Ganljiva skrb za spomenike Titu in socializmu

Članek Božidarja Jezernika Kaj nam res sporoča vandalizem nad Titovim kipom (Sobotna priloga Dela, 25. 4. 2026) se začne z zagonetnim stavkom: »Vprašanje spornih zgodovinskih simbolov se v zadnjem času vztrajno vrača v središče političnih konfliktov.« Stavek je tavtološki, saj – glede na to, da je konflikt druga beseda za spor – pove samo to, da so sporni simboli pač sporni. Važnejša od te tavtologije je trditev, da so sporni prav zgodovinski simboli, kot so npr. »socialistični spomeniki v postsocialističnih družbah« ali v članku večkrat omenjeni kip Josipa Broza Tita. Gre za nekakšen traktat o bizantinskem ikonoklazmu oziroma o ikonoklastih, tj. o uničevalcih verskih podob v 8. in 9. stoletju. Ti uničevalci naj bi svoje početje utemeljevali z neločljivostjo stvari in simbolov. »Ključno vprašanje,« piše Jezernik, »je, ali smo še sposobni misliti simbole kot simbole.«

Po Jezernikovem mnenju spornost ni v samih spomenikih in kipih, ampak v njihovem 'poškodovanju' oz. v stališču njihovih kritikov, da bi morali spomenike, ki poveličujejo socialistične vrednote, umakniti v muzej. Kot je mogoče sklepati iz učenega teksta, naj bi bili zgodovinski simboli, kot so socialistični spomeniki, nedotakljivi; enako nedotakljiva pa naj bi bila tudi nedavna odločitev o postavitvi spomenika osamosvojitvi, ki naj ne bi tekmoval z obstoječimi spomeniki socialistične revolucije na Trgu republike (ki je bil pred osamosvojitvijo Trg revolucije).

Spomenik osamosvojitvi, ki ga zagovarjata Jezernik in Golobova vlada, naj bi bil – če sklepam po nedavnih polemikah – podoben »spomeniku vsem žrtvam vojn«, ki vsebuje dva prazna betonska zidova z Župančičevim verzom Domovina je ena, vsem dodeljena, skritim v pločniku ob parku Zvezda.

Zavzemanje za dostojen spomenik osamosvojitvi

Skrb za spodoben spomenik osamosvojitvi je seveda nemogoče uskladiti z ukinitvijo muzeja osamosvojitve, ki jo je zagrešila Golobova vlada. Jezerniku in njegovim somišljenikom pač ne gre za spomenik osamosvojitvi, ampak za zavarovanje spomenikov revoluciji, jugoslovanski ustavi iz leta 1974 in Edvardu Kardelju.

Naš učeni avtor seveda pozabi povedati, da so ti spomeniki spomeniki jugoslovanske države. Iz zavesti mu je izpuhtel preprost sklep, da na glavnem ljubljanskem trgu ne bi smelo biti spomenikov jugoslovanske države, ampak da bi tu morali postaviti spodoben, ne skrit, ampak prepoznaven spomenik osamosvojitvi, ki ni povezana z jugoslovansko, ampak s slovensko državo.

Seveda si ob tem lahko zastavimo vprašanja, ki so manj zagonetna od Jezernikovih: zakaj so v nekdanjih socialističnih državah, celo v Rusiji, umikali socialistične spomenike in zakaj so podirali kipe Stalina in Lenina? Zakaj danes le redki socialistični verniki slepo vztrajajo pri socialističnih simbolih in poveličujejo rdeče zvezde pa simbole, kot je grb s srpom in kladivom? Kako je z osamosvojitvijo mogoče povezati prepevanje Internacionale? Zakaj je Slovenija ob osamosvojitvi sprejela nov grb in novo zastavo?

Ustavnopravni pogled na simboliko Tita

Jezernik zavrača kritične prispevke o spornosti socialističnih kipov in spomenikov v reviji Pravna praksa. Ob tem opozarja, da teh prispevkov ni mogoče razlagati kot državljansko nepokorščino, ki da je pravno in teoretično utemeljena kot »javno, nenasilno, vestno in politično dejanje«. Bralci te revije in Sobotne priloge se verjetno ne bi strinjali, da pravniški ali publicistični prispevki odklanjajo uveljavljene teorije o državljanski nepokorščini. So vsak na svoj način vestni in politični, predvsem pa javni in nenasilni. Omenim naj še, da je slovensko ustavno sodišče leta 2011 prepovedalo poimenovanje ceste po Titu. Ustavno sodišče je odločilo, da Josip Broz - Tito v največji meri simbolizira nekdanji totalitarni režim. Vsako oblastno poveličevanje komunističnega totalitarnega režima je protiustavno, so zapisali.

Sodniki so pri presoji izhajali iz načela spoštovanja človekovega dostojanstva, ki je v središču ustavnega reda, pojasnjujejo. V ustavi so začrtana tudi nekatera načela, »ki izražajo temeljno ustavnopravno kakovost nove samostojne in neodvisne države«. S tem je prišlo tudi do prekinitve z vrednostnim konceptom SFRJ-ja in takšna »nova poimenovanja v današnjem prostoru in času nimajo več svojega mesta«.

Žal v samostojni in neodvisni državi Sloveniji niso odpravili naslovov vseh ulic, cest ali trgov, ki vsebujejo ime voditelja jugoslovanske države, Partije in JLA Josipa Broza Tita.