Kaj si misliti spričo krivičnežev? Dorotej iz Gaze svetuje samoobtoževanje

»Kaj vendar gledaš iver v očesu svojega brata, bruna v svojem očesu pa ne opaziš? Kako moreš reči svojemu bratu: ›Pústi, brat, da vzamem iver, ki je v tvojem očesu,‹ če sam ne vidiš bruna v svojem očesu? Hinavec, odstrani najprej bruno iz svojega očesa in potem boš videl, da lahko odstraniš tudi iver iz očesa svojega brata.« (Lk 6,41-42)

Nihče ne more opaziti svoje slepote. Kadar nas v odnosu do drugih nekaj vznemiri ali v nas takoj vzbudi obsojanje, je to jasen znak, da je ista pomanjkljivost tudi v nas, vendar se je ne zavedamo. To pomanjkljivost nezavedno sovražimo, a ker tega ne moremo sovražiti pri sebi, jo sovražimo le, ko jo srečamo pri drugih. Namesto da bi se spremenili sami, zahtevamo, da se spremeni preostali svet. Jezus to držo imenuje »hinavščina«. Gre za obliko laži, ki pomeni, da po eni strani nekaj zahtevamo, ko pa te stvari zadevajo nas, jim nismo pripravljeni prisluhniti. Bolj ko je oseba toga in prezirljiva do drugih, bolj to nakazuje, da ima v življenju nerazrešena področja. Da bi razumeli, kaj konkretno je v njihovem življenju nerazrešeno, je treba videti le to, zoper kaj v svojih sodbah nenehno nastopajo.

Takšen pregled vesti bi nam pomagal, da bi prišlo do bolj temeljitega zavedanja o samih sebi, kar nam pogosto umanjka. V duhovnem življenju smo namreč bolj pripravljeni gledati zunaj sebe, ne da bi se zavedali, da je prva velika lekcija pravilno zavedanje lastne resničnosti. Za duhovni nauk opata Doroteja iz Gaze (6. stol.), ki ga je razvil na podlagi učenja prvih puščavskih očetov, je značilna praksa obtoževanja samega sebe (gl. Doctrina 7, De accusatione sui ipsius, PG 88, 1696-1708), ki sledi izreku abe Sisoesa: »Če se nam zgodi kaj dobrega, je to Božja previdnost; če se nam zgodi kaj slabega, je to zaradi naših grehov.« Tovrstna duhovna drža utemeljuje možnost za preseganje individualizma, zagledanosti vase, strankarstva in delitev. »Kajti če bi se nekomu kaj zgodilo, kakšna kazen, sramota ali kakršna koli težava, bi jo sprejel, kot da si jo je zaslužil, in nikoli se ne bi spravil v zadrego. Ta človek bi bil popolnoma osvobojen skrbi.«

Za Doroteja je bolj kot v zunanji askezi velik boj kristjana sestavljen iz askeze ega, to je iz odpovedi »lastni volji«, da bi iskali skupno dobro in se priličevali Božji volji. Obtoževanje samega sebe v tem pogledu nima zveze s psihološko nezrelostjo, nagnjenostjo k občutkom krivde ali utapljanjem v nezdravem moralizmu. Samoobtoževanje pomeni preprosto to, da se ne izogibamo odgovornosti z otročjim kazanjem s prstom na druge. Ta objektivna naravnanost nas lahko vodi k tolažilni izkušnji opravičenja, ki jo lahko zagotovi le Gospod, ne pa k spodbujalnju krivde in despotstvu nadjaza.

»Obstaja samo ena pot do odrešitve, in sicer da se narediš odgovornega za grehe vseh ljudi. Takoj ko se boste v vsej iskrenosti naredili odgovorne za vse in za vsakogar, boste takoj videli, da je res tako in da ste dejansko krivi za vse in za vsakogar.«

Samoobtoževanje predpostavlja pogum, da odpremo vrata neznani resničnosti in dovolimo drugim, da sežejo onkraj mojega videza. Odreči se moramo vsem lastnim predstavam, da bi se lahko pokazala resnica. Cilj nauka o obtožbi samega sebe je objektivna razsežnost pred Bogom in ljudmi in odpiranje prostora za Božje usmiljeno delovanje. Kdor zna obtožiti samega sebe, bo tudi vedno znal pravilno in dobrohotno pristopiti k drugemu. Aba Pojmen je dejal: »Koliko veselja, koliko miru v duši bi imel človek, ki bi se, kamor koli bi šel, stalno samoobtoževal.« Gre za eno najbolj tolažilnih duhovnih izkušenj, saj je za goli razum in človeški občutek pravičnosti nemogoče, da sebe in druge postavimo pod isti plašč Božjega usmiljenja ter z usmiljenimi očmi prepoznamo svoje napake in napake drugih.

Dorotej to ponazori z zgovornim primerom: »Če slišimo besedo, se takoj odzovemo kot psi; če nekdo vrže kamen, pustijo tistega, ki ga je vrgel, stečejo za kamnom in ga ugriznejo. Tako ravnamo. Zapustimo Boga, ki nam podarja tovrstne priložnosti, da bi nas očistil naših grehov, in tečemo za bližnjim ter kričimo: ›Zakaj si mi to rekel? Zakaj si mi to storil?‹ In medtem ko bi lahko iz takšnih stvari imeli veliko korist, si s tem povzročamo ravno nasprotno, saj se ne zavedamo, da se vse dogaja po Božji previdnosti v korist vsakega od nas. Naj nam Bog z molitvami svojih svetnikov omogoči, da bomo to zares razumeli.«

Obtoževanje samega sebe, brez samoopravičevanja ali obtoževanja drugih, je temelj mirnega in radostnega življenja v Božji navzočnosti in v harmoniji krščanske skupnosti. Za svetega Frančiška je bilo popolno veselje v tem, da je človek zavrnjen in izključen kot nevreden, saj bi takšno ravnanje iskreno pokazalo, kaj je in kako živi. Ponižnost pred Bogom je pot do osebnega miru, miru v Cerkvi in tudi v širši družbi, kar je v teh napetih in tragičnih okoliščinah, zaznamovanih z vojno, še toliko bolj potrebno.

Naj bom za konec še nekoliko oseben – in morda na videz tudi provokativen. Moj prvi instinktivni odziv po četrtkovem napadu na Ukrajino je šel ravno v smeri obtoževanja samega sebe. Poleg pravnega, gospodarskega, vojaškega ali političnega okvirja in neodtujljive pravice narodom do samoobrambe so mi o krščanskem soočanju s krivičnostjo sočloveka prišle na misel znamenite besede slovitega ruskega pisatelja Fjodorja M. Dostojevskega, ki jih je zapisal v romanu Bratje Karamazovi: »Obstaja samo ena pot do odrešitve, in sicer da se narediš odgovornega za grehe vseh ljudi. Takoj ko se boste v vsej iskrenosti naredili odgovorne za vse in za vsakogar, boste takoj videli, da je res tako in da ste dejansko krivi za vse in za vsakogar.« Kam se je tovrstno odrešilno mistično občutenje in zavedanje, ki je temeljilo prav na učenju cerkvenih očetov (npr. Izaka Sirskega), v dvesto letih od njegovega rojstva znotraj vodilnega dela njegovega naroda izgubilo, pa je drugo vprašanje.