexa, dvig delov na obalo in odvoz v jeseniško železarno. Akcija je trajala deset let in je bila zaupana splitski družbi Brodospas, ki ji je od leta 1953 pomagal tudi 'Veli Jože', novo pridobljeno plavajoče dvigalo.«

Največji vojni plen

Ladjo so hoteli z velikim dvigalom dvigniti, a se je pri tem odlomila in je del Rexa potonil še globlje, zgornji železni del pa je res končal v železarni. Ko sem zbiral podrobne podatke za knjigo, me je izolski prijatelj Marjan Kralj opozoril na zapis v Primorskih novicah. Andrej Comino se je Rexa spominjal takole:

»Kot veste, je nastalo na širšem tržaškem območju po vojni tako imenovano S. T. O., Svobodno tržaško ozemlje, za katero se dolga leta ni vedelo, komu naj pripada: Italiji ali Jugoslaviji. Razdeljeno je bilo na cono A in cono B. Vsekakor je več let med obema državama vladala neke vrste napetost, seveda pa tudi med conama. Lahko bi celo rekli, da nas je v nekem pogledu povezoval in obenem ločeval prav Rex. Potopljena ladja je bila največji predvojni italijanski ponos, hkrati pa tudi največji slovenski vojni plen.

Nekega dne smo na vojaškem poveljstvu v Kopru dobili prošnjo, da si želi italijanska delegacija ogledati razbitine Rexa. Moji nadrejeni so sklicali sestanek in se posvetovali z nami, ali naj to Italijanom dovolimo ali ne. Zmagala je zmernejša struja. Tako se je pomladi leta 1946 pojavil v naših ozemeljskih vodah italijanski čoln s tremi potapljači. Preiskovanje Rexa smo jim omejili na dve uri in jim zabičali, da s potopljene ladje ne smejo odnesti niti šivanke.

Zdi se mi, da se je takrat potapljač lahko zadržal pod vodo največ pol ure. Po dveh urah so bili res vsi spet v čolnu. Ker pa smo se mi vendarle bali, da so nam vzeli kakšno dragocenost z Rexa – že tedaj so krožile zgodbe o bajnih dragocenostih v kabini št. 87 – smo jih meni nič tebi nič odpeljali na zaslišanje. Ker sem znal dobro italijansko, sem vodil to preiskavo. Izkazalo se je, da potapljači nimajo pri sebi prav ničesar. Vzeli niso niti tega, kar bi lahko.

Dogodek bi morda pozabil, če se ne bi z vsemi tremi fanti srečal še enkrat. Zdi se mi, da je bilo to v juliju ali v avgustu istega leta. Italijanske oblasti so nam namreč poslale prošnjo, da bi z Rexa izčrpale nafto, ki je je bilo več tisoč litrov. Moji nadrejeni so bili odločno proti. Očitno so potapljači prišli pogledat, ali je v nedrjih ladje kaj nafte, te pa je tedaj zelo primanjkovalo. Po dolgotrajnih pogajanjih in za skromno odškodnino smo le dovolili, da pridejo po nafto. Ampak samo po nafto!

Pripeljali so se s tremi cisternami velikankami. V globine Rexa se je spustila ista trojka kot prejšnjikrat. Nadzirali smo jih iz čolna in s kopnega. Bilo je namreč kar veliko takih, ki so menili, da Italijani niso prišli samo po nafto.

Med prečrpavanjem nafte se je zgodila nesreča! Iz ladje so naenkrat bruhnili plameni in začela je goreti. Skoraj tako goreti kot ob bombardiranju leta 1944. Očitno se je nafta vžgala. Tisti na kopnem so bili toliko prisebni, da so cev v hipu odklopili od cisterne ter jo takoj, z vsemi tremi cisternami, pobrisali.

Med prečrpavanjem nafte se je zgodila nesreča! Iz ladje so naenkrat bruhnili plameni in začela je goreti. Skoraj tako goreti kot ob bombardiranju leta 1944.

Potapljači pa so jo krepko skupili. Dva sta kmalu po izbruhu požara priplavala na dan poškodovana, tretjega pa ni in ni bilo … Prepričani smo bili, da je za vedno ostal tam spodaj. Čez dolgih deset minut se je le pojavil na površju. Vsa potapljaška oprema mu je gorela. Skočil sem v morje in mu pomagal. Zdaj nismo bili več Italijani in Slovenci, temveč samo ljudje.

Potem je planilo na dan drugo spoznanje!

'Rex je največja italijanska sramota, zato so ga potapljači prišli – razstrelit! Pri enem od potapljačev smo našli večjo količino razstreliva.'

Ne vem, kaj je bilo res, vsekakor pa je bilo sodelovanja z Italijani konec. Tako in tako je ves čas potekalo na robu zaupanja. Pravzaprav so bile naše oblasti res širokogrudne, da so dopustile obisk Rexa in celo prečrpavanje nafte. Sam sem se v tistih dneh največ ukvarjal z opečenim potapljačem. Postala sva prava prijatelja. Povedal mi je, od kod je doma, kaj dela, koliko časa se že ukvarja s potapljanjem in podobno. Na Rexa niti ne bi prišel, če ne bi bil v veliki denarni stiski, za podvig je bila obljubljena lepa nagrada.«

Na moje veselje je knjiga še danes med najbolj branimi, saj resnica vedno zanima ljudi veliko bolj kot vsaka politična propaganda

Resnica o Rexu

V knjigi Kapitanov ključ je bila objavljena tudi Marjanova spremna beseda. Le kdo drug bi jo lahko napisal kot on, največji poznavalec potopljene velikanke. V njegovi izolski Galeriji Rex še danes najdemo na ducate predmetov z ladje, sam pa jo je kot slikar tudi velikokrat naslikal. V knjigi so med drugim naslednje njegove besede z naslovom Resnica o Rexu:

»S potopljeno ladjo Rex sem se srečal še kot otrok. Verjetno na slovenski obali ni starejšega človeka, ki je ne bi poznal. Že kot otrok sem se rad potapljal v njeno nedrje in jo raziskoval, pozneje pa sem se kot potapljač večkrat spustil prav do njenih ostankov pod morsko gladino. Od otroških let je ladja velikanka v meni vzbujala spoštovanje, strah in skrivnostnost.

 Marsikateri bralec morda niti ne bo verjel, da je ladja velikanka, opisana v Sivčevi knjigi Kapitanov ključ, potopljena resnično pri nas in da je v resnici povezana s tako velikimi dogodki in tako izjemnimi vožnjami čez Atlantik. To po svoje razumem, saj o skrivnostni potopljeni kraljici doslej ni bilo ničesar napisanega v naših učbenikih, ni je v zgodovinskih knjigah, ni omenjena niti v občinskih arhivih, v pomorskih ustanovah in drugod. Zdi se, da ladje Rex preprosto ni. A to ne drži. Ladja velikanka je v resnici živela, plula med Genovo in New Yorkom – pozneje tudi na drugih linijah – nazadnje pa našla zadnji dom v naših vodah.«

In še moj skromen pripis o precej nenavadni predstavitvi knjige v Izoli. To prekrasno mestece ob morju sem dobro poznal že od prej, saj je imel ženin stric France tam polovico stare hiše, kjer je tudi moja družina čez poletje preživela nekaj dni. Zato sem se predstavitve toliko bolj veselil. A z nje sem odšel jezen kot ris. Italijanska skupnost, ki je predstavitev pripravila, je na njej predvajala fašistični propagandni film o Rexu, meni pa namenila – pet minut! To je bila moja najkrajša predstavitev nasploh. Prevajalec je občinstvu to razložil z naslednjimi besedami:

»Na žalost knjiga ni napisana v našem jeziku.«

Na moje veselje je knjiga še danes med najbolj branimi, saj resnica vedno zanima ljudi veliko bolj kot vsaka politična propaganda.

Italijanska skupnost, ki je v Izoli pripravila predstavitev knjige, je na njej predvajala fašistični propagandni film o Rexu, meni pa namenila – pet minut!

(D171: 46-47)