Kaj sem o svobodi medijev v Sloveniji povedal evropskim poslancem delegacije LIBE

Vir foto: FB stran pisarne Evropskega parlamenta v Sloveniji
Minuli četrtek sem se, skupaj s sedmimi novinarskimi kolegi, na povabilo predsednika Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (LIBE) Evropskega parlamenta, udeležil pogovora z delegacijo, ki je v Slovenijo prišla preverjat dejstva glede vladavine prava in svobode medijev v naši državi. 

V prvem delu smo bili pozvani, da v nekaj minutah predstavimo svoj pogled na situacijo na področju medijev v Sloveniji, kar je bilo izhodišče za nadaljnjo razpravo oziroma odgovarjanje na vprašanja, ki so jih zastavljali člani delegacije. 

V slovenskem prevodu objavljam svojo uvodno predstavitev, kakršno bom tudi delegaciji oddal pisno, in sem jo, zaradi časovne omejitve, na srečanju podal v nekoliko skrajšani obliki. 

Zvočni posnetek predstavitve je na voljo na dnu teksta


 "Medijska svoboda in pluralizem sta za Evropsko unijo stebra moderne demokracije, ki omogočata svobodno in odprto razpravo," Lahko preberemo na spletni strani Evropske komisije pod naslovom Oblikujemo evropsko digitalno prihodnost.

Malo naprej pa še: "Zavezanost Evropske unije k spoštovanju medijske svobode in pluralizma ter k ohranjanju svobode izražanja - ki vsebuje pravico sprejemati in posredovati informacije brez vmešavanja oblasti - je zagotovljena v 11. členu Listine o temeljnih pravicah Evropske unije." 

Odpiramo torej dve vprašanji: svoboda medijev, kar je zmožnost posredovanja informacij brez vmešavanja državne ali druge oblasti, kar dejansko pomeni neodvisnost od političnih ali korporativnih vplivov. Ter pluralizma, ki pomeni enakovredno soočanje različnih mnenj in stališč v medijski krajini.

Imamo torej v Sloveniji svobodo medijev? V kontekstu političnega vpliva na medije jo v glavnem imamo, in sicer v smislu, da politiki ne morejo neposredno vplivati na medijsko poročanje, kar še posebej velja za desnosredinsko vlado, ki je zdaj na oblasti. Ali jo imamo tudi v kontekstu neodvisnosti medijev od korporativnega vpliva? Po moji oceni ne toliko.

In pa vprašanje pluralizacije: ali v slovenskem medijskem prostoru obstajajo enake možnosti soočanja različnih idej, pogledov, svetovnih nazorov? Nikakor ne. Moja, a ne samo moja, ocena je, da je slovenski medijski prostor zadnja desetletja prevladujoče in izrazito nagnjen v levo.

To je nekaj, o čemer večine mojih kolegov, tudi v tej sobi, ne boste slišali govoriti. Znanstvene raziskave na to temo, ki ne prihajajo iz logov državne Fakultete za družbene vede, na kateri sem, mimogrede, diplomiral tudi sam, pa bodisi niso resno upoštevane ali so celo diskreditirane. Pa vendar obstajajo stališča zunanjih opazovalcev, ki pričajo ravno o tem, a so pogosto preslišana.

Naj navedem dva takšna primera. Najprej ocena nekdanjega ameriškega veleposlanika v Sloveniji Johnnyja Younga iz depeše, ki jo je razkril Wikileaks. Young ugotavlja, da je informacijsko okolje v Sloveniji odprto in praktično brez cenzure, medtem ko mediji kakršen koli poskus vplivanja na poročanje sprejemajo kritično in neizprosno, čeprav jim pogosto manjka novinarskih standardov in profesionalizma pri očitnem mešanju dejstev s svojimi prepričanji.

Mediji po njegovem mnenju kažejo tudi močno levo usmerjenost, saj med drugim ne obstaja noben desno usmerjeni dnevnik. Ta "socialdemokratska" drža je značilna za slovenski akademski in nevladni sektor, svojo oceno v razkriti depeši zaokroža Young.

Dodajmo še misli enega njegovih naslednikov, Josepha Mussomelija, ki je pred leti dejal: "Slovenski mediji so kot Fox News za levičarje«. In še: »Problem je v lastnikih medijev in njihovi politični oz. ideološki agendi, pri čemer ne dajejo prednosti poročanju dejstev, ampak propagiranju lastne ideologije - tako na levi kot na desni.«

Če to ponazorim še z raziskavo, ki smo jo pred dvema letoma opravili na Domovini. Preverjali smo prestope novinarjev v politiko v zadnjih dvajsetih letih in ugotovili, da se je 91 % vseh zgodilo na relaciji osrednji mediji – stranke leve usmeritve. Med zadnjimi bolj očitnimi primeri sta voditelja dveh največjih opozicijskih strank – Tanja Fajon (SD - S&D) in Marjan Šarec (LMŠ - Renew), oba nekoč zaposlena na RTV Slovenija. Na nacionalni televiziji je delala tudi Violeta Tomić, poslanka Levice in bivša spitzenkandidatka evropske Levice, največja komercialna televizija POP TV pa je dala evropsko poslanko skupini Renew Europe iz vrst Šarčeve LMŠ, Ireno Jovevo.

Programski svet nacionalne RTV so od nekdaj vodili kadri SD-ja in njene predhodnice


Ima torej politika neposredni vpliv na javno RTV hišo? Nedvomno si ga prizadeva imeti. Pri čemer ne smemo pozabiti, da je večino časa v 30-letni zgodovini samostojne države pri nas na oblasti leva politika, seveda na 45 let podlage v komunizmu, ko so bili novinarji tudi formalno »družbenopolitični delavci, zavestno podvrženi idejam marksizma-leninizma«, kot smo lahko še leta 1982 prebrali v Kodeksu novinarjev Jugoslavije.

Narobe bi bilo reči, da se v času demokratizacije stvari niso odvijale v smer od politike neodvisnega novinarstva. A ne toliko, da v slovenskem medijskem prostoru ne bi bilo povsem sprejemljivo in samoumevno, da je eden najvidnejših partijskih politikov zadnjega obdobja komunizma ter predsednik naslednice Komunistične partije v demokraciji, Janez Kocjančič, po koncu politične kariere na prelomu tisočletja kar 8 let vodil Programski svet RTV Slovenija.

Pa to ni edini primer, da so programskemu svetu javnega medija predsedovali ljudje iz krogov stranke, ki se sedaj imenuje Socialni demokrati in je članica skupine Socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, predseduje pa ji evropska poslanka Tanja Fajon. Leta 2010 je denimo vodenje sveta prevzel Jernej Pikalo, sedanji podpredsednik Socialnih demokratov in minister za izobraževanje v dveh levih vladah. Pa še koga bi se našlo.

Za razumevanje možnosti potencialnega političnega vplivanja na RTV Slovenija je vredno prisluhniti besedam ugledne odvetnice levo-liberalne provenience in ostre kritičarke sedanje desnosredinske vlade, Nataše Pirc Musar. Ta je bila pred leti izglasovana za generalno direktorico RTV, a je bilo glasovanje kasneje razveljavljeno in izglasovan drug kandidat. Spor se je še leta vlekel po sodiščih in se končal s poravnavo, Pirc Musarjeva pa je aprila letos v intervjuju za časnik Delo svojo izkušnjo opisala takole:

»Bolj od moje zgodbe je pomembno nekaj drugega. RTVS je bila, in to se še vedno pozna, pod vplivom Socialnih demokratov (SD). Po njej je kot duh hodil gospod Lenart Šetinc in malo usmerjal uredniško politiko. Mene takrat ni zrušila SDS, ampak SD. Visoki predstavniki te stranke so govorili, da Nataša Pirc Musar ne posluša in jo je zato treba zrušiti. Kar so tudi storili.«

Sedanji generalni direktor RTV Slovenija (za prejšnjega, Igorja Kadunca, je najbolj izpostavljeni strokovnjak za medije, dr. Marko Milosavljevič, na posvetu skupine EP za spremljanje spoštovanja demokracije, pravne države in temeljnih pravic (DRFMG) napačno dejal, da ga je vlada predčasno razrešila), je bil v nadzorni svet RTV Slovenija pred šestimi leti izvoljen v času levo-sredinske vlade Mira Cerarja. Sedanja največja stranka SDS je takrat protestirala, da je bila izvolitev nezakonita. Težko bi torej dejali, da gre za nastavljenca te stranke. Res pa je, da je takrat vodilna stranka, SMC, sicer članica skupine Renew, danes ena od koalicijskih partneric v vladi Janeza Janše.

Okoliščine niso bistveno drugačne, ko govorimo o potencialnem vplivu na drugi javni servis STA. Spor med direktorjema Vladnega urada za komuniciranje in odhajajočim direktorjem STA, ki je zadevo pripeljal tako daleč, da STA s strani države letos še ni dobila izplačila za opravljanje javne službe, ima korenine v hudem osebnem sporu izpred desetletja, ko je nova leva oblast prejšnjo garnituro na STA zamenjala za sedanjo. Zaradi starih zamer se ljudje niso sposobni normalno pogovarjati, in ker nobena stran ob sklenitvi nove pogodbe noče popustiti niti za milimeter, je vse skupaj pripeljalo v slepo ulico. Po odstopu sedanjega direktorja STA-ja lahko upamo, da bo tega zapleta dokončno konec.

Neprimerni tviti bolj izraz nemoči kot resničnega vpliva


Če potegnem črto. Nekaj dni spremljanja poročanja osrednjih slovenskih medijev je dovolj za ugotovitev, da sedanja desnosredinska koalicija pod vodstvom premierja Janeza Janše nima praktično nobenega vpliva na njihovo poročanje, vključno z RTV Slovenija in STA. In na obzorju ni situacije, ki bi to spremenila. Čeprav neprimernega komuniciranja predstavnikov oblasti na tviterju ne moremo opravičevati, je to v resnici zgolj izraz nemoči in frustracije nad izjemno kritičnostjo, ki jo je deležna desnosredinska opcija vsakokrat, ko se prebije na oblast, predvsem v primerjavi s tem, kako ti isti mediji obravnavajo levosredinske vlade.

Zato v Sloveniji, sploh v redkih obdobjih, ko je na oblasti desna sredina, ni toliko bistveno vprašanje medijske svobode, kot je bistveno vprašanje pluralizacije slovenskega medijskega prostora. Mnenjska in nazorska neuravnoteženost slovenske medijske krajine je kot slon v dnevni sobi, za katerega se skoraj vsi pretvarjajo, da ga ne vidijo.

Naroči se Doniraj Vse novice Za naročnike

Zadnje objave

Napad na vidnega politika SLS
18. 5. 2024 ob 14:19
Evrovizija, 2024, Nemo
Evroshizofrenija
18. 5. 2024 ob 12:22
Fatima, film, devica Marija
Fatima
17. 5. 2024 ob 17:01

Ekskluzivno za naročnike

Evrovizija, 2024, Nemo
Evroshizofrenija
18. 5. 2024 ob 12:22
Fatima, film, devica Marija
Fatima
17. 5. 2024 ob 17:01