Kakovostni slovenski filmi, ki so jim zaradi "napačne ideologije" vrata do gledalcev zaprta

Na velikonočni ponedeljek smo si lahko na TV Slovenija ogledali film Srce se ne boji, ki prikazuje življenje blaženega Alojzija Grozdeta. 40 minutni film je odlična kombinacija dokumentarnega in igranega filma.

Vendar recenzija filma ni namen tega članka. Zgodbe okrog predvajanja in distribucije pa kažejo, da se bomo morali sami potruditi, če bomo želeli spremljati kvalitetne filmske vsebine, ki se skladajo z našimi vrednotami.

Zgodba, s katero smo se v zadnjih desetih letih vsaj bežno srečali skoraj vsi, je zgodba mladega fanta Alojzija Grozdeta, ki je bil za blaženim Antonom Martinom Slomškom drugi Slovenec, ki ga je doletela čast oltarja. Za blaženega je bil razglašen na Evharističnem kongresu leta 2010 v Celju in njegovo zgodbo smo od takrat lahko spremljali v različnih oblikah. Prek njegove poezije, muzikala, življenjepisov in nazadnje prek filma Srce se ne boji, v režiji Davida Sipoša.

40 minutni dokumentarno-igrani film je od premiere doživel že okoli 50 projekcij, pretežno po slovenskih župnijah in dogodkih po Sloveniji. Zdaj, ko zaradi samoizolacije javne projekcije niso več možne, so tudi v studiu Siposh iskali alternative, kako z vsebinami priti do ljudi.

Hladen sprejem filma Srce se ne boji

Sipoš je tako film Srce se ne boji RTV-ju v predvajanje ponudil brezplačno. RTV Slovenija je film predvajal na večer Velikonočnega ponedeljka, hkrati pa nekaj dni prej prestavil termin televizijske premiere, ne da bi Sipoša o tem sploh obvestili.

Za kvaliteten film slovenske produkcije bi si lahko želeli, da bi ga tudi kaj oglaševali, vendar tudi tega v televizijskem programu, niti na družabnih omrežjih, ni bilo kaj dosti zaznati. Edini, ki je oglaševal premiero, je bil studio Siposh. Ta pa je od RTV Slovenija prejel celo pogodbo za ekskluzivno predvajanje, čeprav jim je film podaril. S pogodbo bi preprečili, da bi se film lahko predvajal na drugih televizijah.

David Sipoš sicer ocenjuje, da je šlo zgolj za napako, ki jo je RTV Slovenija po opozorilu tudi odpravil, toda ni se zgodila prvič. Podobno se je zgodilo s filmom Goreči škof o škofu Antonu Vovku, ki ga je Sipoš RTV Slovenija prav tako v predvajanje ponudil brezplačno.

Sipoševi filmi so za Bazo slovenskih filmov preveč ideološki

V želji, da bi svojo produkcijo približal Slovencem v času karantene, je filme v brezplačno uporabo ponudil tudi Bazi slovenskega filma. A tam so za večino njegovih filmov ocenili, da so "preveč ideološki in bi preveč vzburjali javnost." Na seznam so dodali le film Kresnik, ki je edini prepoznavni Sipošev film brez krščanske tematike, saj bazira na starih slovenskih mitih. Mimogrede, na ponubo za brezplačno projekcijo filma Kresnik na RTV Slovenija niso niti odgovorili.

Da ne gre le za posamezne spodrsljaje, ampak sistematično zapostavljanje filmske produkcije s krščansko vsebino, kažejo tudi drugi dogodki. Za predlog vzpostavitve ekumenske žirije, ki bi podelila nagrado za najboljši film z ekumensko vsebino, so bili na ljubljanskem filmskem festivalu LIFFE povsem gluhi, čeprav je takšna praksa v tujini pogosto nekaj povsem običajnega. Projekcijo filma Srce se ne boji so denimo uvrstili v najzakotnejšo dvorano festivala.

Podobno nezainteresiranost je zaznati tudi pri financiranju tovrstnih filmov in pri projekcijah v kinodvoranah. Sipoš je za filme s krščansko vsebino sredstva zbral na trgu ali škofijah, lokalnem okolju. Prijave na slovenski filmski sklad so bile vselej zaman, kljub visoki kvaliteti in glede na razmere dostojni gledanosti. Pa ne gre le za produkcijo enega studia. Ta je le na slovenskem najbolj uspešna in prepoznavna produkcija, ki v filmski jezik prevede zgodbe velikih Slovencev, ki so pisali zgodovino in skrbeli za duhovno pašo slovenskega ljudstva v preteklosti.

Spomnimo se le filma Marijina zemlja, ki je bil svetovna uspešnica. Ker ga slovenske kinodvorane niso želele predvajati, so projekcije prevzele ustanove kot je Zavod sv. Stanislava in podobne. Šele po več povsem razprodanih projekcijah v »cerkvenih« dvoranah in posredovanju posameznikov, je film nato prišel tudi v velike kinodvorane.