Kakovostni slovenski filmi, ki so jim zaradi “napačne ideologije” vrata do gledalcev zaprta

Peter Merše
16

Na velikonočni ponedeljek smo si lahko na TV Slovenija ogledali film Srce se ne boji, ki prikazuje življenje blaženega Alojzija Grozdeta. 40 minutni film je odlična kombinacija dokumentarnega in igranega filma.

Vendar recenzija filma ni namen tega članka. Zgodbe okrog predvajanja in distribucije pa kažejo, da se bomo morali sami potruditi, če bomo želeli spremljati kvalitetne filmske vsebine, ki se skladajo z našimi vrednotami.

Zgodba, s katero smo se v zadnjih desetih letih vsaj bežno srečali skoraj vsi, je zgodba mladega fanta Alojzija Grozdeta, ki je bil za blaženim Antonom Martinom Slomškom drugi Slovenec, ki ga je doletela čast oltarja. Za blaženega je bil razglašen na Evharističnem kongresu leta 2010 v Celju in njegovo zgodbo smo od takrat lahko spremljali v različnih oblikah. Prek njegove poezije, muzikala, življenjepisov in nazadnje prek filma Srce se ne boji, v režiji Davida Sipoša.

40 minutni dokumentarno-igrani film je od premiere doživel že okoli 50 projekcij, pretežno po slovenskih župnijah in dogodkih po Sloveniji. Zdaj, ko zaradi samoizolacije javne projekcije niso več možne, so tudi v studiu Siposh iskali alternative, kako z vsebinami priti do ljudi.

Hladen sprejem filma Srce se ne boji

Sipoš je tako film Srce se ne boji RTV-ju v predvajanje ponudil brezplačno. RTV Slovenija je film predvajal na večer Velikonočnega ponedeljka, hkrati pa nekaj dni prej prestavil termin televizijske premiere, ne da bi Sipoša o tem sploh obvestili.

Za kvaliteten film slovenske produkcije bi si lahko želeli, da bi ga tudi kaj oglaševali, vendar tudi tega v televizijskem programu, niti na družabnih omrežjih, ni bilo kaj dosti zaznati. Edini, ki je oglaševal premiero, je bil studio Siposh. Ta pa je od RTV Slovenija prejel celo pogodbo za ekskluzivno predvajanje, čeprav jim je film podaril. S pogodbo bi preprečili, da bi se film lahko predvajal na drugih televizijah.

David Sipoš sicer ocenjuje, da je šlo zgolj za napako, ki jo je RTV Slovenija po opozorilu tudi odpravil, toda ni se zgodila prvič. Podobno se je zgodilo s filmom Goreči škof o škofu Antonu Vovku, ki ga je Sipoš RTV Slovenija prav tako v predvajanje ponudil brezplačno.

Sipoševi filmi so za Bazo slovenskih filmov preveč ideološki

V želji, da bi svojo produkcijo približal Slovencem v času karantene, je filme v brezplačno uporabo ponudil tudi Bazi slovenskega filma. A tam so za večino njegovih filmov ocenili, da so “preveč ideološki in bi preveč vzburjali javnost.” Na seznam so dodali le film Kresnik, ki je edini prepoznavni Sipošev film brez krščanske tematike, saj bazira na starih slovenskih mitih. Mimogrede, na ponubo za brezplačno projekcijo filma Kresnik na RTV Slovenija niso niti odgovorili.

Da ne gre le za posamezne spodrsljaje, ampak sistematično zapostavljanje filmske produkcije s krščansko vsebino, kažejo tudi drugi dogodki. Za predlog vzpostavitve ekumenske žirije, ki bi podelila nagrado za najboljši film z ekumensko vsebino, so bili na ljubljanskem filmskem festivalu LIFFE povsem gluhi, čeprav je takšna praksa v tujini pogosto nekaj povsem običajnega. Projekcijo filma Srce se ne boji so denimo uvrstili v najzakotnejšo dvorano festivala.

Podobno nezainteresiranost je zaznati tudi pri financiranju tovrstnih filmov in pri projekcijah v kinodvoranah. Sipoš je za filme s krščansko vsebino sredstva zbral na trgu ali škofijah, lokalnem okolju. Prijave na slovenski filmski sklad so bile vselej zaman, kljub visoki kvaliteti in glede na razmere dostojni gledanosti. Pa ne gre le za produkcijo enega studia. Ta je le na slovenskem najbolj uspešna in prepoznavna produkcija, ki v filmski jezik prevede zgodbe velikih Slovencev, ki so pisali zgodovino in skrbeli za duhovno pašo slovenskega ljudstva v preteklosti.

Spomnimo se le filma Marijina zemlja, ki je bil svetovna uspešnica. Ker ga slovenske kinodvorane niso želele predvajati, so projekcije prevzele ustanove kot je Zavod sv. Stanislava in podobne. Šele po več povsem razprodanih projekcijah v »cerkvenih« dvoranah in posredovanju posameznikov, je film nato prišel tudi v velike kinodvorane.

Če bomo želeli gledati kakovostne slovenske filme, se bomo morali zanje potruditi

Na področju filma je diskriminacija vsebin s krščansko noto morda še očitnejša kot drugod. Zgornji »spodrsljaji« nakazujejo, da ne gre zgolj za napake nekaj nerodnih posameznikov, ki jih sicer državljani plačujemo zato, da podpirajo kakovostno slovensko filmsko produkcijo.

Zanimivo da je film o ljubljanskem škofu, ki je svetniški kandidat, zgodba o dijaku, ki je umrl zaradi svoje vere pod roko partizanov in postal blaženi, pa zgodba o teti Mari, Franu Ksaverju Mešku in podobni po mnenju odločevalcev “preveč vzburjajo javnost s svojo ideološkostjo”. Zanimivo Partizanski mit o preboju na Menini planini s tega vidika ni problematičen.

Če bomo Slovenci želeli tudi v prihodnje spremljati kakovostno filmsko produkcijo, ki na platno prinaša tudi zgodbe, ki so pomembne za nas, kristjane, se bomo zanje morali potruditi. Potrebne bodo prevetritve pri odločevalcih, ki o tem odločajo na ravni države in institucij, ki naj bi podpirale dobre ustvarjalce, vzpostaviti nadzor nad »kuhinjami«, ki se zdaj dogajajo, ko nihče ne odgovarja.

Toda za začetek lahko kamenček v mozaik prispevamo sami. Denimo tako, da poiščemo projekcijo v bližini, organiziramo kakšno v svoji župniji ali lokalni skupnosti in tudi finančno podpremo ustvarjalce. Ustvarjanje kvalitetnih filmskih vsebin ni zastonj. Prav tako ne ustvarjanje kvalitetnih novinarskih vsebin. Za ta drugi namen imamo pa donatorsko akcijo, v kateri lahko medij Domovina.je s klikom spodaj podprete prav zdaj.

Napovednik filma Srce se ne boji

Doniraj

16 KOMENTARJI

  1. Žal je pri nas vse polno farbnblint koristoljubnežev.
    Sonce sveti rdeče, trava je rdeča, voda v Blejskem jezeru prav tako. Evri so rdeči, rdeč je tudi kdor jih trosi. Kulturniki so rdeči, še najbolj iz togote, ko vidijo uspeh NErdeče normalne kulture.
    Tudi stari partijci na Dražgoški maškaradi so zariplo rdeči, ko sami sebi lažejo in si domišljajo, da so se prepričali…

  2. ‘Kvaliteten slovenski film’ je pojem, ki najbrž ne obstaja…

    Jaz pogledam samo 1-2 res kvalitetna (tuja) filma na teden na RTV, pa se nič užaljeno ne kujam kot vi. Tudi jaz bi si želel več kvalitetnih filmov, pa ne pišem takih traparij naokoli…

  3. Predlagam, da se na EU komisijo napiše pismo, kjer se predstavi problematiko ideološkega šikaniranja kulturnih del nekaterih ustvarjalcev. Glede na to, da ne gre za nobeno hujskaško ali kakorkoli ideološko sporno vsebino, bi bil to zelo koristen primer, kako se pri nas res kršijo človekove pravice in svoboščine.

    • So ideološki, pa še fantazijski, ker so posneti po nereničnih dogodkih.

      Nacističnih vojakov pa toliko pobijejo, da se vedno sprašujem, kje so vzeli Nemci toliko vojakov in kako je mogoče, da je okupacija samo v Sloveniji trajala štiri leta.

      • Ti po mojem cel cajt gledaš Klasik TV in poznaš Boško Buha, Sutjesko in Valter brani Sarajevo na pamet 🙂 Da o legendarnih Ne joči Peter, Moj ata socialistični kulak, Ko to tamo peva, Balkanski špijun in drugih niti ne govorim. Zagotovo so ti vsaj slednji, nepartizanski všeč.

      • Demeter Bitenc je vedno igral nemške majorje!

        Richard Burton, Yul Brynner in neponovljivi filmski genij-Orson Welles! Vidite, kaki velikani filma so hodili v Jugoslavijo snemati epske in legendarne filme? Orson Welles, velikan med režiserji, je rekel, da večje stvari v življenju, kot srečati Tita, ni in ne bo doživel.

  4. Malenkost drugače. O produkciji TVS (TV Ljubljana).
    A kdo od starejših ve, da je bila posneta in v program dana igrana serija o VOS-u? Kakšnih 6 ali 7 zgodb o VOS-ovskih atentatih po Ljubljani. Posneto v drugi polovici 60-tih let na ČB film. Marsikdo mlajših z RTV tega ne ve.
    Mislim, da potem, ko je serija konec 60. let šla v program, potem ni bila nikoli več predvajana. Imam občutek, da so se začeli zavedati, da so bile te opevane akcije VOS-a na Slovence, navadni, divjaški umori, razbojništvo.
    Filmski koluti so najbrž varno spravljeni v “bunkerju” RTV. Najbrž presneti na magnetoskopske trakove in morda še na kakšen novejši video format. Zelo priporočljivo bi bilo, da bi nekoč – ob primernem uvodnem komentarju – še enkrat predvajali, kako se je včasih v imenu revolucije pobijalo po Ljubljani.

Komentiraj

Prosimo, vnesite komentar
Prosimo, vnesite svoje ime