Kaj nam sporoča današnja nedelja, 3. nedelja med letom? Oziroma zakaj brati Sveto pismo?

Poglejmo primer. Drugo berilo današnje nedelje. Pavel je pisma Korinčanom napisal deloma zato, ker je slišal, da se v tej cerkvi dogajajo stvari, ki so v nasprotju z evangelijem in ovirajo poslanstvo te cerkve. V svojih pismih je skušal te stvari osvetliti in jih postaviti v kontekst krščanske vere, da bi korintski kristjani vedeli, kaj naj glede njih storijo. Stvari, ki jih je Pavel povedal Korinčanom, lahko pomagajo tudi nam, da stvari postavimo v pravo perspektivo.

Pavel je navedel problem. Slišal je, da so v Cerkvi delitve in da se ljudje med seboj prepirajo, namesto da bi bili združeni v isti misli in cilju. Na prvi pogled se je zdelo, da nastaja nekaj podobnega kot nove oblike Cerkva, saj so se Cerkve, ki so se zbirale v različnih hišah v mestu, odločale za zvestobo enemu ali drugemu voditelju Cerkve, ki so ga poznale. Nekateri so bili še vedno predani Pavlu, tistemu, ki je organiziral njihovo Cerkev in mnoge pripeljal v krščansko vero. Druge je privlačil drug voditelj, ki je prišel za Pavlom, privlačen mladenič po imenu Apolon, ki je prejel odlično izobrazbo v Aleksandriji, enem največjih središč učenosti v antičnem svetu. Bil je strokovnjak za povezovanje krščanske vere s priljubljenimi grškimi filozofijami. Drugi so bili v stiku s Kefom (Petrom), ki je bil vodja Jezusovih privržencev in ki je predstavljal bolj konservativno vrsto judovskega krščanstva. Zdi se, da so bili tudi nekateri, ki so se postavili nad druge in rekli: "Pripadamo Kristusu," samo da bi se postavili nad druge delitve. To so bile lahko res delitve na podlagi pomembnih teoloških razlik – ali pa so bile delitve, ki so temeljile na osebni privlačnosti več voditeljev. Toda sčasoma se je izkazalo, da nobena od teh razlik v resnici ni bila tisto, kar je delilo Cerkev. Ni nujno, da razlike povzročajo delitve. Z različnimi mnenji lahko živimo v skupnosti ljubečih ljudi, ki so predani enemu skupnemu cilju.

A Pavel je sumil, da se v Korintu dogaja nekaj drugega. V cerkvi v Korintu je bilo še veliko drugih razlik. Tam so bili ljudje različnih ras in narodnosti, ljudje različnih verskih izvorov, ljudje različnih družbeno-ekonomskih razredov in ljudje različnih nazorov. Vse to je povzročalo razlike glede nekaterih vidikov krščanske vere. Zdi se, da so nekateri v svojo vero vključevali nekakšno grško filozofijo "modrosti" in trdili, da so boljši od drugih. Nekateri so Pavlove nauke o milosti razlagali kot opravičilo za moralno ohlapnost. Nekateri so svojo krščansko svobodo uporabljali tako, da so povzročali težave drugim kristjanom. Nekateri, ki so prejeli dar govorjenja v jezikih, so trdili, da so boljši od drugih kristjanov. Vse to so bile pomembne težave, vendar nobena od njih ni bila resnična težava, ki je razdvajala Cerkev. Bili so le izgovori za reševanje resničnih konfliktov.

Kaj se je dejansko dogajalo v Korintu? Presenetljivo, bilo je nekaj zelo podobno tistemu, kar se dogaja v naši družbi.

Korint je bil pomembno trgovsko središče, poslovno usmerjeno mesto. In to je bilo novo mesto, katerega življenje ni bilo zgrajeno okoli starih aristokratskih struktur. Nekateri ljudje so postali zelo bogati in nekateri zelo revni, vmes pa je bilo na vsaki stopnji lestvice nekaj ljudi. Ljudje so se lahko povzpeli po družbeni in gospodarski lestvici. Veliko ljudi se je ukvarjalo prav s tem – številni drugi pa so skušali najti razloge za to, da bi se na kakšen drug način izkazali za boljše od drugih. Tekmovalo se je za status in čast. Prav to se je v resnici dogajalo v mnogih sporih, ki so razdvajali cerkev v Korintu.

Se vam kaj od tega zdi znano? Tudi v naši kulturi se dogaja veliko tega, kajne? Če je resnična vera človeka tista, ki oblikuje njegovo življenje, potem je veliko takih, katerih resnična vera je povezana z njihovim prizadevanjem za napredovanje, čeprav izpovedujejo krščansko vero. Težko je preprečiti, da bi stvari, ki so nam resnično pomembne, vplivale na obliko naše vere.

To tekmovalno hlastanje za častnimi položaji je očitno zajelo tudi cerkev v Korintu. Drobna ljubosumnost, snobizem in prepiri so se odvijali v konfliktih zaradi resničnih vprašanj. V cerkvi so se pojavljale delitve. Ljudje zunaj cerkve so verjetno bolje videli, kaj se je dogajalo, kot tisti, ki so bili znotraj cerkve. Zaradi prepirov je cerkev postala neprivlačna za nekatere, ki jih je bilo treba pritegniti h krščanski veri. Zaradi snobizma nekaterih so se drugi verjetno počutili nezaželene.

Ali se kaj od tega kdaj zgodi v naši cerkvi?

Zlahka bi začeli kazati s prstom drug na drugega. To pa bi bilo ravno nasprotno od rezultatov, ki jih želita doseči ta pridiga in Pavlovo pismo Korintčanom. Namesto tega poglejmo vase in poglejmo, ali so v našem življenju kakšne drže ali načini delovanja, ki bi lahko prispevali k razmeram, ki bi lahko ovirale poslanstvo naše cerkve.

Ali dopuščamo, da kaj takega ovira prijateljstvo, ki bi moralo biti kakovost življenja v cerkvi?

Ali obstajajo kakšni osebni konflikti med nami in drugimi člani cerkve, ki jih še nismo razrešili? Ali obstajajo kakšna prizadeta čustva, ki se jih vztrajno spominjamo in dopuščamo, da ustvarjajo nasprotovanje, kakšni osebnostni konflikti, ki jih nismo mogli premagati s preprostim sprejemanjem, kakšni stari spori, ki bi morali biti že zdavnaj pokopani? Ali dopuščamo, da kaj takega ovira prijateljstvo, ki bi moralo biti kakovost življenja v cerkvi? Ali dopuščamo, da takšne stvari vplivajo na naše obravnavanje resničnih vprašanj, o katerih je treba odločati v cerkvi, namesto da bi o njih razmišljali z vidika resnično pomembnih dejavnikov?

Če smo stari člani cerkve, pomembni sodelavci, ugledni državljani ali ljudje s kakšnim drugim statusom v cerkvi, ali pričakujemo, da nas bodo počastili? Ali pričakujemo, da se bo pri odločitvah posvečalo malo več pozornosti našemu mnenju kot mnenju drugih? Ali menimo, da bi morala cerkev organizirati svoje življenje tako, da bi bolj zadovoljevala naše potrebe kot potrebe novih ljudi, ki bi jih morala pritegniti v cerkev? Ali vztrajamo, da sedimo v svoji najljubši klopi, zaradi česar se vsi drugi, ki sedijo tam, počutijo kot vsiljivci?

Ali po drugi strani, če niste del skupine, za katero menite, da je v cerkvi "in", zamerite tistim, ki so? Ali dopuščate, da vas ta odpor ovira pri sodelovanju v življenju in skupnosti cerkve?

Ali si želite, da bi nekateri člani cerkve odšli? Ali obstajajo ljudje, za katere upate, da ne bodo več prihajali v vašo cerkev?

Ta stališča so lahko zelo subtilna. Delujejo lahko v naših življenjih, ne da bi jih prepoznali. Lahko pa uničijo sposobnost cerkve, da pričuje o Božji ljubezni in ljudi pripelje v ljubeč odnos z Bogom in Božjim ljudstvom.

Pavel je Korintčanom povedal nekaj stvari, ki nam lahko pomagajo, da si vse te drže ogledamo v perspektivi.

Najprej je Korintčane – in tudi nas – spomnil, da je naš položaj v Božji navzočnosti dar milosti. Nihče od nas ne more zahtevati statusa v Božji navzočnosti zaradi tega, kdo smo v skupnosti, ali zaradi tega, kar smo storili, ali zaradi naše dobrote, ali našega bogastva, ali naše izobrazbe, ali celo zaradi naše zvestobe. Rešeni smo po milosti. Pavel je dejal: "Bog je izbral, kar je na svetu neumno, da bi osramotil modre ... da se nihče ne bi mogel hvaliti pred Bogom". Pavel tega ni rekel zato, da bi nas okrcal. Navsezadnje sta nam bila vloga in status ljubljenih Božjih otrok dodeljena prostovoljno. To je veliko boljše od vsega, kar bi lahko dosegli ali si prisvojili. V tem bi morali najti veliko veselje in samozavest. Ker pa je najboljša stvar, ki jo imamo, nekaj, kar je bilo zastonj dano nam in drugim, se nihče od nas ne bi smel počutiti superiornega nad drugimi. Vsi smo del ene družine.

Pavel zelo jasno pove, da verjame, da bo različnost okrepila Cerkev, če se bodo ljudje med seboj ljubili in živeli v skupni predanosti enemu cilju.

Drugič, Pavel nas spomni, da pravo znamenje krščanske zrelosti ni nekakšna intelektualna, duhovna ali kulturna prefinjenost, ampak sposobnost ljubiti. Najlepše poglavje v tem pismu je 13. poglavje, poglavje, ki se začne z besedami: "Če govorim v jezikih smrtnikov in angelov, ljubezni pa nimam, sem glasen gong ali cimbale". Kasneje v poglavju Pavel poda enega najboljših opisov ljubezni, kar jih je mogoče najti. "Ljubezen je potrpežljiva; ljubezen je prijazna; ljubezen ni ljubosumna ali hvalisava ali arogantna ali nesramna. Ne vztraja pri svojem; ni razdražljiva ali užaljena; ne veseli se krivic, ampak se veseli resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prenaša". Ali nima Pavel čudovitega načina, da nam stopi na prste? Pavel nariše svojo sliko ljubezni in nato reče: "To je tisto, kar naj bi se dogajalo v Cerkvi."

Pavel nam ponudi tri čudovite podobe tega, kaj pomeni sodelovati v služenju Gospodu. Vztrajal je, da z Apolom nista tekmeca, temveč partnerja. Pri tem je uporabil podobo iz kmetijstva. Rekel je: "Jaz sem sadil, Apolon je zalival, Bog pa je dal rast". Nekoliko pozneje uporabi ponazoritev iz gradbeništva, ko pravi: "... kot spreten gradbeni mojster sem postavil temelje, nekdo drug pa na njih gradi". Morda pa je najlepša podoba od vseh, ko člane Cerkve z različnimi duhovnimi darovi primerja z različnimi členi enega človeškega telesa. Pravi: "Zdaj ste vi Kristusovo telo in posamezni njegovi člani.

Pavel zelo jasno pove, da verjame, da bo različnost okrepila Cerkev, če se bodo ljudje med seboj ljubili in živeli v skupni predanosti enemu cilju.

Kaj bodo ljudje našli, ko bodo prišli na obisk v našo cerkev? Bodo našli nas, ki si med seboj delimo ljubezen in sodelujemo v služenju enemu cilju? Bodo našli nas, ki jih z veseljem sprejmemo v skupnost in jim pripravimo prostor? Molimo, da bodo.